Kriza – priložnost za iskanje pravih temeljev

17
494
Foto: Pinterest.
Foto: Pinterest.

Andrej Lenarčič, poslanec Državnega zbora Republike Slovenije 1992–1996, leta 2011 piše o krizi v državi. Zapis je aktualen tudi danes.

To, kar se dogaja pri nas in z nami ob bližajoči se dvajseti obletnici, daje vtis, da se vse podira. A je vtis zavajajoč. Gre sicer res za podrtijo, a v teh dveh minulih desetletjih se ni nič podrlo, le balon, ki s(m)o ga zgradili na(d) razvalino, je počil in pred nami je resničnost.

Po pripovedovanju uglednežev, državnih uradnikov in funkcionarjev, strokovnjakov vseh vrst in drugih javnih oseb so tisti ljudje, ki so »krivi«, da smo tik pred praznovanjem dvajsete obletnice, prepričani, da se je svet začel z njimi. Vse, kar lahko slišimo ali beremo o naši državi, je, da je stara dvajset let in da je rojena iz socialistične Jugoslavije in njene kvazifederalne države Socialistične republike Slovenije. Dlje v preteklost sežejo le razprtije o zaslugah za bolj ali manj hude jame in za državo, »v kateri se /…/ hudo kršijo človekove pravice /…/« (Temeljna ustavna listina 1991).

Gre torej za preprosto dejstvo, da je tisto, kar danes pred našimi očmi izginja, navaden balon, izmišljotina brez temeljev, zgrajena na ideoloških predsodkih in fantazmah. Znamenita »zgodba o uspehu« se razblinja in ostaja tisto, kar je bilo pod njo skrito: kup podrtije.

Iskanje resničnih temeljev

Bilo je le vprašanje časa, kdaj se bo kruta resničnost prikazala. Razumni ljudje namreč ne gradijo na izmišljotinah, še manj na podrtiji. Najprej odstranijo ruševine in nesnago, da odkrijejo temelje, od katerih potem gradijo na novo. Če torej hočemo imeti svojo državo tudi za bodoče rodove, jo moramo postaviti na trdne, prave temelje, ki jih bomo našli šele, ko se bomo zavedali, da svet ni od danes, da se zgodovina ni začela z nami, da nismo za vse zaslužni – niti krivi – sami, da prihodnosti ni brez preteklosti in da kdor lastne zgodovine ne pozna, ni vreden svoje prihodnosti.

Podrtija, ki se razgrinja pred nami, ko je balon zgodbe o uspehu počil, ni nič drugega kot naša preteklost zadnjega stoletja. Ta podrtija je prekrila pravo slovensko zgodbo o uspehu. Zgodbo nacije, ki je, maloštevilna sicer, odigrala pomembno vlogo v Evropi. V bistvenem je zaznamovala politični, družbeni, kulturni, gospodarski in znanstveni razvoj Evrope in sveta. Vse dokler dežel, v katerih je stanovala ves čas, ki je zabeležen v arhivih, ni zajela kuga tujih imperialnih interesov, ki so razpihovali nacionalizme raznih sort.

Prislovično tolerantno, za vse različno odprto slovensko nacijo (le kot taka je lahko vedno bila v samem vrhu »evropstva«) je nasilje »z vseh štirih strani neba« pognalo v panično iskanje pravega odgovora. Zgodilo se je, in številni so k temu pripomogli, da so narodovi voditelji našli odgovor. In to takšen, da so tik pred zdajci, ko je bila končno na mizi toliko zaželena »Zedinjena Slovenija«, pljunili na državnost slovenskih dežel, zapustili svoj dom in nacijo pognali kot usmiljenja vreden privesek fantazmičnega in farsičnega, dejansko pa totalno shizofrenega »Troedinega plemena« v okolje, o katerem je Cankar povedal, da z nami nima nič skupnega (in dokončno in poslednjič »padel po stopnicah«).

Kako klavrno so Slovenci stopili v državo SHS

Podrtija je bila velika. Že začela se je klavrno: s samoodpovedjo lastni identiteti in državnosti. Uresničila se je misel zaničevanega pesnika: Kdor ne spoštuje se sam, podlaga je tujčevi peti. In ta peta je bila grozovita. Slovenska nacija je v trenutku izgubila več kot tretjino ozemlja in državljanov ter bila oropana do polovice svojega nacionalnega bogastva, »eliminiran« je bil cvet mladine, stotisoči so se razpršili v paničnem begu po svetu, kraški pojavi in polja prelepe domovine pa so dandanašnja »polja smrti«, srhljivejša od bolj znanih kamboških.

Osamosvojitelji iz devetdesetih let prejšnjega stoletja so opazili, da so se v državi, ki je nastala (tudi) na podrtiji slovenskih dežel leta 1918, tako zelo kršile človekove pravice, da se je bilo treba nazadnje iz njenega objema kakorkoli že rešiti. Njihovo ravnanje pa razkriva, da niso opazili – ali pa niso hoteli opaziti –, kaj osamosvajajo. Niso opazili držav, ki so 1. decembra 1918 pod vodstvom Narodnega sveta v Ljubljani vstopile v novo južnoslovansko državno tvorbo »Troedinega plemena«.

Kako bi potemtakem opazili, da se je tisto »ujedinjenje« zgodilo na skrajno neobičajen način, prav gotovo v popolnem neskladju z mednarodnimi pravom in navadami. Celo priložnostni nagovor dr. Anteja Pavelića, ki je vodil delegacijo »pridruževalcev« (od kod mandati?), je moral srbski prestolonaslednik takoj popraviti. Pavelić je namreč izjavil, da se »država SHS združuje s Kraljevino Srbijo«, in Aleksander je izjavo popravil in izjavil, kako ga veseli, da se »dežele države SHS« združujejo s Kraljevino Srbijo (glej Katalog razstave Jugoslavija 1918–1990, Beograd) .

Država se pač lahko združuje le s sebi enakimi, ne pa s kako pokrajino kake druge države. V fantazmični državi SHS so bile države pač le slovenske dežele (glede mednarodnopravne subjektivitete teh dežel glej: Poravnava 1867).

Stari stebri slovenstva v kotu

Dogodek 1. decembra 1918 je bil očitno zadnji, v katerem so nastopale slovenske dežele s svojimi državnimi atributi. V tem moremo videti tudi srečno okoliščino. Pravno dvomljive in popolnoma neustrezne odgovore slovenske politike na izzive časa v prejšnjem stoletju so sicer spremljale tragične zgodbe, najhujša pa se – kdo ve zakaj – le ni zgodila: »Slovenstva stebri stari« – državnost, državnostni atributi slovenskih dežel, so ostali zanemarjeni »v kotu«. Ob pozabljene se ni nihče obregnil, nihče jih ni uporabil ali se nanje skliceval, a tudi nihče ni poskrbel, da bi bili odpravljeni na način, ki je na mednarodni ravni v navadi.

Tako so osamosvojitev dočakali čakajoč na svoj trenutek, ki pa ni napočil, saj jih osamosvojitelji, morebiti zaslepljeni z bleščavo jugosocialističnih prividov, niso niti opazili niti upoštevali. Ni jim treba zameriti. Ključna figura sama je skrušeno ugotovila, da so »potem napravili veliko posranijo«. Vrh politike pa še dandanašnji, ko izpod počenega balona od vsepovsod štrli strahovita podrtija, ki prekriva prave temelje slovenske državnosti, razglaša to grozljivo gomilo za temelj slovenske države.

Sporazum, ki postavlja zadeve tja, kamor spadajo

Državnost SFRJ je zavarovala zunanje meje slovenskih dežel s tretjimi državami, čeprav se zdi, kot da te zavesti v slovenski zunanji politiki ni bilo. Mednarodne pogodbe Jugoslavije s sosedami so pač trajna dejstva. Problem pa je nastal z mejo s preostalim ozemljem znotraj SFRJ. »Republiške meje« so pač notranjepolitična zadeva in »na internacionalni ravni nimajo nobenega učinka«, če parafraziramo izjavo vodilne osebnosti na področju mednarodnega prava pri nas.

Niti sklepi Badinterjeve arbitražne komisije, ki je imela ustrezna pooblastila in je ustvarjala nova mednarodnopravna dejstva, glede meje slovenskih dežel s preostalim jugoslovanskim ozemljem nimajo teže, saj ni mogoče razglašati nekih novih mednarodnih dejstev, dokler stara niso razveljavljena oziroma odpravljena (non bis in idem). Državne meje slovenskih dežel ni razveljavila nobena jugoslovanska »republiška meja«, in karkoli že je Badinterjeva komisija v zvezi s temi republiškimi mejami razglašala, dejanske meddržavne meje slovenskih dežel to v ničemer ne zadeva.

Z dejanjem osamosvojitve so same po sebi spet v veljavi, pa če jih osamosvojitelji, kaj šele preračunljivi sosedje, opazijo ali ne. Na srečo se nam je zgodil Sporazum o arbitraži, ki končno postavlja slovenske državne zadeve na raven, kamor sodijo: na internacionalno pravno področje, na območje relevantnih državnopravnih dejstev, in hkrati očisti mizo vseh realsocialističnih ideoloških predsodkov in prividov. Ključni problem slovenske države – torej državne meje – je tako ad acta, saj ni mogoče, da slovenska vlada na tribunalovo mizo ne bi dala ključnih, mednarodnopravno relevantnih dejstev, kakršna zahteva sporazum.

