Konec 11. stoletja v Evropi že 200 let vlada relativni mir. Arabci so pregnani v neko daljno deželo, imenovano Andaluzija. Normani in Madžari so se pokristjanili in postali zvesti Kristusovi podložniki in del fevdalnega srednjeveškega reda. V tem času se je število prebivalstva podvojilo in po vsej Evropi je neverjetno primanjkovalo proste rodovitne zemlje, saj so bili naravni viri do konca izčrpani. K temu je treba prišteti nekaj vremensko izredno neugodnih let. To so bili prvi znanilci male ledene dobe, ki je trajala tja do leta 1800. Vse to je povzročilo, da je evropsko prebivalstvo živelo v travmi, ko so se gospodarske razmere neizprosno slabšale.
Papež Urban II., takrat nedvomni vladar zahodnega sveta, je v tem brezizhodnem položaju lahko ponudil le en cilj, vreden vsakega tveganja. Z njim je ponudil alternativo temačni vskadanjosti. Alternativa je bila boj za osvoboditev Kristusovega mesta, Jeruzalema. V tistem času je bilo mesto že več kot štiristo let pod muslimansko oblastjo. Ležalo je nekje daleč, za prometne razmere enajstega stoletja neverjetno daleč stran od Zahodne Evrope. Urbanov govor, 27. Novembra 1095, v Avignonu je sprožil neverjetno navdušenje. S krikom »Deus lo volt«, “Bog hoče tako”, so se glasniki novega pohoda raztepli po vsej Evropi. Zbrali naj bi križarsko vojsko, sestavljeno iz plemičev, ki naj bi naslednje leto odrinila na neverjetni pohod in osvobodila sveto mesto.
Vendar je ideja premamila tudi majhne ljudi. Pod vodstvom Petra puščavnika in Valterja Nemanjiča so se kmečke trume v desettisočih odpravile proti vzhodu. Na poti so malce oznanjale, zraven pa še precej ropale in predvsem navdušeno pobijale Žide. Z veliko težavami so se prebile preko Madžarske in pri današnjem Beogradu stopile na ozemlje Bizantinskega cesarstva. Te roparske trume so pri moderno urejeni bizantinski državi in njenih prebivalcih vzbudile nemalo začudenja. Cesar Aleksij, ki je na Zahodu še leto poprej prosil za pomoč v najemnikih, s katero bi se znebil turške nevarnosti, je hitro ocenil ubogo vojaško moč te kmečke vojske. Z veliko težavami jih je spravil preko Bosporja v Azijo in le približno 100 kilometrov proti vzhodu so bile prve države Saldžuških Turkov. S kmečko vojsko so Turki opravili po hitrem postopku in za trenutek se je zdelo, da je ideje konec.
Vendar je za njimi stopala že plemiška vojska, prav tista, katero je imel v mislih papež, da bi osvobodila Kristusov grob. In zanimivo, sestavljali so jih predvsem mladi brezperspektivni plemiči. Tisti, ki si doma niso imeli obetati ničesar, saj so dediči seveda bili najstarejši sinovi. Na vzhodu pa se je dalo, po njihovem, z mečem v roki, doseči vse. Vsa ta vojska, skoraj 60000 mož, se je zbrala pred obzidjem Konstantinopla. Bizantinski cesar je imel nemalo dela, da se je rešil teh nevarnih gostov. Nejevoljno so mu prisegli zvestobo in se bogato obdarovani premaknili v Malo Azijo. Tu so za začetek napadli turško prestolnico v starem koncilskem mestu Nikeja. Mesto je padlo, vendar se je predalo v roke Bizantincem. Križarjem je to šlo pošteno v nos in ti dogodki so zakuhali prvo seme sovraštva med Vzhodom in Zahodom. Vendar so bili Križarji sedaj tam, kjer so želeli: na frontni črti z muslimani, ki so zasedali Sveto mesto. V neprestanih spopadih z »nevernimi« muslimani so se sredi poletja 1097 vlekli preko puščav in visokih gorovij Taurusa. Na jesen so prišli do Antiohije v severni Siriji in to je bila zadnja trdnjava, ki je branila dostop do Jeruzalema. Tedaj pa se je zgodilo nekaj čudnega in čisto nič romarskega. Normanska plemiča Bohemund in Tankred sta se v želji za plenom odpravila proti vzhodu in osvojila krščansko grofijo Edesso, današnjo Urfo na srednjem toku Evfrata. Torej čisto ven iz poti proti svetemu mestu. Prvič se je križarska moč uporabila za posvetne namene in za boj proti drugim kristjanom. Bohemund in Tankred sta se znebila lokalnega krščanskega armenskega kneza in si iz tuje dežele naredila svoj fevd. Pred Antiohijo pa je obleganje še kar trajalo.V najboljših časih je mesto imelo pol milijona prebivalcev in obzidje je imelo 12 kilometrov dolžine ter 360 stolpov. Obleganje je trajalo 10 mesecev in v norih bitkah so prišle na dan najtemnejše lastnosti križarjev. Nesmiselna pobijanja, ropanja, ljudožerstvo, strahovite epidemije, pomešane z versko obsedenostjo, so zaznamovala to obdobje. Mesto je končno padlo po izdaji v juniju leta 1098 in križarji so v mestu gladko v masakru pobili vse muslimane. Le nekaj dni kasneje so razgnali še orjaško vojsko Mosulskega atabege Kerboga. Pot na jug proti Jeruzalemu je bila odprta. Vendar je minilo skorajda pol leta, da so se premaknili. Plemičem se je zazdelo, da so osvojili že dovolj in začeli so se neskončni prepiri o tem, kaj bo kdo imel. Ob verski vznesenosti so se pokazali prvi čisto ekonomski interesi udeležencev. Šele pomladi 1099 je vojska krenila proti jugu, ko so pravi križarji končno dosegli, da se ne sme zanemarjati osnovnega cilja. Sedaj je bil cilj na dosegu roke. Prodrli so preko Sirije in stopili v Palestino.
V poletju 1099 so se prebili v Judejsko višavje in 7. junija obkolili mesto. 6 tednov je v peklenski vročini trajalo obleganje Jeruzalema, ki se je mešalo s posti in pokorniškimi romanji. 14. julija 1099 pa jim je uspelo preko dveh obleganih stolpov prebiti na mestno obzidje. Tisto kar je sledilo, je bil eden izmed največjih posamičnih pokolov v zgodovini. V enem dnevu so pobili 35.000 muslimanov, ki so živeli v mestu. Vendar je bil cilj dosežen. V norem, triletnem pohodu so prehodili tisoče kilometrov, premagali nešteto težav, nešteto vojska in osvojili Mesto. Jeruzalem je spet postal krščansko mesto. “Bog je hotel tako”.
