Križpotje

19

coln v peskuOdstopa nadškofov dr. Antona Stresa in dr. Marjana Turnška na zadnji julijski dan letošnjega leta in vse, kar ta gesta (Vatikana) simbolizira, pušča in bo pustilo globoke posledice v Cerkvi v Sloveniji. V teh dneh od dogodka odstopa je bilo prelitega že veliko (e-)črnila in izrečenih ogromno besed. Ne gre spregledati dejstva, da so v Odmevih kot prvo temo pogovora z gosti v studiu kar tri večere zapored obravnavali odstop dveh nadškofov, pojasnjevali okoliščine in analizirali s tem povezane posledice. Mediji redko kateri temi namenijo tolikšno osrednjo pozornost.

V tem trenutku se bržkone ne zavedamo vseh razsežnosti dogodkov, ki v zadnjih dveh letih, vse od finančnega zloma mariborske nadškofije, pretresajo ne samo Cerkvi v Sloveniji (in slovenske katoličane), ampak celotno slovensko družbo. Občutek je, da smo po padcu cele vrste tajkunov, zlomu gospodarstva in bančnega sistem ter nenazadnje po odstopih dveh nadškofov dokončno spregledali, da je neke družbene paradigme, znotraj katere je Slovenija doslej živela in se razvijala, res konec.

V zadnjih dveh letih, če se vrnemo k cerkveni zgodbi, smo lahko, če zelo posplošimo, opazovali dvoje: veliko privoščljivosti in kazanja s prstom na finančni greh Cerkve in, na drugi strani, ohromljenost Cerkve pri iskanju in zahtevanju odgovornosti vpletenih skupaj s pogosto nespretnim komuniciranjem z vsemi, ki potrebujejo, pričakujejo in terjajo odgovore.

Osvetliti želim dva vidika, ki ju, po mojem mnenju, ob epilogu te zgodbe ne smemo spregledati.

Dvolični odzivi

Tudi ob dogodkih, povezanih s finančnim polomom mariborske nadškofije, smo, kot običajno, priča dvojnim merilom. Odbor za pravično in solidarno družbo je 2. avgusta na vrata ljubljanske stolnice razobesil majhen, na karton napisan transparent in doživel izjemno medijsko pozornost. Glede na to, kar so posnele kamere, se je „odmevnega“ protesta udeležilo kakih 10 (!) ljudi. Isti večer je bil v večerne Odmeve na Televizijo Slovenija povabljen eden od protestnikov in članov omenjenega odbora, dr. Srečko Dragoš. Zanimivo je bilo opazovati njegovo neverbalno komunikacijo in zadrego, ki ga je izzvalo eno izmed vprašanj voditeljice dr. Rosvite Pesek: „Cerkev, poplačaj dolgove! Da! Jasna zahteva, ampak vendarle … Ali bomo stali tudi pred SCT-jem in rekli, vrnite nam dve milijardi, kolikor je bil precenjen slovenski cestni križ, bomo stali pred Vegradom, bomo stali pred NLB-jem, v katerega še kar dajemo denar in še kar ima tekoče izgube …“ Več kot očitno je bilo, da je vprašanje „protestnika“ povsem presenetilo, da ga je voditeljica vprašala nekaj, o čemer v gibanju očitno sploh niso razmišljali – kajti če bi, zadrega dr. Dragoša, ki je univerzitetni profesor in torej vajen izzivalnih vprašanj, zagotovo ne bi bila tolikšna. Voditeljici je priznal, da je to „dobra ideja“, da je tako „razmišljanje pravo“ ter opozoril, da se – seveda! – oddaljujeta od teme. Na vprašanje, ali bo njegova skupina, ki je medije poklicala pred ljubljansko stolnico, nekaj podobnega uprizorila tudi pred SCT-jem, Vegradom, Novo ljubljansko banko – na nekem forumih sem prebral mnenje nekega bralca, da bi se morali ti protestniki z enakim napisom napotiti tudi v Murgle in zahtevati vrnitev sredstev, ki so jih zapravili direktorji in managerji iz vrst Foruma 21 – dr. Dragoš seveda ni odgovoril.

Dokler ne bodo protestna gibanja – v mislih imam vsa, leva in desna – protestirala na način, ki bo kazal na to, da imajo identičen odnos do vseh nepravilnosti, pa naj le-te izvirajo iz levega ali desnega (političnega) pola, vse dotlej protest(nik)i ne bodo sposobni porajati močnih povezovalnih idej, ki bi lahko predstavljale zametke nove družbene paradigme, na podlagi katere bi lahko kot država izšli iz notranjega krča razdvojenosti, ki sili v polarizacijo in nasprotovanje.

