Križarske vojne – neverjetni pohod

17
Peter the Hermit Preaching First Crusade
Peter the Hermit Preaching First Crusade

Konec 11. stoletja v Evropi že 200 let vlada relativni mir. Arabci so pregnani v neko daljno deželo, imenovano Andaluzija. Normani in Madžari so se pokristjanili in postali zvesti Kristusovi podložniki in del fevdalnega srednjeveškega reda. V tem času se je število prebivalstva podvojilo in po vsej Evropi je neverjetno primanjkovalo proste rodovitne zemlje, saj so bili naravni viri do konca izčrpani. K temu  je treba prišteti nekaj vremensko izredno neugodnih let. To so bili prvi znanilci male ledene dobe, ki je trajala tja do leta 1800. Vse to je povzročilo, da je evropsko prebivalstvo živelo v travmi, ko so se gospodarske razmere neizprosno slabšale.

Papež Urban II., takrat nedvomni vladar zahodnega sveta, je v tem brezizhodnem položaju lahko ponudil le en cilj, vreden vsakega tveganja. Z njim je ponudil alternativo temačni vskadanjosti. Alternativa je bila boj za osvoboditev Kristusovega mesta, Jeruzalema. V tistem času je bilo mesto že več kot štiristo let pod muslimansko oblastjo. Ležalo je nekje daleč, za prometne razmere enajstega stoletja neverjetno daleč stran od Zahodne Evrope. Urbanov govor, 27. Novembra 1095, v Avignonu je sprožil neverjetno navdušenje. S krikom »Deus lo volt«, “Bog hoče tako”, so se glasniki novega pohoda raztepli po vsej Evropi. Zbrali naj bi križarsko vojsko, sestavljeno iz plemičev, ki naj bi naslednje leto odrinila na neverjetni pohod in osvobodila sveto mesto.

Vendar je ideja premamila tudi majhne ljudi. Pod vodstvom Petra puščavnika in Valterja Nemanjiča so se kmečke trume v desettisočih odpravile proti vzhodu. Na poti so malce oznanjale, zraven pa še precej ropale in predvsem navdušeno pobijale Žide. Z veliko težavami so se prebile preko Madžarske in pri današnjem Beogradu stopile na ozemlje Bizantinskega cesarstva. Te roparske trume so pri moderno urejeni bizantinski državi in njenih prebivalcih vzbudile nemalo začudenja. Cesar Aleksij, ki je na Zahodu še leto poprej prosil za pomoč v najemnikih, s katero bi se znebil turške nevarnosti, je hitro ocenil ubogo vojaško moč te kmečke vojske. Z veliko težavami jih je spravil preko Bosporja v Azijo in le približno 100 kilometrov proti vzhodu so bile prve države Saldžuških Turkov. S kmečko vojsko so Turki opravili po hitrem postopku in za trenutek se je zdelo, da je ideje konec.

Vendar je za njimi stopala že plemiška vojska, prav tista, katero je imel v mislih papež, da bi osvobodila Kristusov grob. In zanimivo, sestavljali so jih predvsem mladi brezperspektivni plemiči. Tisti, ki si doma niso imeli obetati ničesar, saj so dediči seveda bili najstarejši sinovi. Na vzhodu pa se je dalo, po njihovem, z mečem v roki, doseči vse. Vsa ta vojska, skoraj 60000 mož, se je zbrala pred obzidjem Konstantinopla. Bizantinski cesar je imel nemalo dela, da se je rešil teh nevarnih gostov. Nejevoljno so mu prisegli zvestobo in se bogato obdarovani premaknili v Malo Azijo. Tu so za začetek napadli turško prestolnico v starem koncilskem mestu Nikeja. Mesto je padlo, vendar se je predalo v roke Bizantincem. Križarjem je to šlo pošteno v nos in ti dogodki so zakuhali prvo seme sovraštva med  Vzhodom in Zahodom. Vendar so bili Križarji sedaj tam, kjer so želeli: na frontni črti z muslimani, ki so zasedali Sveto mesto. V neprestanih spopadih z »nevernimi« muslimani so se sredi poletja 1097 vlekli preko puščav in visokih gorovij Taurusa.  Na jesen so prišli do Antiohije v severni Siriji in to je bila zadnja trdnjava, ki je branila dostop do Jeruzalema. Tedaj pa se je zgodilo nekaj čudnega in čisto nič romarskega. Normanska plemiča Bohemund in Tankred sta se v želji za plenom odpravila proti vzhodu in osvojila krščansko grofijo Edesso, današnjo Urfo na srednjem toku Evfrata. Torej čisto ven iz poti proti svetemu mestu. Prvič se je križarska moč uporabila za posvetne namene in za boj proti drugim kristjanom. Bohemund in Tankred sta se znebila lokalnega krščanskega armenskega kneza in si iz tuje dežele naredila svoj fevd. Pred Antiohijo pa je obleganje še kar trajalo.V najboljših časih je mesto imelo pol milijona prebivalcev in obzidje je imelo 12 kilometrov dolžine ter 360 stolpov. Obleganje je trajalo 10 mesecev in v norih bitkah so prišle na dan najtemnejše lastnosti križarjev. Nesmiselna pobijanja, ropanja, ljudožerstvo, strahovite epidemije, pomešane z versko obsedenostjo, so zaznamovala to obdobje. Mesto je končno padlo po izdaji v juniju leta 1098 in križarji so v mestu gladko v masakru pobili vse muslimane. Le nekaj dni  kasneje so razgnali še orjaško vojsko Mosulskega atabege Kerboga. Pot na jug proti Jeruzalemu je bila odprta. Vendar je minilo skorajda pol leta, da so se premaknili. Plemičem se je zazdelo, da so osvojili že dovolj in začeli so se neskončni prepiri o tem, kaj bo kdo imel. Ob verski vznesenosti so se pokazali prvi čisto ekonomski interesi udeležencev.  Šele pomladi 1099 je vojska krenila proti jugu, ko so pravi križarji končno dosegli, da se ne sme zanemarjati osnovnega cilja. Sedaj je bil cilj na dosegu roke. Prodrli so preko Sirije in stopili v Palestino.

V poletju 1099 so se prebili v Judejsko višavje in 7. junija obkolili mesto. 6 tednov je v peklenski vročini trajalo obleganje Jeruzalema, ki se je mešalo s posti in pokorniškimi romanji. 14. julija 1099 pa jim je uspelo preko dveh obleganih stolpov prebiti na mestno obzidje. Tisto kar je sledilo, je bil eden izmed največjih posamičnih pokolov v zgodovini. V enem dnevu so pobili 35.000 muslimanov, ki so živeli v mestu. Vendar je bil cilj dosežen. V norem, triletnem pohodu so prehodili tisoče kilometrov, premagali nešteto težav, nešteto vojska in osvojili Mesto. Jeruzalem je spet postal krščansko mesto. “Bog je hotel tako”.

 

17 KOMENTARJI

  1. Bog je hotel tako.
    ===========
    Lepo poetično napisano. A s tem stavkom pa avtor presega samega sebe. Kako neverjetno lahkomiselno.
    Kot tisti vojskovodja, ki je menda naročil “pobijte vse, Bog bo že prepoznal svoje”.
    Naj bo še tak vernik, nadutost je sovražnica št. 1., od nekdaj.

    • Poznam.

      Bog bo še prepoznal svoje. Pobijte vse.

      Zadeva izhaja iz Katarskega mesta če se prav spomnim se imenuje Beziers. Ko so Križarji v južni Franciji zasedli mesto so bili tam tako katarji kot kristjani. Križarji so v štartu imeli namen pobiti vse katarje, ne pa kristjanov. Ker pa človeku ne piše na čelo kdo je, so za vsak slučaj pobili vse.

      Mimogrede. Ko je padla zadnja katarska trdnjave Mont Segur je 700 ljudi raje poskakalo v prepad, kot pa bi se vdalo kristjanom

      Janez

  2. Vesel sem, da sem vzbudil nekaj pozornosti
    Zavedam se, da je omenjeni spletni časopis krščansko orientiran.

    Navajen sem uporabljati grob in neposreden jezik. Torej:

    V vsaki vojni na vrh priplava drek. V vsaki vojni pa naj bo ta zmagovita ali izgubljena, podgane v obliki vojnih dobičkarjev požrejo vse kar je mogoče.

    Križarske vojne so oddaljene in zato jih lahko gledamo z distanco. Čisto drugače od trenutne situacije na BV kjer sta Evropa in ZDA kot krščanski deželi še kako zraven in odgovorni za vso to katastrofo.

    V nadaljevanju križarske vojne postanejo precej bolj umazane. Na žalost. Tistim ki jim je tematika zanimiva priporočam ogled filma Nebeško kraljestvo. Tam se vse utvare razblinijo

    Lp

    Janez

    • Janez Mihovec: “… Čisto drugače od trenutne situacije na BV kjer sta Evropa in ZDA kot krščanski deželi še kako zraven in odgovorni za vso to katastrofo.”
      ===================

      Ah, spet to večno posipavanje s pepelom.
      Že če pogledamo samo bližnjo zgodovino. Sovjetska zveza je v jeseni 1979 napadla Afganistan in tam 10 let tolkla osvajalno vojno, ki je izvrgla Talibane. Sedaj se tega seveda ne vidi in se vso krivdo vali na Evropo še raje pa na ZDA. Še prej je Irak napadel Iran, tudi v cca 10 letni vojni z milijoni žrtvami. Pa okupacija Kuvajta s strani Iraka, pa še prej nešteti “plemenski” spopadi med muslimani samimi. Pa na koncu t.i. arabska pomlad, ki se je začela, ko so v Tuniziji študentu Boasissu prepovedali trgovati z zelenjavo s katerim poslom se je edinim preživljal in je zato naredil samomor. Pa Egipt, ste pozabili? Kaj pa še daleč prej alžirska državljanska vojna s grozovitimi zločini? itd …

      Arabci so si daleč najbolj sami krivi za stanje kakršnega imajo.

      • Ni res.

        Talibe je izvrgla Cia, ki je podpirala mudžahedine. Irak je napadel Iran, ker so ga v to sprovocirali Američani, ker so Iranci odstavili Pahlavija. Kuvajt je Irak napadel ob soglasju Zahoda, ki je nato obrnil ploščo.

        Arabsko pomlad so izkoristili prejšnji režimi, da so “kao” spremenili vse in je vse ostalo enako.

        Bil sem kar v nekaj arabskih državah. Trditve, da so si sami krivi so nevarno posploševanje in nepoznavanje okolja.

        Janez

        • Janez Mihovec: “Ni res.
          Talibe je izvrgla Cia, ki je podpirala mudžahedine.
          ===================

          Bedarija!!!

          Amerika je, se lahko reče, pomagala napadeni državi, kar je v tem primeru še bolj razumljivo, ker sta bili SZ in Amerika v hladni blokovski vojni. Trditev, da so krivci za nastanek Talibanov tisti, ki so pomagali napadenemu in ne tisti, ki so napadli je ideološka bedarija!!!

          Ostalo pa: Govoriti, da je kriv tisti, ki provocira in ne tisti, ki vojno dejansko začne je enako bedasto, v funkciji relativiziranja krivde napadalca in v funkciji za ideološko pripisovanje krivde, v tem primeru Ameriki. A je bil Irak država brez svoje volje in neodgovoren za svoja dejanja?

          Janez Mihovec: “…. Kuvajt je Irak napadel ob soglasju Zahoda, ki je nato obrnil ploščo.”
          =================

          V resnici je Irak napadel Kuvajt in ne obratno! In zopet poskus relativiziranja. Ampak, to o soglasju zahoda pa je že zavajanje, saj se je Iraku ves čas pošiljalo depeše, da naj se vzdrži posegov v Kuvajtu sicer bo napaden. Nasprotna stran pa je na to odgovarjala, da če bodo v tem primeru napadeni bodo požgali vse naftne vrtine na polotoku. Oboje se je dejansko zgodilo.

          Janez Mihovec: “Arabsko pomlad so izkoristili prejšnji režimi, da so “kao” spremenili vse in je vse ostalo enako”
          ===================

          Prejšnji režimi pa so bili arabski režimi, enako kot je v Sloveniji na oblasti slovenski režim tudi po letu 1990.
          A so sedaj Rusi krivi, da nam še vedno vlada kontinuitetna levica?

          • Zanimiv link glede Afganistana v šestdesetih letih:
            http://www.theatlantic.com/photo/2013/07/afghanistan-in-the-1950s-and-60s/100544/

            Na grobo rečeno je bila zadeva takšna:
            1.) Afganistan je imel šaha, kraljevsko dinastijo, ki je nekako vodila državo, jo držala v miru in jo preudarno vodila tudi v obdobju obeh svetovnih vojn, kjer je bil Afganistan načeloma nevtralen.
            2.) Po II. sv. vojni je država držala neko srednjo pot med ZDA in SZ. Državo je od 1933 do 1979 vodil Zahir shah, šah podobno kot takrat v Iranu, že v tridesetih letih so implementirali reforme glede neobveznega nošenja burke, reforma šolstva. V državo je pritekal denar, industrijska pomoč iz obeh ideoloških blokov, počasi so modernizirali mesta. Leta 1979 je šahov brat, sicer predsednik vlade, vrgel šaha, nato pa je oblast z revolucijo prevzela Ljudska demokratična stranka Afganistana (komunisti).
            3.) Komunisti so nasilno želeli uvesti popolno enakopravnost žensk, zamenjali so zastavo Afganistana z rdečo, hoteli so zatreti delovanje verskih šol itd. Skratka naredili so ŠTALO. Ker je bil poseg za tradicionalno družbo tako hud se je začel oborožen odpor. Lokalni komunisti so poklicali na pomoč Sovjetsko zvezo to pa je nato povzročilo ekskalacijo odpora in začetek zatekanja k verskemu islamskemu ekstremizmu, ki do takrat v Afganistanu ni bil tako močan.

