V deželi pod Triglavom bije plat zvona. Kriza vrednot in sekularizem, ki se širita po planetu, sta napolnila tudi naše doline. Finančna kriza, nepravna država in kriza vrednot! Iz zvoka se čuti, da so krize medsebojno povezane. Osnovni ton vsemu pa daje kriza vrednot. Cilj sekularizma, da z ateizmom spodrine verovanja in njihove vrednote, ter jih nadomestiti z relativnimi vrednotami, najprej v javnem, nato pa še v privatnem življenju, je padel v brezno razočaranj.
Ob izganjanju verovanj so najbolj na udaru vrednote, ki naj bi namesto na verovanjih, odslej slonele na razumskih temeljih. Posledica tega prenosa je svetovna in še posebej slovenska, predvsem, moralna kriza.
V Sloveniji je najbolj vidna kriza vrednot v javnem življenju. Val sekularizma je prišel skupaj z demokracijo ob osamosvojitvi. Zato so njegove sledi še bolj vidne. Pričakovali smo Indijo Koromandijo, prekril pa nas je moralni cunami. Postali smo tatovi na ruševinah, ki jih cunami pušča za seboj. Vrednote so se zrušile predvsem na ekonomskem političnem in pravnem področju.
Vse te službe odločajo o razdelitvi pravic in ugodnosti, ki so namenjene vsem državljanom. Ker so bile ob graditvi nove države slabo zaščitene, so povzročale skomine. Moralno nezreli izbranci si niso mogli kaj, da jih ne bi pograbili. Njihovo bogastvo je raslo v nedogled, hitreje, kot podobnim samo-izbrancem po svetu. Vsi skupaj pa so povzročili finančno krizo.
V Sloveniji so imeli lažji dostop do dobrin nekateri pooblaščenci prejšnjega totalitarnega režima. Izbrancem so jih delili predvsem preko političnega sistema. Nagrabljeno bogastvo je končalo skoraj brez sledi v finančnih oazah. Le majhen del se je spremenil v razkošne vile in jahte.
Kaj storiti?
Najprej si je treba natočiti čistega vina in pogledati resnici v oči. Zediniti se moramo o tem, da je naša kriza res kriza vrednot, ki se širi od zgoraj navzdol. Pri tem »zgoraj« pomeni formalno ali neformalno oblast, ki se je pri nas uveljavljala v drugi polovici prejšnjega stoletja z diktaturo, nato pa življenje podaljševala s prevarami in z javnimi mediji.
Po osamosvojitvi poteka proces sekularizacije, ki pa ima, zaradi zgodovinskega ozadja, zahtevo po dosledni ločitvi Cerkve in države, obdano s sovraštvom do vere (krščanstva). Drugod po zahodnem svetu se sekularizem uveljavlja manj radikalno, tudi zato je kriza vrednot blažja. Kaj storiti? Treba se je vrniti k ustavnemu določilu, da je razpihovanje verskega sovraštva prepovedano. Pri nas pa vseskozi ustava velja samo takrat, ko se s tem strinja »elita«, sicer pa ne. Od številnih primerov napada na krščanstvo (brezjanska Marija s prašičkom, dvakratni zažig križa v Strunjanu, eksplicitna izjava javne delavke, da je krščanstvo nekaj, kar je treba sovražiti) se varuhom ustave ni zdelo vredno preganjati niti enega. Če upoštevamo, da je vrednote v naše okolje prineslo krščanstvo, v družbi niso »zagamani« samo kristjani, ampak tudi tisti, spoštujejo ali propagirajo vrednote. Sovraštvo do krščanstva se preslikava v preziranje vrednot. Odpravljanje krize vrednot mora torej nujno pomeniti tudi blažitev verskega sovraštva.
Vrednote v vsakdanjem pomenu besede (poštenje, resnicoljubnost, delavnost, zvestoba, širokosrčnost, usmiljenje, gostoljubnost, hvaležnost, ljubeznivost, ponižnost, potrpežljivost, spravljivost), ki jih uči krščanstvo, v času sedanjih generacij v našem javnem prostoru niso imele domovinske pravice v našem javnem prostoru. Brez tega pa moralne krize ne bo mogoče odpraviti. Zato bi bilo prav, da bi kateri od medijev tem in še drugim vrednotam posvetil za dalj časa posebno stran in/ali oddajo. Pri tem je odveč bojazen ateistov ali nevtralcev, da bi to pomenilo vračanje krščanstva v državne ustanove, (od katerih mora biti ločeno). Če znajo, naj te vrednote sami, ali z drugimi uspešno zasadijo na sekularne temelje. Z nalogo, da jih vcepijo tudi mladim, bi jih morali vgraditi tudi šolske programe. Vendar ne kot učne, ampak kot vzgojne vsebine.