Kriza vodenja

Danes se na vseh ravneh srečujemo s krizo vodenja. Kriza vodenja vedno korenini v dveh jedrih, v nekompetentnosti in / ali neverodostojnosti (nekredibilnosti). Vzrok prve je osebna in strokovna nedoraslost nalogi vodenja, vzrok druge pa moralna oziroma etična neprepričljivost. Oboje maje v ljudeh temeljno zaupanje, brez katerega nobeno vodenje ne more biti učinkovito. Krizo vodenja (in posledično zaupanja) lahko kot fenomen danes zaznamo na skoraj vseh ravneh družbe: v politiki (še zdaleč ne samo domači), v gospodarskih družbah, v cerkvenih strukturah, v bančnih sistemih, nenazadnje v razmerjih vsakdanjega življenja.

Če se omejim na Cerkev: samo dejstvo posvečenosti slednjim, torej duhovnikom in škofom, ne zagotavlja „omnikompetentnosti“, univerzalne usposobljenosti za opravljanje vodstvenih služb na vseh področjih življenja. Enako kot v družbi sicer, se tudi v Cerkvi pogosto dogaja, da se ljudem, ki pokažejo izrazite sposobnosti na nekem določenem področju, denimo na področju znanstvenega ali pedagoškega dela, na področju pastorale, na področju zagotavljanja učinkovite organiziranosti itd., nalaga odgovorne naloge z vseh mogočih in nemogočih področij. Svet gre danes v izrazito ozko, pogosto preozko, specializacijo. Neodgovorno s strani institucije je torej posameznikom nalagati naloge, funkcije in s tem odgovornosti, ki jim – ne glede na to, kako iskreni, sposobni  na nekem področju, dobronamerni in pošteni so – v profesionalnem smislu preprosto niso dorasli. In danes je specifična profesionalnost in usposobljenost za vodenje na specifičnih področjih potrebna. Potrebna v smislu, da vodenje v prvi vrsti ni čast, ampak odgovornost! Ne navidezna odgovornost ali prikrita z ugledom, javno prepoznavnostjo in dejstvom posvečenosti, ampak utemeljena na profesionalni kompetentnosti. Polno odgovoren je lahko le nekdo, ki je, za začetek, nalogi, ki jo je sprejel ali ki mu je bila naložena, dorastel v profesionalnem in človeškem smislu.

Toda nekaj podobnega se vseskozi dogaja tudi v civilni sferi. Enkrat direktor, vedno direktor! Enkrat bančnik, vedno bančnik! Ne glede na pretekle rezultate se vsakih nekaj let ali mesecev krog zavrti in isti ljudje se tako že leta presedajo iz ene v drugo direktorsko pisarno, iz enega v drugi nadzorni svet. Ustvarja se videz, kot da sama kompetenca voditelja nima nič opraviti z uspešnostjo ter da med vodenjem in odgovornostjo sploh ni več neke notranje, imanentne povezave.

Druga, globlja plat krize vodenja, se kaže v moralni (ne)kredibilnosti voditeljev. Za uspešno vodenje sta potrebni obe, subjektivna in objektivna moralna verodostojnost. Voditelj jo izraža z osebnostno držo in z besedo: prva mora biti dosledna, druge morajo vzbujati zaupanje. Danes opažam prav to, da je v mnogih posameznikih, v javnem mnenju pa zagotovo, naseljen nek globok relativizem, zadržanost, če hočete previdnost, do vseh voditeljev. Neka drža apatične distance. Temeljno zaupanje ljudi je bilo že tolikokrat zlorabljeno, da se zdi, da je mnogim težko staviti karto na kateregakoli voditelja. Toda problem je globlji: brez zaupanja v voditelja se ne razvija občutek notranje identifikacije posameznika s skupnostjo, ki ji pripada in ki jo neki voditelj vodi in simbolizira; odsotnost notranje identifikacije vodi posameznike v pasivnost in apatijo. Samo notranje motiviran posameznik lahko da svoj ustvarjalni prispevek skupnosti. In tu se ta začaran krog interakcije med neverodostojnimi voditelji in skeptičnimi ljudmi sklene, špranja pa se iz dneva v dan povečuje.

Zaupati

Prelomni časi so kot križišče: odpirajo mnogo poti, vsaka konec koncev nekam vodi. Na potezi je oseba, ki se znajde na križpotju: pravo pot bo lahko izbrala le v primeru, če jasno pozna cilj svoje poti. Kajti za človeka, ki ne ve, kam je namenjen, so vse poti prave, pravi pregovor.

Posamezni segmenti slovenske družbe se trudijo identificirati cilje in iskati poti do njih. Nekaj na lastno iniciativo, nekaj po nareku Bruslja. Ponujajo se novi ljudje, govori se o nastajanju novih političnih strank. Politična jesen bo vsekakor vroča.

