Reportaža (foto): Križarji IV

1
581

Križarji

Neuspeh neskončnih bojev v Palestini je v Evropi pripeljal do realizacije nekaterih prav norih idej. V vzrokih zakaj je prišlo do tega, da je Bog dovolil poraz ljudi, ki so se borili zanj,  so navajali grešnost le teh. In ker grešniki niso dosegli ničesar, naj gredo na križarski pohod nedolžni ljudje, se pravi otroci. Okrog leta 1214 je šlo proti jugu kar nekaj otroških vojska, ki so štele na desettisoče ljudi. Verovali so, da se bo morje razprlo pred njimi, ko pridejo na obale Sredozemskega morja. Po suhem naj bi prišli do Palestine in s svojo nedolžnostjo osvobodili Sveto deželo.

Zgodilo se seveda ni nič. Obubožani otroci niso imeli več moči za povratek domov čez Alpe. Na desettisoče jih je pomrlo od lakote, ali pa so tisti, ki so imeli srečo, morali  služiti kot hlapci in dekle.  Druga, slabša opcija so bili bordeli in tretja, še slabša, da so trenutek izkoristili brezvestni trgovci in nemočne otroke prodali v suženjstvo v muslimanski Alžir.

Papež je sedaj prisilil Staufovskega nemškega cesarja Friderika, da je šel na križarski pohod. Ta kralj je bil nekaj posebnega. Živel je pravzaprav na Siciliji, kjer je bilo takrat Normansko kraljestvo, katerega vladar je tudi bil. Nekateri ga štejejo kot prvega razsvetljenega vladarja Evrope. Drugi spet kot ciničnega antikrista, ki na vse skupaj gleda skozi prizmo lastnih koristi. Ena izmed njegovih obskurnih idej je bila v tem, da je dal v sod zapreti živega človeka in ga pustil, da se je v njem zadušil. Potem pa čakal, da bi videl odhod duše iz telesa in s tem dokazoval obstoj Boga.

Rimskih papež je imel njegovih krutih šal čez glavo in ga je izobčil. A glej ga zlomka, izobčeni cesar je v Sveti deželi dosegel tisto, kar prej niso mogle doseči cele trume križarskih vojsk s celimi potoki krvi. Od egipčanskega sultana Kamila, ki so mu uporniki ogrožali obstoj Ajubidske dinastije, je dosegel, da so mu za premirje, muslimani sami izročili Jeruzalem. Vendar kristjani niso imeli od tega dosti koristi. Mesto ni smelo biti več obzidano. Dosegljivo pa je bilo le po ozkemu koridorju. Cesar se je zameril tudi lokalnim baronom. Njim, ki so se dokopali do nekakšne srednjeveške demokracije, je poizkušal vladati kot diktator. Med samimi kristjani v Sveti deželi ni povzročil drugega kot državljanjske vojne. Pa tudi njegov glavni dosežek ni trajal dolgo. Že po petnajstih letih so divji Horezmijci zavzeli mesto, ki je spet padlo v roke muslimanom. Tokrat trajno. Naslednja krščanska vojska je prišla v Palestino leta 1917, ko je sredi 1. svetovne vojne britanski general Allenby pregnal Turke.

Pozornost križarjev se je sedaj usmerila v Egipt. V neskončno bogato deželo, ki je edina lahko financirala neskončne vojne. Logika je jasna. Osvojiti bogato deželo in z njenimi dohodki financirati vojno proti muslimanom. V peti križarski vojni, ki je potekala v Egiptu, so križarji,  predvsem zaradi arogance njihovega voditelja kardinala Pelagija, izgubili vse. Niso se namreč uspeli prebiti iz delte reke, potem pa je prišla vsakoletna poplava in v njej je bila zapečatena usoda križarske vojske. Bili so na pragu zmage in izgubili vse. Šesto križarsko vojno je vodil svetniški francoski kralj Ludvik. Potekala je spet v Egiptu, praktično po identičnem kopitu.  A tudi tu je doživel poraz.

Krščanske državice so začele peljati rakovo pot. Križarji so se namesto na lastne sile začeli zatekati v razne legende, ki naj bi prevesile tehtnico v njihovo korist. Ena najbolj vztrajnih je bila legenda o nadduhovniku Janezu, legendarnem vladarju iz Daljnega vzhoda in Indije na drugi strani muslimanskega sveta, ki jim s svojo vojsko prihaja na pomoč. Dejansko se je v tistem času začel rojevati mongolski imperij. Številni njihovi vladarji so bili dejansko kristjani, oziroma so bile kristjanke njihove žene. Leta 1258 so divje horde Mongolov zavzele Bagdad. Povzročile so propad kalifata in orjaško klanje, v katerem so Mongoli pobili stotisoče ljudi. Mongoli so pridrveli v Sirijo in jo zavzeli. A egiptovski sultan se ni dal. Mongolskega odposlanca, ki je zahteval vdajo, je skrajšal za glavo in krenil Mongolom naproti. Imel je srečo in jih leta 1260 v Siriji porazil. Potem se je obrnil proti Križarjem.

Sedaj je šla pot le navzdol. Mameluški sultani so korak za korakom rušili vse pred seboj. Leta 1291 je od vrednejših posesti ostal le še Akon, prestolnica ostankov države. Pred njo se je zbrala orjaška muslimanska vojska in mesto po silovitem obleganju zavzela. Vsa ostala manjša mesta so se po tem porazu vdala sama od sebe. Na klice na pomoč se iz Evrope nihče ni več odzival. Križarska ideja je bila mrtva. Vsi so simpatizirali z njimi in kleli muslimanske »nevernike«. A nikomur ni bila več domača ideja, da bi se šel borit in umret na tisoče kilometrov daleč za interese nekoga drugega. Poraz krščanskih križarskih držav pa je prinesel katastrofo tudi domačim orientalnim kristjanom. Še dvesto let prej so bili večina v muslimanskem svetu. Sedaj pa so podvrženi represalijam in danes se jih je v Levantu obdržala le še peščica. V Palestini 2%, V Siriji 15%, V Egiptu 15%, v Libanonu 30%. Nekdaj so bili muslimanski vladarji do krščanskih podložnikov strpni. Z neskončnimi vojnami je propadla tudi strpnost in kristjani na Vzhodu so bili sedaj preganjani. Preganjanje sega v današnji čas.

Gornji podatki segajo v čas pred Arabsko pomladjo. V zadnjih petih letih je bilo krščanstvo na Bližnjem vzhodu, v Iraku in Siriji, praktično uničeno. Libanon je neprestano na robu vojne, Egipt se opoteka sem in tja. Nevarno se je razpasel ekstremizem Islamske države in kristjani so ena izmed njihovih prvih tarč.

Nekaj pa je bilo tudi pozitivnih učinkov križarskih pohodih. Krščanski svet ni bil več zaprt sam vase. Prišel je v stik z drugimi kulturami, z  ljudmi drugih pogledov. Začel se je nov čas. To je povzročilo, da je staro razmišljanje minilo, da so prišle  nove ideje, ki so spremenile svet. Prinesle so renesanso in humanizem in nastanek nove dobe. Vprašanje je le, če so bile neskončne žrtve na obeh straneh tega vredne.

.JeruzalemMontfort Izrael

 

1 komentar

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite