Spopad ljubljanskih barbarov s križniki v 21. stoletju

8

Le kdo je dovolil Festivalu Ljubljana in njenemu ustanovitelju MO Ljubljana iz letnega gledališča Križanke narediti tovarniško halo?! Dotrajano premično platneno streho so nadomestili z robustnim ostrešjem iz jeklenih predalčnih nosilcev. Ta nestvor je zasmehovanje peščice slovenskih križnikov, norčevanje iz Plečnika, ki je prenovil Križanke.

Preden se lotimo najnovejšega dogajanja v ljubljanskih Križankah, naj ne bo odveč zgoščen zgodovinski oris reda Tevtonskih vitezov (Nemškega viteškega reda). Po porazih v križarskih vojnah (leta 1211) so vitezi križniki zapustili Palestino in se nekaj časa zadrževali v Transilvaniji, od tam pa so s podporo papeža in cesarja Svetega rimskega cesarstva odšli pokristjanjevat Pruse. Poleg misijonarjenja so bili zelo uspešni tudi na gospodarskem in političnem področju ter pri germanizaciji. Ustanovili so močno državo s sedežem v gradu Malbork (Marienburg) južno od Gdanska, ki je obsegala obsežna območja v severni Evropi in številne postojanke (komende) drugod po Evropi. Zaradi niza spopadov s Poljaki in Litovci je moč tej svojevrstni državi pohajala in je v prvi polovici 16. stoletja propadla, red pa je z vzponi in padci obstal do današnjih dni.

Člani Nemškega viteškega reda (laiki in kleriki) so se v 13. stoletju naseljevali tudi na ozemlju današnje Slovenije in ustanavljali komende. Križniki so imeli pri nas veliko postojank; vse so imele izrazito misijonsko, karitativno (špitali, zavetišča, šole) in obrambno (proti krivovercem in obramba meje) vlogo. Ljubljanske postojanke oziroma posesti se je prijelo ime Križanke po značilnem tevtonskem križu tega reda. Šele leta 1917 je bila ustanovljena samostojna slovenska redovna provinca s sedežem v Križankah, pa ne za dolgo, kajti revolucionarna oblast je redovnike križnike izgnala iz Križank že leta 1949. Revolucija še traja in križniki še danes bijejo denacionalizacijske sodne bitke za svojo cerkev. Za vse druge prostore Križank, ki jih je bil preurejal Plečnik, so se pogodili za odškodnino.

Malbork je danes negovana in znamenita turistična točka na Poljskem.

Malbork je danes negovana in znamenita turistična točka na Poljskem, v ljubljanskih Križankah pa domujeta Srednja šola za oblikovanje in fotografijo ter Festival Ljubljana. Bitke s tevtonskimi vitezi so na Poljskem že davno končane, v Slovenij še ne. Pri tem ne gre samo za last in posest križevniške cerkve, temveč tudi za letošnji barbarski poseg v kulturno dediščino.

Križanke – še en spomenik iz časa Jankovićevega županovanja

Le kdo je v hipernormirani državi dovolil Festivalu Ljubljana in njenemu ustanovitelju MO Ljubljana iz letnega gledališča Križanke narediti tovarniško halo?! Ni dovolj, da MOL in sodišča držijo štango direktorju Festivala Darku Brleku pri nadaljnjem onečaščanju in propadanju križevniške cerkve, zdaj so se odločili še za novo barbarsko početje, ki še kako kazi videz Križank, zlasti z južne in zahodne strani. Dotrajano premično platneno streho so nadomestili z robustnim ostrešjem iz jeklenih predalčnih nosilcev.

Ta nestvor je teptanje spomina na Nemški viteški red, zasmehovanje peščice slovenskih križnikov, norčevanje iz Plečnikove prenove Križank ter seveda iz vseh tistih Slovencev, ki nemočno opazujemo totalitarno ljubljansko mestno oblast.

Še en spomenik iz časa Jankovićevega županovanja!!!

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.

8 KOMENTARJI

  1. “Bitke s tevtonskimi vitezi so na Poljskem že davno končane, v Slovenij še ne. Pri tem ne gre samo za last in posest križevniške cerkve…”

    Pred kakšnimi tremi leti sem bral v Družini ali kje drugje, da je v križevniški cerkvi vsako leto božična polnočnica za ateiste. Ne vem kakšna je taka polnočnica, toda tako je bilo zapisano.
    Bog se jih usmili!

  2. Krizniski samostan je bil zelo vitalen v predvojni Ljubljani. Veliko mladih se je okoli kriznikov zbiralo. Iz bližnje realne gimnazije na Vegovi so v krizniski cerkvi imeli dijaske mase. Orglal je pri njih tudi bodoci skladatelj in dirigent Bojan Adamič, kasneje partizan in menda celo morilec dekleta, ki ga je zavrnilo. Patri so pokopani v redovnem grobu na Žalah in kar veliko njih, pretežno mladih ima letnico smrti 1945.

    Kdo od njih si je mogel misliti, kaj bo danes iz njihovega samostana in cerkve in da bojo v njej imeli ateisticno polnocnico, očitno v soglasju z vodstvom Festivala Ljubljana, ki si samostan lasti…

    In kdo na predvojnem radiju Ljubljana, kjer so imeli pomembno vlogo katoliki, tudi Fran Šaleški Finžgar, bi v viziji videl današnjo RTV nacionalno hišo, v kateri le 9 od 143 zaposlenih v informativnem programu ni zelelo podpisati pamfleta, ki prisega na kardeljansko tozdovsko samoupravo in se zaklinja proti vsakršnim spremembam in na neodstopanje od levicarstva kot uradne ideologije te hiše…

    Dobro so se kadrovsko v teh letih homogenizirali. Samo se Mozino, Pirkovica, Areha in Peskovo odpihnjejo, pa se nemoteno rdeča orgija lahko se bolj divje nadaljuje. Samo upam, da potem res s totalnim bojkotom ( plačevanja in gledanja) vseh, ki nis(m)o ne rdeči in ne mazohisti.

  3. V tisti generaciji, ko je realko obiskoval Bojan Adamič, sta se tam šolala tudi Tone Tomšič in France Kidric ml, oba kasneje med vodilnimi komunisti. Po videnju sodijakinje katoliških nazorov je bil Tomšič prijazen in dobrosrcen fant, Kidric pa napihnjen agresivec, ki se je ob priložnosti fizično spravil celo na profesorja. Ocitno se je sin uglednega slavista akademika razvijal ze tedaj v psihopatskega narcisa in proti kasnejšemu komunisticnemu velezlocincu. Zanimivo, da je Tone Tomšič, sekretar KP, ki je končal kot talec 1942, dal 1941 krstiti svojega sina. Mihael Gabrijel Tomšič je mnogo kasneje po odlični strokovni karijeri postal član prve demokratične slovenske vlade 1990.