Kakšen cilj vidi Cerkev v Sloveniji pred seboj in kako ga bo definirala, se bo najbolje videlo po tem, kakšno „pot bo izbrala“, oziroma kdo bosta nova moža, ki bosta postavljena na čelo ljubljanske in mariborske nadškofije.

Ne bodimo apatični na zalogo, češ: „Saj ne bosta mogla nič spremeniti!“ Ena oseba lahko ogromno spremni – v prvi vrsti navznoter, kar se hitro pokaže tudi navzven. Nekajmesečno obdobje papeža Frančiška je zelo prepričljiv dokaz za to. Zakaj se torej ne bi moglo kaj podobnega zgoditi tudi v neki krajevni Cerkvi, recimo v Sloveniji?

 

 

Pripis uredništva: Martin Lisec je psihoterapevt in urednik stopinje.si

Foto: www.stopinje.si


19 KOMENTARJI

  1. Malo se mora človek izklopiti, iti v gore ali pa k vodi in pozabiti na norosti, ki se dogajajo sedaj v Sloveniji.
    Tisti intervju gospe Pesek z zg. imenovanim je bil zadetek v polno, pokazala se je vsa preprosta resnica. Pozimi se je rušilo Janšo, sedaj pa galop na cerkev. Smešno se mi zdi, da se gredo ti”lumpi” igro nabijanja papirja na stolnico, čudno, kdo jim je dal diplome na fakultetah, ko ne vedo, kdo je dolžnik. Da ne vedo, da v škofijah ni solidarnostnega sistema pokrivanja izgub, da so dolžniki ZVON 1 in ZVON 2, da je zadeva vezana na škofijo Maribor. Ja, mogoče pa nimajo cekina iti do Maribora.Žalostno, pa taka inteligenca ki jo premoremo in tistemu zgodovinarju lahko marsikdo v Dražgošah pljune direkt na čelo!
    Čakam, da se bodo zmagovalci iz 1945 opravičili ljudem, ki so pomagali NOB a so ostali brez vsega, opravičilo za pobite (95% nedolžnih), da vrnejo vse pokradene milijarde, ki so jih prenašali v tujino, čakamo, da jih hudič vzame, predvsem tiste, ki že toliko let rovarijo.Je pa res, da so mladiči še hujši, prevzetni in pogoltni.
    Kdaj boste šli pred NLB lepit plakat? Saj je ta NLB največ posojala, seveda na kakšen način…pa mogoče še na stadion Stožice? Bog naj vam pomaga na umu!
    Daleč ste od Martina Lutra, je bil bolj pismen in bolj razgledan!!!!!

  2. a ne vedo, da v škofijah ni solidarnostnega sistema pokrivanja izgub, da so dolžniki ZVON 1 in ZVON 2, da je zadeva vezana na škofijo Maribor.

    Aha. Škofija nima nič z Zvonovi in kot lastnik ni bila za nič odgovorna. Zato je nerazumljivo, da je papež povabil oba nadškofa k odstopu. Zato je tudi tožilec Kozina popolnoma neupravičeno govoril zadnjič o odgovornosti nadzornikov v primeru Pivovarne Laško.

    Lahko relativizirate in pleteničite kakor hočete. RKC na SLovernskem pa je bila končno prikazana v svoji pravi luči.

    • naj odgovarjajo tisti, ki so krivi za polom ZVON 1 in 2, tudi bankirji, ki so zaščiteni in denar vrnejo tudi zmagovalci v 1945 (komunisti),(Albert Svetina-od partizanstva do banditizma) ki so nacionalizirali, jemali ljudstvu, naj odgovarjajo tisti, ki so pobili nedolžne. Pojdite malo po hribih in videli boste zapuščene kmetije. Zakaj že? Ker je lahko delavec kupil FIČKA na kredit, kmet pa traktorja ne…dajmo, predvsem, kot sem rekel, banke, kdo jih je vodil in kateri strici iz ozadja so rinili zadeve. Res, tudi v RKC so negativneži a večina so v redu ljudje, predvsem pa izobraženi in niso delali kumrovške fakultete!

      • Tole je argument v stilu: res sem kradel orehe, sosedov Janez je pa kradel hruške.

        Kar se ostalega tiče, pa razen bank ne bo ravno držalo. Sam sem kmet in vem kaj smo si lahko kupili na kredit in kaj ne v prejšnjem režimu.

      • Hecno. Pred dajanjem kredita naj bi banka preverila, ali ga lahko vrneš. Delavci v socializmu so imeli zagotovljene redne mesečne prejemke in je tudi s stališča finančne matematike oziroma statistike in kaj je še ustreznih strok s tega področja povsem utemeljeno, da je velika verjetnost (praktično 100%), da bo kredit vrnjen. Samostojni podjetniki in kmetje pa niso imeli zagotovljenih dohodkov (ni bilo nikakršnih solidarnostnih garancij med njimi). Razen tega velika večina kmetov ni imela omembe vrednega katastarskega dohodka.

        Malo natančneje pri argumentiranju prosim. 🙂

        P.S. Ste opazili, da se nisem zaletel v argument avtorja posta in TV voditeljice? Zakaj že? 😉

        • No, kolega Đukanović, kot matematik bi pa lahko tule kaj bolj smiselnega napisali in bolj natančno argumentirali. Verjetnost, da bo kredit vrnjen je bila lahko 100% za neko uradnico za okencem; v resnici pa so ob fiksnih obrestnih merah in vedno večji inflaciji tisti krediti imeli le videz kakršne koli normalnosti in nikdar niso bili zares vrnjeni po vrednosti.

          • Vaše navedbe o tem, da so “Titovi” krediti le na videz bili krediti, držijo. A takšno “poslovanje” je določila zvezna zakonodaja, ki tudi ima svojo logiko. Podobno kot smo nekateri dobili stanovanja, so nekateri dobili kredite… 🙁 Ne, nisem rekel, da mi je všeč, kako je dano področje bilo zakonsko in še manj politično urejeno. 🙁 Na primeru, ki ga opisujete, sem (na vajah na fakulteti) celim generacijam ekonomistov pokazal neustreznost letne kapitalizacije pri visoki inflaciji…

            Komentiral sem le Grmačanskemu, da dejstvo, da mali kmet ni mogel dobiti kredita, ni bilo skregano s finančno matematiko. Kar drži. Seveda povem tudi kaj takšnega, kar ni normalno, a ta opomba je bila povsem skladna s stroko. Verjetnost, da nekdo, ki v socializmu prejema mesečne redne prejemke, kredit (socialistični ali kapitalistični 😉 ) uradni banki vrne, je skoraj 100%.

            Recimo, da mi vidva z vašim možem oba danes zagotovita, da se ne ločujeta. Jaz to informacijo prenesem tretjemu skupnemu prijatelju. Pojutrišnjim se vidva ločita in mene tožita, ker vas je ta tretji prijatelj o vas širil dezinformacije. Ali sem res jaz kriv? Menim, da ne.

            No, podobno tudi v zgornjem komentarju nisem naredil strokovne napake, saj sploh nisem komentiral kvalitete odločitev Narodne banke SFRJ pač pa le posameznik poslovnih bank pri dajanju posojil za traktorje malim kmetom, ki niso imeli s čim dokazati, da bodo posojila vrnili. Celo nisem komentiral, ali bi morala politika podobno kot za “Titove” kredite tudi zanje najti politično rešitev, ki bi bila podobno strokovno nekorektna.

            Kot opažate sem zelo občutljiv na pripombe na matematiko in moje obvladanje le te. Na nestrinjanje z mojim političnim prepričanjem seveda nisem niti približno toliko občutljiv. 🙂 (Na nespoštovonje formalne logike pa sem skrajno občutljiv.)

  3. Priznam, da sem tudi sam izgubil zaupanje pa ne le v voditelje. V medije, v knjige, v večji del znanosti… Priznam, da takole ni prijetno živeti.

    Verniki se tega zelo zavedate, saj vam vedno ostane vsaj ena opora. 🙂

  4. Razkrivamo dokumente, ki dokazujejo, da sta imela danes že upokojena nadškofa dr. Anton Stres in dr. Franc Kramberger pomembno vlogo pri izčrpavanju družb pod okriljem propadlih holdingov Zvon Ena in Zvon Dva ter da Nadškofija Maribor še zdaleč ni bila le nedolžna opazovalka dogajanja v cerkveni finančni piramidi. Čeprav poskuša slovenska Cerkev odgovornost za enega največjih finančnih škandalov v zgodovini Rimskokatoliške cerkve prevaliti na uprave družb in laične finančne strokovnjake, so tudi njeni zdaj že nekdanji vodilni kadri aktivno sodelovali pri poslih.

    http://www.dnevnik.si/poslovni/novice/kako-sta-stres-in-kramberger-za-cerkev-iz-nic-ustvarila-milijonski-dobicek

  5. Drugega vam ne morem napisat. S strani Cerkve ni bila želja bogateti, temveč razbremeniti vernike z lastnimi rednimi prihodki, a pri zadevi je bilo preveč naivnosti. Vse skupaj močno diši po zarodi s strani državnih bankirjev. Po akciji, ki je bila dobro načrtovana. Zato je vaše natolcevanje brez vrednosti.

Comments are closed.