Križar Stanko Šajnovič pomagal Kamničanom postaviti kapelico sv. Barbare

Trenutek, ko je Stanko Šajnovič pred hotelom v Banovcih v poletju 2015 prejel prvi izvod knjige Podaljšano partizanstvo. Foto: Rajko Topolovec

Kot je bilo razumeti iz priložnostnega nagovora ob blagoslovu staro – nove kapelice sv. Barbare v Kamniku dne 1.12. 2018, je akcija za ponovno postavitev te kapelice potekala več let in bi še trajalo, če se tamkajšnji odbor za postavitev ne bi spomnil na kanadskega Slovenca, nekoč bojevnika Slovenske Matjaževe vojske – križarja Stanka Šajnoviča. S pomočjo njegove donacije pa je finančna vrzel bila rešena, da se je kapelica že letos prvega decembra blagoslovila.

»Fenomen« – spoznati in postati prijatelj z gospodom Stankom Šajnovičem se mi je zgodil skozi »dvakratno prvo srečanje« z njim.  Prvič se je to zgodilo neko mrzlo noči v zimi leta 1947, ko so si Šajnovičevi protikomunistični bojevniki vzeli pot pod noge iz bunkerja v Razkrižju preko »štrigovskega dela Slovenije« v Prlekijo. Spotoma so pač potrkali na vrata tam, kjer je še po polnoči brlela petrolejka in je bilo upanje na toplo kmečko peč in še morda kaj za pod zob. Tako se je pri sosedovih, kjer se je to noč česalo perje, napolnila klop okrog zakurjene kmečke peči. Ko je gospodar odprl vhodna iz dvorišča, se je v hipu na klopi okrog peči znašlo kakšnih osem do zob oboroženih vojakov neznanih uniform. Markantni gosti so tudi bili postreženi še s toplim kolačem kruha in domačo debelo klobaso ter domačo pijačo iz brajd. S sošolcem Ivekom sva se takoj spoprijateljila z najmlajšim križarjem, ki je imel najbolj zanimivo »mašinico« in okoli ramen v verigi obešenih največ zlatorumenih patronov. To pa je bil prav Stanko Šajnovič, kot sva skupaj ugotovila petinšestdeset pozneje!

Da je takratni  nočni obisk bil stroga tajnost, je pripovedovanje odveč. Zato se o nočnem obisku v Jastrecih pri Sv. Boldfeku ni smelo govoriti in se še danes pri vladajočih nostalgikih ne govori. Tudi zato me je mikalo, da sem o »naših» križarjih napisal knjigo, pod zapeljivim naslovom Podaljšano partizanstvo, saj je večina križarjev bila bivših partizanov. V knjigi je protagonist prav g. Stanko  Šajnovič, ki sedaj domuje na svoji farmi puranov v Kanadi.

Križarji so v »zlati svobodi«, ko se je rajalo in streljalo obenem, delovali ob meji z Avstrijo, ki je spadala v angleško  upravno zono. To pa je pri nas bilo Prekmurje, Slovenske Gorice, Pohorje in vse do Črne na Koroškem. Tudi zato in zaradi pomanjkljive zgodovine v učbenikih, še danes malo kdo drugje v Sloveniji ve o Križarjih. In, da končan z načetim »fenomenom«, sva se po 65. letih ponovno spoznala. Danes kot politični  emigrant živi mestu Orillia v Kanadi in je star dvaindevetdeset let. Sam je mnenja, da je še edini živeči križar. Sicer je bilo takrat okrog 2.000 borcev, ki so bili razporejeni v skupaj kar petintridesetih križarskih bojnih enotah.

Križar Stanko Šajnovič, velik rodoljub in dober in dober gospodar, si je ponovno upal stopiti na rojstna tla, ko se je Slovenija l. 1991 rešila komunizma. Na blagoslov kapelice pa ni mogel priti in tako sem ga v Kamniku zastopal skupaj z njegovim prijateljem Janezom Janžekovičem, ki je mojo knjigo o Stanku Šajnoviču lektoriral ter opravil recenzijo.

Prvotna postavitev kapelice s sv. Barbare, ki je zavetnica rudarjev in sploh nevarnih poklicev, sega v čas Avstrije, ko se je v Kamniku zgradila smodnišnica. Komunistična Jugoslavija je tovarno smodnika širila in tedanji minister za industrijo tov. Franc Leskovšek je odredil, da se kapelica odstrani. To so izvedli tako, da so kapelico prevrnili v jamo in jo zasuli zemljo. Na ta način »konzervirana« je počakala, da so pred nekaj leti kamniški verniki začeli razmišljati, da se ta spomenik, ki je tudi zgodovinska dediščina, obnovi in restavrira ter ponovno postavi na bližnji lokaciji.

Zbiranje  sredstev zanjo je potekalo preko prizadevnega odbora, ki ga je vodila gospa Ivanka Učakar, ki je med tem izvedela za dobrega človeka Stanka Šajnoviča iz Kanade.

Prošnja za pomoč ni bil zaman! Od osamosvojitve dalje sta gospod Stanko in njegova žena Jožica, ki sta zavedna Slovenca, pomagala pri postavitvi ali obnovi več podobnih cerkvenih spomenikov, kapelic in zvonov ter še česa …