Padec Jeruzalema leta 1187 je boleče odjeknil v Evropi. Križarska ideja je bila še vedno živa in iz vse Evrope so proti Jutrovem drvele nove križarske vojske. Bile so združene v tri skupine.
Prvo je vodil legendarni nemški cesar Friderik Barbarossa. Močna in disciplinirana vojska je premagala vse težave in prodrla že skoraj do Antiohije. Potem pa ji je sledila katastrofa. Stari cesar, imel jih je že čez sedemdeset, je utonil v zanikrni rečici Salef. Ne ve se, ali ga je odnesel tok ali pa ga je enostavno kap. Vsekakor je to pomenilo katastrofo za nemško vojsko, ki so jo težave zdesetkale, cesarjev sin pa ni mogel vdahniti novega navdušenja. Po številnih spopadih se je zdesetkana komajda privlekla v Zamorje, t.i. križarske države.
Drugi dve vojski sta vodila francoski kralj Filip in angleški kralj Rihard Levjesrčni. Ti dve vojski sta morali iti obvezno skupaj, saj si oba vladarja med seboj nista zaupala. Nerodna reč je bila namreč v tem, da se je zaradi zgodovinskih fevdov in ženitev med plemiškimi rodbinami zgodilo, da je bila približno polovica Francije v lasti Angleškega kralja, francoski kralj pa je bil formalno vladar tiste polovice, ki je bila v lasti Angležev.
Na začetku je kar lepo kazalo. Mimogrede so križarji zasedli Bizantinski Ciper in oblegali Akon. Najpomembnejše pristanišče tedanje Palestine je bilo odskočna deska do Jeruzalema. Mesto so osvojili in bilo je izhodišče za pohod na Judejsko višavje, kjer leži Jeruzalem. Neusmiljene bitke so trajale vrsto let. V tistem času je prišla na dan legenda o »viteškem obnašanju nasprotnikov«. Vladarji so bili drug do drugega resnično sposobni nekaterih viteških dejanj. Na žalost pa navadni vojaki in civilisti od tega niso imeli kaj dosti drugega kot množične pokole, ki so opustošile deželo.
Nemški vojaki so brez svojega ljubljenega cesarja kmalu zapustili deželo. Francoski kralj jim je sledil. Njegov tekmec, Rihard Levjesrčni, si je sredi najhujših bojev privoščil precej umazano šalo. Francoski kralj je bil hudo bolan za grižo, ko mu je Anglež lažno natvezil, da je prišlo sporočilo iz Francije, da je umrl njegov sin edinec. Sledil je spor z Avstrijci, ko je bil zahrbtno ubit njihov pretendent za prestol Jeruzalema, Konrad Monferratski. Oslabljeni Rihard, kljub svojemu levjemu pogumu, ni mogel osvoboditi Jeruzalema. Ko so muslimani in kristjani sklenili premirje, so imele krščanske države ozek kos zemlje med Antiohijo na severu in Gazo na jugu. Jeruzalem je ostal muslimanski.
Stoletje po začetku križarskih vojn pa je prišlo do prvih razpok v razmišljanju. Na poti domov so ljudje avstrijskega vojvodo Leopolda Avstrijskega zajeli in ga držali v zaporu, dokler ni bila zanj plačana orjaška odkupnina. To je povzročilo premik v razmišljanju srednjeveškega človeka. Križar naj bi bil nekaj svetega in nedotakljivega. Sedaj pa se je zgodilo, da so nasprotniki ležerno zaprli legendarnega križarskega vojaka in ga izpustili šele proti orjaški odkupnini. In Bog je to dovolil, ne da bi krivce kaznoval. K temu gre pripisati še govorice o tem, kako duhovščina porablja denar za namene, ki s križarskimi vojnami nimajo kaj dosti skupnega. Kako se vodijo vojne in izobčuje ljudi iz Cerkve kratko malo v skladu s trenutnimi političnimi cilji. Duh križarstva je začel zamirati.
Vendar na površju vsaj na začetku tega ni bilo videti. Že nekaj let kasneje so organizirali nov križarski pohod. Že četrti po vrsti. Tokrat so bili Benečani tisti, ki naj bi križarske romarje prepeljali v Sveto deželo. Vendar je bil ta pohod grobo izkoriščen za njihove lastne politične cilje. Mimogrede so križarje pripravili, da so zanje osvojili Zadar in s tem plačali stroške prevoza. Benečani so križarje po ovinku prepeljali pod obzidje Konstantinopla. Tu so se vmešali v grške dinastične spore in aprila 1204 napadli staro pravoslavno državo in osvojili prestolnico. Neskončna grdobija, ko so Cerkev in Benečani svoje interese izkoristili tako, da so povzročili propad Bizantinske države, ki je bila že pol tisočletja branik krščanstva na Vzhodu. Od tega udarca si Bizantinci nikdar niso do konca opomogli. To je povzročilo zamero med katoliki in pravoslavnimi kristjani, ki traja do današnjih dni. Križarji sploh niso prispeli do Svete dežele. V Konstantinoplu so si organizirali Latinsko cesarstvo, ki je živelo do leta 1261. Deželo so si razdelili v fevde. Niso si pa uspeli podrediti celotnega carstva. Tako so ostali grške Epirska despotovina, Nikejsko kraljestvo in Trapezuntsko carstvo. Propad države pa je povzročil tudi vzpon slovanskih držav na Balkanu, njihovo samostojnost in avtokefalnost.
Četrta križarska vojna je pustila za sabo gromozansko zmedo. Bizantinsko cesarstvo je začasno propadlo. Grki so potrebovali 57 let, da so se spet dokopali do prestolnice. Po razkolu leta 1054 je katastrofa leta 1204 pomenila začetek tistega trajnega sovraštva med katoličani in pravoslavci, ki traja do današnjih dni. V Zamorju ti dogodki niso pomenili takojšne katastrofe. Muslimanski Turki in Arabci so bili prav tako razdvojeni kot kristjani in niso mogli izkoristiti prilike. Kalifat v Bagdadu ni imel več vloge voditelja muslimanov. Oblast so prevzeli veliki vezirji, ki so sledili svojim interesom.
Četrta križarska vojna pa je pomenila premik v razmišljanju Evropejca. Na Zahod so začele prihajati ideje Antike. Te so v obliki arabskih prevodov preživele srednji vek in sedaj hranile lačnega duha Evropejcev. Križarska ideja je po stoletju naporov in žrtev začela zamirati. Nič več ni bilo tistega duha, ki je ljudi vodil prek vsake ovire. Vendar je bilo potrebno še 80 let, da je prišlo do propada križarskih držav.