            Povzetek: Afganistan je bil v prvi polovici 20. stol konservativna država, monarhija, ki pa se je počasi z reformami prosvetljenega monarha začel razvijati. Komunisti so hoteli revolucijo, naredili so štalo zanetili državljansko vojno po kateri so oblast prevzeli skrajni islamistični uporniki.

            Vedno ista zgodba: država ima svoje probleme, v zgodbo pridejo komunisti s svojimi prelomnimi idejami in poslabšajo situacijo do te mere, da je država še v slabši situaciji kot na začetku.

  3. Sv. Bernard Clairvaux-jski, eden velikih svetnikov srednjega veka, avtor Visoke pesmi in ustanovitelj po razširjenosti mogočnega redu cistecijanov ( pri nas Stična, Kostanjevica), ki so po vsebini nekako reformirani benediktinci, je vodilni goreči pridigar in vzpodbujevalec pohoda evropske krščanske elite, plemičev, vitezov in drugih Evropejcev na drugi križarski pohod. Sam papež mu je zaupal to pomembno vlogo.

    Je tedaj, spoštovani avtor, po vašem sveti Bernard še vreden svojega svetništva?

  4. Ne strinjam se povsem s člankom.
    Moram reči, da me zadnje čase izjemno moti ta Zahodni defetizem. V smislu: Cerkev (in še posebej zlobni papež) je kriva za križarske vojne, ki jih sploh ne bi smelo biti.
    Če nam je ta defetizem tako všeč, potem se lahko opravičujemo tudi za zmago pri Poitiersu po kateri se je ustavil prodor Arabcev v Francijo.
    Križarska vojna ni bil vpad zahodnih kristjanov na območje, kjer jih ne bi smelo biti, ampak je bil pohod namenjen osvoboditvi svetih krščanskih romarskih krajev in zaščiti romarjev. Krščanski romarji so takrat že dolga leta trpeli pred preganjanjem muslimanov in Cerkev se je pač odločila nekaj narediti v tej smeri, da vernike zaščiti.
    Moti me tudi, ker se zmago v prvi krščanski vojni prikazuje samopomilovalno kot nekaj slabega. Ja, strinjam se, da je potrebno grozodejstva obsoditi ampak to, da so kristjani v Sveti deželi ustanovili križarske državice in kraljestvo Jeruzalem ni prav nič slabega. Kaj čaka evropsko civilizacijo, če se bo sramovala svojih duhovnih temeljev in boja za svoja načela?

  5. Jaz sem tudi mnenja, da tako kot se je še ne tako davno nazaj, recimo pred drugo vojno, križarske vojne preveč častilo in povzdigovalo, tako se jih danes preveč poenostavljeno in počez zaničuje, prikazuje kot eno samo krvoločnost, lakomnost, torej skrajno nestrnost, pobijanje, plenjenje. Saj je vse to tudi bilo, taka je človeška naravna v svoji slabi plati ( samo pomislimo koliko civilizirani in vzgojeni so lahko bili ljudje v srednjem veku); a ni bilo samo to.

    Bile so tudi čiste in plemenite aspiracije in zgodbe. Malteški viteški red, ki izhaja iz križarstva, je recimo še vedno ( oz. spet) med nami, njegova zastava vihra nasproti ljubljanske stolnice.

    Podobno se danes po mojem enostransko demonizira španska rekonkvista in pregon muslimansko-arabskih Mavrov iz Seville, Cordobe in končno Granade. Če bi se papež Wojtyla strinjal s to demonizacijo, gotovo ne bi dovolil, da tedanja kastiljska krščanska kraljica Izabela, ki je rekonkvisto z možem Ferdinandom Aragonskim vodila, v njegovem pontifikatu doseže čast oltarja.

    Avtokulpabilizacija evropske in zahodne, krščanske civilizacije res že presega zdravo mero.

Comments are closed.