Združitev v Zvezno republiko Slovenijo

Kriza, ki bo zaznamovala dvajseto obletnico osamosvojitve, je torej priložnost, da se slovenska politika posveti popravi »velike posranije«. Namesto da se vlada otepa s parcialnimi problemi, katerih razreševanje ni naloga vlad, namesto da se vtika in izgublja čas s tistim, kar morajo reševati ljudje sami, kar je stvar svobodnega trga in okoliščin, se more in mora potruditi in postaviti državo na prave, zdrave temelje, ki se pokažejo, ko odstranimo grozoviti kup podrtije, ki se je pokazal zdaj, ko je balon »zgodbe o uspehu« triumfalno počil.

Politiki in drugi vplivneži morajo zbrati dovolj energije in poguma, da oživijo tisto, kar so Slovenci reševali leta 1918 – in zavozili. Ustavne in državnopravne podlage so še vedno veljavne in so pred nami. Na popolnoma istem ustavnem temelju – Manifestu z dne 16. oktobra 1918, ki ga je Korošec ignoriral – stoji sosednja zvezna država Avstrija.

Kdor oporeka pravici slovenskih dežel, da se po sto letih končno združijo na tej podlagi v »davno sanjo« – Zedinjeno Slovenijo, torej v Zvezno republiko Slovenijo, oporeka pravico do obstoja tudi sosednji državi Avstriji. Dunajski politiki so se v petdesetih letih, v času pripravljanja državne pogodbe o Avstriji, vehementno sklicevali prav na ta Manifest. Ni torej dvoma, da je še danes veljaven dokument mednarodnega prava – ki tako kot mednarodne pogodbe ne mine! In velja tudi za slovenske dežele, ki nikoli niso »preminile«, pa naj so se znašle v kakršnihkoli že okoliščinah in začasnih administrativnih razmejitvah.

Zakaj imamo težave z regionalizacijo

Ko bo slovenska politika pokazala potrebno mero državotvornosti in samozavesti, s spremembo ustave postavila državo kot zvezno državo dežel na njene prave temelje, potem bo večji del danes na videz nerešljivih problemov minil sam od sebe. Ni mogoče na izmišljijah zgraditi uspešne družbe. To navsezadnje zahteva od Republike Slovenije tudi Evropska unija s tako imenovano regionalizacijo, s katero ima – zdaj vidimo, zakaj – naša država nerešljive težave.

Regionalizacija, kakor jo razume EU, ni namreč nič drugega kot struktura, sestavljena iz avtonomnih »dežel«, na kateri je bilo zgrajeno Sveto rimsko cesarstvo, v nekem času po nemarnem poimenovano z nacionalistično smešnico »nemške narodnosti«, ki jo tukajšnja etablirana stroka nekritično povzema, politika pa očitno (več) ne prepozna, na čem stoji in pade identiteta slovenske nacije.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


17 KOMENTARJI

  1. Porušila se je (narcisistična) socialistična zgodba o uspehu in nacionalni interes “mafijskega lastništva državne lastnine” in komunistični državni veleprojekti (AC, TEŠ, HE, 2.tir,3.os, umetni otok), ki so jih nekritično in socialistično podpirale vse stranke z izgovorom, da večina vicev to hoče.

    Zdravi in normalni ljudje se hitro spoprimejo s podrtijo iluzij. Motene osebnosti in kolektivna norost pa vedno najde še bolj nore “bližnjice” kot so revolucije, “tujci so krivi”, Balkanci, neoliberalizem.

    Hrvati so večini “slovencev” trn v peti, ker Sloveniji preprečujejo vrnitev v Jugo. A spet “desne” stranke trapasto asistirajo in kolaborirajo s komunisti pri vseh njihovih “stožicah”.

    Nobenih idej, temeljev in principov nima naša “desnica”, razen da v vsem kot razvajen otrok caplja za vodjo in ga včasih kritizira.

  2. Na sonaravnih temeljih sloni naša narodna identiteta in kulturna dediščina ter kulturna in narodna bit.

    Brez teh temeljev ne moremo graditi stabilno, lepo in funkcionalno slovensko zgradbo.

  3. Čista čustvena demagogija. Po slovensko. Vse so krivi drugi. Dajmo, vrnimo čas v 1918 in začnimo znova. Vse po 1918 ni vredno, da bi obstajalo.
    Grozovito. Čisti slovenski nacizem.

  4. Treba je nadaljevati tam, kjer se je neopravičeno in nepremišljeno prekinilo z idejo o Zedinjeni Sloveniji.

    Velik uspeh bi že bil, da bi v duhu Zedinjene Slovenije živeli, kar pomeni, da se ozavestimo o zibelki Slovenstva in naši medsebojni kulturni povezanosti in sodelovanju.

