Odstopa nadškofov dr. Antona Stresa in dr. Marjana Turnška na zadnji julijski dan letošnjega leta in vse, kar ta gesta (Vatikana) simbolizira, pušča in bo pustilo globoke posledice v Cerkvi v Sloveniji. V teh dneh od dogodka odstopa je bilo prelitega že veliko (e-)črnila in izrečenih ogromno besed. Ne gre spregledati dejstva, da so v Odmevih kot prvo temo pogovora z gosti v studiu kar tri večere zapored obravnavali odstop dveh nadškofov, pojasnjevali okoliščine in analizirali s tem povezane posledice. Mediji redko kateri temi namenijo tolikšno osrednjo pozornost.
V tem trenutku se bržkone ne zavedamo vseh razsežnosti dogodkov, ki v zadnjih dveh letih, vse od finančnega zloma mariborske nadškofije, pretresajo ne samo Cerkvi v Sloveniji (in slovenske katoličane), ampak celotno slovensko družbo. Občutek je, da smo po padcu cele vrste tajkunov, zlomu gospodarstva in bančnega sistem ter nenazadnje po odstopih dveh nadškofov dokončno spregledali, da je neke družbene paradigme, znotraj katere je Slovenija doslej živela in se razvijala, res konec.
V zadnjih dveh letih, če se vrnemo k cerkveni zgodbi, smo lahko, če zelo posplošimo, opazovali dvoje: veliko privoščljivosti in kazanja s prstom na finančni greh Cerkve in, na drugi strani, ohromljenost Cerkve pri iskanju in zahtevanju odgovornosti vpletenih skupaj s pogosto nespretnim komuniciranjem z vsemi, ki potrebujejo, pričakujejo in terjajo odgovore.
Osvetliti želim dva vidika, ki ju, po mojem mnenju, ob epilogu te zgodbe ne smemo spregledati.
Dvolični odzivi
Tudi ob dogodkih, povezanih s finančnim polomom mariborske nadškofije, smo, kot običajno, priča dvojnim merilom. Odbor za pravično in solidarno družbo je 2. avgusta na vrata ljubljanske stolnice razobesil majhen, na karton napisan transparent in doživel izjemno medijsko pozornost. Glede na to, kar so posnele kamere, se je „odmevnega“ protesta udeležilo kakih 10 (!) ljudi. Isti večer je bil v večerne Odmeve na Televizijo Slovenija povabljen eden od protestnikov in članov omenjenega odbora, dr. Srečko Dragoš. Zanimivo je bilo opazovati njegovo neverbalno komunikacijo in zadrego, ki ga je izzvalo eno izmed vprašanj voditeljice dr. Rosvite Pesek: „Cerkev, poplačaj dolgove! Da! Jasna zahteva, ampak vendarle … Ali bomo stali tudi pred SCT-jem in rekli, vrnite nam dve milijardi, kolikor je bil precenjen slovenski cestni križ, bomo stali pred Vegradom, bomo stali pred NLB-jem, v katerega še kar dajemo denar in še kar ima tekoče izgube …“ Več kot očitno je bilo, da je vprašanje „protestnika“ povsem presenetilo, da ga je voditeljica vprašala nekaj, o čemer v gibanju očitno sploh niso razmišljali – kajti če bi, zadrega dr. Dragoša, ki je univerzitetni profesor in torej vajen izzivalnih vprašanj, zagotovo ne bi bila tolikšna. Voditeljici je priznal, da je to „dobra ideja“, da je tako „razmišljanje pravo“ ter opozoril, da se – seveda! – oddaljujeta od teme. Na vprašanje, ali bo njegova skupina, ki je medije poklicala pred ljubljansko stolnico, nekaj podobnega uprizorila tudi pred SCT-jem, Vegradom, Novo ljubljansko banko – na nekem forumih sem prebral mnenje nekega bralca, da bi se morali ti protestniki z enakim napisom napotiti tudi v Murgle in zahtevati vrnitev sredstev, ki so jih zapravili direktorji in managerji iz vrst Foruma 21 – dr. Dragoš seveda ni odgovoril.
Dokler ne bodo protestna gibanja – v mislih imam vsa, leva in desna – protestirala na način, ki bo kazal na to, da imajo identičen odnos do vseh nepravilnosti, pa naj le-te izvirajo iz levega ali desnega (političnega) pola, vse dotlej protest(nik)i ne bodo sposobni porajati močnih povezovalnih idej, ki bi lahko predstavljale zametke nove družbene paradigme, na podlagi katere bi lahko kot država izšli iz notranjega krča razdvojenosti, ki sili v polarizacijo in nasprotovanje.
Kriza vodenja
Danes se na vseh ravneh srečujemo s krizo vodenja. Kriza vodenja vedno korenini v dveh jedrih, v nekompetentnosti in / ali neverodostojnosti (nekredibilnosti). Vzrok prve je osebna in strokovna nedoraslost nalogi vodenja, vzrok druge pa moralna oziroma etična neprepričljivost. Oboje maje v ljudeh temeljno zaupanje, brez katerega nobeno vodenje ne more biti učinkovito. Krizo vodenja (in posledično zaupanja) lahko kot fenomen danes zaznamo na skoraj vseh ravneh družbe: v politiki (še zdaleč ne samo domači), v gospodarskih družbah, v cerkvenih strukturah, v bančnih sistemih, nenazadnje v razmerjih vsakdanjega življenja.
Če se omejim na Cerkev: samo dejstvo posvečenosti slednjim, torej duhovnikom in škofom, ne zagotavlja „omnikompetentnosti“, univerzalne usposobljenosti za opravljanje vodstvenih služb na vseh področjih življenja. Enako kot v družbi sicer, se tudi v Cerkvi pogosto dogaja, da se ljudem, ki pokažejo izrazite sposobnosti na nekem določenem področju, denimo na področju znanstvenega ali pedagoškega dela, na področju pastorale, na področju zagotavljanja učinkovite organiziranosti itd., nalaga odgovorne naloge z vseh mogočih in nemogočih področij. Svet gre danes v izrazito ozko, pogosto preozko, specializacijo. Neodgovorno s strani institucije je torej posameznikom nalagati naloge, funkcije in s tem odgovornosti, ki jim – ne glede na to, kako iskreni, sposobni na nekem področju, dobronamerni in pošteni so – v profesionalnem smislu preprosto niso dorasli. In danes je specifična profesionalnost in usposobljenost za vodenje na specifičnih področjih potrebna. Potrebna v smislu, da vodenje v prvi vrsti ni čast, ampak odgovornost! Ne navidezna odgovornost ali prikrita z ugledom, javno prepoznavnostjo in dejstvom posvečenosti, ampak utemeljena na profesionalni kompetentnosti. Polno odgovoren je lahko le nekdo, ki je, za začetek, nalogi, ki jo je sprejel ali ki mu je bila naložena, dorastel v profesionalnem in človeškem smislu.
Toda nekaj podobnega se vseskozi dogaja tudi v civilni sferi. Enkrat direktor, vedno direktor! Enkrat bančnik, vedno bančnik! Ne glede na pretekle rezultate se vsakih nekaj let ali mesecev krog zavrti in isti ljudje se tako že leta presedajo iz ene v drugo direktorsko pisarno, iz enega v drugi nadzorni svet. Ustvarja se videz, kot da sama kompetenca voditelja nima nič opraviti z uspešnostjo ter da med vodenjem in odgovornostjo sploh ni več neke notranje, imanentne povezave.
Druga, globlja plat krize vodenja, se kaže v moralni (ne)kredibilnosti voditeljev. Za uspešno vodenje sta potrebni obe, subjektivna in objektivna moralna verodostojnost. Voditelj jo izraža z osebnostno držo in z besedo: prva mora biti dosledna, druge morajo vzbujati zaupanje. Danes opažam prav to, da je v mnogih posameznikih, v javnem mnenju pa zagotovo, naseljen nek globok relativizem, zadržanost, če hočete previdnost, do vseh voditeljev. Neka drža apatične distance. Temeljno zaupanje ljudi je bilo že tolikokrat zlorabljeno, da se zdi, da je mnogim težko staviti karto na kateregakoli voditelja. Toda problem je globlji: brez zaupanja v voditelja se ne razvija občutek notranje identifikacije posameznika s skupnostjo, ki ji pripada in ki jo neki voditelj vodi in simbolizira; odsotnost notranje identifikacije vodi posameznike v pasivnost in apatijo. Samo notranje motiviran posameznik lahko da svoj ustvarjalni prispevek skupnosti. In tu se ta začaran krog interakcije med neverodostojnimi voditelji in skeptičnimi ljudmi sklene, špranja pa se iz dneva v dan povečuje.
Zaupati
Prelomni časi so kot križišče: odpirajo mnogo poti, vsaka konec koncev nekam vodi. Na potezi je oseba, ki se znajde na križpotju: pravo pot bo lahko izbrala le v primeru, če jasno pozna cilj svoje poti. Kajti za človeka, ki ne ve, kam je namenjen, so vse poti prave, pravi pregovor.
Posamezni segmenti slovenske družbe se trudijo identificirati cilje in iskati poti do njih. Nekaj na lastno iniciativo, nekaj po nareku Bruslja. Ponujajo se novi ljudje, govori se o nastajanju novih političnih strank. Politična jesen bo vsekakor vroča.
Kakšen cilj vidi Cerkev v Sloveniji pred seboj in kako ga bo definirala, se bo najbolje videlo po tem, kakšno „pot bo izbrala“, oziroma kdo bosta nova moža, ki bosta postavljena na čelo ljubljanske in mariborske nadškofije.
Ne bodimo apatični na zalogo, češ: „Saj ne bosta mogla nič spremeniti!“ Ena oseba lahko ogromno spremni – v prvi vrsti navznoter, kar se hitro pokaže tudi navzven. Nekajmesečno obdobje papeža Frančiška je zelo prepričljiv dokaz za to. Zakaj se torej ne bi moglo kaj podobnega zgoditi tudi v neki krajevni Cerkvi, recimo v Sloveniji?
Pripis uredništva: Martin Lisec je psihoterapevt in urednik stopinje.si
Foto: www.stopinje.si
