Kriza, včeraj-danes, jaz in mene

Če se poskusimo postaviti nad že pred leti razglašeno krizno situacijo v svetu, ki jo je v finančno ekonomskem smislu bolj realno omejiti na Evropsko unijo in Združene države, lahko poskusimo razpravljati o njenih gibalih na netipičen način – (ne)zavedanja.

Čudež in zloraba.

Možna je teza, da krize ne povzročajo državni in finančni sistemi, ne kapital, niti neresnica in nepravičnost, ker so to vse konstrukti človeka!? Razlog bi lahko iskali v odsotnosti zavedanja, zato človek neposredno ni žrtev krize, ampak njen prenosnik, in sicer pod taktirko negativnih povezav, ki se mu pletejo v glavi in jih spušča v okolje in vesolje. Npr. besedna zveza slaba banka (pustimo ob strani njeno finančno-politično (ne)upravičenost) samo še potencira že tako ali tako negativno označevanje te ustanove. Banka, ki je potrebna sanacije, je ravno tako zlorabljena, kot je v primeru alkoholizma zlorabljen družinski proračun in še kaj več. Ker je človek sprogramiran in ker projicira sebe v sisteme, pojmovne predstave in druge ljudi, se doživlja kot žrtev. Pomislimo, da je človeštvo že nekaj časa prisotno v tem vesolju. Linearno pojmovanje trajanja in ohranjanje »tostranskega ravnovesja« zahteva od človeštva napor, da balansira v času in prostoru. Če gremo še dlje, vidimo, da so oznake žrtev in rabelj lahko odvečne, zato je morda bolje govoriti o človeku kot »prenosniku«. Človek-čudež je v temeljih namreč enkraten in nespremenljiv, njegova inteligenca pa mu daje pečat večnosti. Krize in človeški kriki sporočajo, da je v družbi pomanjkanje zavedanja nespremenljivosti človeške narave, ki je odslikava absolutnega naravnega oz. moralnega zakona. Znani so reki o pomenu zgodovine, vendar so ti smiselni le, če je človek njen ustvarjalec. Tukaj pa tiči past, saj se lahko človek s pozitivnim pravom odmika od temeljev človeške narave kolikor mu je volja. Zato ni smiselno hlapčevati nobeni (delavski, verski, racionalistični, tehnični itd.) revoluciji oz. ideologiji in izničevati človeške narave v katerikoli točki zgodovine, kar pa nikakor ni enostavno oz. samo po sebi umevno. To hlapčevanje povzroča etiketiranje znotraj družbe, ki je voda na mlin za krizne razmere.

Pajdaši in zlato

Kadar je človek naravnan na statusne nalepke, si s tem jemlje svobodo in zadovoljstvo. Če si posameznik vcepi v glavo program sindikat je moj zaščitnik, socialna blagajna pa molzna krava za vekomaj, bo prizadet vsakič, ko bodo le-ti zgubljali na javnopolitični sceni. Dogajanje okrog reform kaže, da ključni akterji pri nas še vedno rabijo več zavedanja za boljše sodelovanje, kar je pa kot že večkrat povedano odvisno od stanja misli oz. duha naroda, ki se večinsko zbira iz najbolj prepoznavnih in tudi radikalnih miselnih konstruktov. Vprašanje je, kakšne misli se prepletajo po slovenskih glavah, so to misli lastnega zavedanja, ki potencirajo najprej blagor človeka posameznika, ali pa so to samouničevalne misli, ujete v miselne vrtince, ki povečujejo ranljivost in občutljivost družbe? Ti vrtinci so razni »-izmi« (kapitalizem, sindikalizem, socializem, klerikalizem itd) s pridevnikom »pajdaški«. Občutljivost družbe je večja toliko bolj, kolikor se identificiramo in pogojujemo lastno srečo z zlatom, sindikalno izkaznico, kapitalsko naložbo, hišo, predsednikom ali kardinalom, ob tem pa pozabljamo, da vse kar delamo, (najprej) delamo zaradi sebe in smo odgovorni sami zase.

Če se človek zaveda sebe in sedanjosti, je svoboden, zato ga ustrahovanje in razne krizne mahinacije ne prizadenejo. Ni reforme in ne finančnega instrumenta, ki bi rešil krizo, sicer bi jo že. Samo človek jo lahko, on ima edini to vrednost, saj je vendar podoben Bogu, ki je večen. Ko te dni ravno poročajo, kako Zahodu ne le ideološko konkurenčna Kitajska kopiči izkop in uvoz zlata (ki nima nikoli devalvacije, saj je stalna valuta), pomislim na dejstvo, da zlato in kriza vendar ne bi imela vrednosti, če jima je ne bi določil človek. Ali se ta tega zaveda?!