  5. Sedanje oblastniško in siceršnje delovanje pa je še vedno takšno, da je bolj usmerjeno na tuji jug kot pa na domače slovenske ljudi, ki so v in izven Slovenije in kulturno dediščino njihovih prednikov.

    • Dragi Svitase, zelo dobro!
      Moje pojmovanje tvoje povedi:
      Stalinovi titoistični kučanisti imajo pač svoj Slovenistan v okviru meja, ki jih je skazil komunizem.
      Naesto treh slovenskih mest,LJ-TS-Celovec, centralistično carujejo v eni sami centrali. Njim je to dovolj.Ali imajo še pol ali nič Piranskega zaliva, pa Razkrižje, pa Trdinov vrh, pa Jožka Jorasa ali ne, se jim sladko kreše do neba, lažje carujejo in njim je absolutno dovolj!Spet imamo srečo,da so vmes do Zemuna oni, nema tata do Hrvata.Res, sosedje pa so, sosedje!
      ZDAJ JIH ČITA EVROPA IN SVET.Počakajte malo.Škoda pa je, da ima Kučan tudi Rusko kapelico.
      Ja, Svitase, njim, internacionalnim brigadistom se jebe za slovenski rod zunaj meja, saj so internacionalno naši in jih krmarijo rdeči sosedje, centralna udba in, da obešajo zvezdaste zastave, bedaki
      rdeči pobožnjakarji, slovenceljni, ki jim deca ne govori več materinega jezika…kruto do neba nebeškega.
      POGLEJTE PA ARGENTINSKE KLENE SLOVENCE KI SO TRETJA POTENCA SLOVENSKEGA BITJA, KULTURE, PATRIOTIZMA IN LJUBEZNI DO SLOVENSKE TISOČLETNE PODSTATI, KI SE NE DA PODSEKATI! ČAST IN SLAVA JIM, MUČENIKOM BOLJŠEVIZMA KRVAVIH ROK IN KRVAVEČE VESTI!

  6. Odločilno je samozavedanje o svoji narodni in kulturni identiteti, ki nam zagotavlja našo izvirno originalnost in ustvarjalnost v zasebnem in javnem življenju.

    Edino z njo smo lahko razpoznavni in spoštovani v svetu.

    • Ja, in vse to do zadnjega svobodnega karantanskega kneza in od tam nazaj do venetskih, karnijskih,noriških prednikov
      in do ledeniškega Otzija, tetoviranega z zdravilnimi tetovažami in s slovenskim DNK!

      • Pa ne da ti tudi sodiš med te, ki si izmišljajo svoje prednike, da bi lahko bili nekaj več? Komur predniki niso dovolj dobri si sinov ne zasluži.

  7. Nadaljevati 1918?
    Treba je nadaljevati od tu kjer smo sedaj, pa čeprav v smeri “Zedinjene Slovenije”!
    Ni mogoče nadaljevati z letom 1918!
    Tako je Hitler “nadaljeval” s tretjim reichom.

  8. Andrej Lenarčič je bil poslanec Državnega zbora Republike Slovenije v letih 1992–1996. Pošteno bi bilo, da bi opisal znanje o slovenskem življu izven tedanjih republiških meja predvsem med poslanci. Kdo je še poleg plemenitega razglašal, da Slovenci živijo vse do reke Mirne v Istri? So vedeli za zemljevide Kozlarja in študije Mlakarja?

    In še vprašanje za Cerkev na Slovenskem: kako je bil z jezikom bogoslužja severni Istri, kjer je bilo večinsko prebivalstvo slovensko oziroma italijansko še dolgo časa po koncu II. svetovne vojne?

    • Vprašanja so retorična, odgovora ne pričakujem. Da so slovenski komunisti pokleknili pred hrvaškimi, mi je znano. Občutek pa imam, da so tudi slovenski škofje pokleknili.

      • Peter Kozler in Simon Rutar sta za približno mejo med slovenskim in hrvaškim jezikom štela Dragonjo. Pod staro Avstrijo so imeli severno od Dragonje šole v slovenskem jeziku, južno od nje v Hrvaškem. Pod drugo Jugoslavijo so Sloveniji poleg krajev nad Dragonjo dali še tri vasi južno od Dragonje – Pregara, Topolovec, Gradin, čeprav so imeli šole v hrvaškem jeziku, domači jezik pa vleče bolj na hrvaško.

  9. Nam Slovencem ni pomoči. Avstroogrska nam je dala zakone. Potem smo se pa začeli bratiti z balkanci. Naši slovenski politiki so bili janičarji po prvi in po drukgi svetovni vojni.In zopet so se prebarvani janičarji po osamosvojitvi infiltrirali v vse pore politike… Zato nam res ni pomoči..

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite