V zanimivem predavanju na »Dragi 2011«, ki je potekalo pod naslovom »Kriza odnosov v družini«, je kljub jasnim ter prepričljivim nastopom predavateljev, bilo zaslediti nekaj protislovij. Razlog za to tiči predvsem v kompleksnosti in žgoči aktualnosti argumenta.
Menim, da se psihoterapevt dr. Bogdan Žorž moti, ko pravi, da družina »ni spremenljiva sociološka kategorija«. Kot duhovna kategorija mogoče ni spremenljiva; iz sociološkega vidika pa je pojem družine spremenljiv. Ne smemo prezreti, da vsak duhovni pojav v našem svetu nastane v kontekstu, ki je tudi sociološki, to se pravi v socialnem kontekstu. S tem, da izločimo duhovni aspekt iz sociološkega konteksta, kateremu pripada, naredimo veliko napako, ker lahko pademo v idealizacijo nečesa, kar ni.
Vzemimo na primer model duhovne družine par excellence, t.j Svete Družine. Iz biblijskih ter socio-zgodovinskih raziskav je znano, da je ta družina bila skrajno konfliktualna družina. Teolog Alberto Maggi pravi, da »je Sveta Družina najbrž bila sveta, a nikakor ne umirjena«. Tudi teolog D. Flusser pravi, da je zelo verjetno, da so med Jezusom in njegovo družino bili skrajno konfliktualni odnosi. Če je v naši družbi, še do pred kratkim obstajalo veliko predsodkov do nezakonskih otrok, si lahko predstavljamo, kaj je v Jezusovem času in v takratni judovski družbi pomenilo biti nezakonski.
V starem talmudskem dokumentu (70 po Kr. r.), ki govori o Kristusu, piše, da je Jezus bil »nezakonski sin neke prešuštnice, Marije«. Po Lukovem evangeliju, ko sta Jožef in Marija v Betlehemu za Jezusovo rojstvo, nista še v zakonski zvezi, sta torej še živela, kot se temu reče, »na koruzi«. V Lukovem evangeliju je Marija, v trenutku rojstva, bila definirana kot »bodoča nevesta« (gr. emnesteumene); šele v petem stoletju so zaradi kočljivosti izraza besedo cenzurirali in spremenili v »ženo« (gr. gynaiki autou).
Soočati se z zgodovinsko-sociološkim aspektom Jezusove družine nikakor ne pomeni zanikati ali zmanjšati Kristusovega božanstva, nasprotno, pomeni dopuščati, da se lahko tole božanstvo približa nam in družinam, ki so najmanj v skladu s splošnimi kriteriji današnje družbene morale. Tudi lik Marije ni nikakor zmanjšan, nasprotno, očiščen je od vseh tistih kičastih ter ponarejenih idealizacij, ki so se vrstile v teku zgodovine. Pride še bolj do izraza globoka in trdna vera mlade punce, Marije, ki je prav zaradi te vere morala pretrpeti veliko gorja in pritiskov s strani takratne družbe.
Ne gre nikakor prezreti funkcije oblasti, ki jo je v teku zgodovine družina – kot družbeni dejavnik – izvajala. Ni slučaj, da temeljita oblast in notranji ustroj večine mafijskih kriminalnih organizacij na pojmu družine – »la famiglia«. Veliko tragedij in umorov se dogaja prav zaradi socialnih in tradicionalnih pravil, ki opredeljujejo, kako družina »mora biti« in kaj se v zvezi s tem vse »ne sme delati«; v marsikateri islamski državi je še veljavna smrtna kazen (kamenjanje) za žene, ki prekoračijo določila, striktno povezana s tamkajšnjim pojmovanjem družine.
Veliko ljudi še danes vztraja s partnerjem (ali s soprogo/om) samo zaradi interesov ali oblasti, da ne bi izgubili tistega družbenega statusa, ki jim ga zakonska zveza – vsaj tako mislijo, delno pa je tudi res – zagotavlja. Pri marsikom, v zakonski zvezi pride na dan njegova najhujša plat. Marsikdo zlorablja image navzven, tako rekoč, »idealne družine«, da drugim vsili svoje mišljenje, svojo oblast in svojo karjero. Tudi otroci in število otrok marsikdaj predstavljajo status, moč v socialni lestvici.
V Cerkvi prvotna celica ni toliko družina kot skupnost. Morda ni naključje, da je vsem religioznim ljudem v katoliškem svetu prepovedano ustvarjati si svojo družino (čeprav, kot sem že omenil nekje drugje, tu gre tudi za vzrok, ki je finančne narave). Don Lorenzo Milani je pravil, da je komunizem pravilno slutil, da veliko zla izhaja prav iz družine. No, seveda, alternativa, ki jo je komunizem ponudil, ni bila nič boljša. Družina, kot sociološka kategorija, je med drugim bila preveč vkoreninjena v kulturi človeštva, da bi jo lahko neka ideologija premagala. Kar se tega tiče, je bilkapitalizem veliko uspešnejši. Vera pa je lahko še bolj uspešna v preseganju pojma družine. Poudarjam v preseganju in ne v uničenju. Saj, ali ni navsezadnje ideal krščanstva prav v tem? V preseganju vseh socioloških kategorij, ki opredeljujejo človeka? In nenazadnje tudi v preseganju tiste kategorije, s katero se človek najbolj identificira – t.j. družina? Pojem družine pride v poštev, če obstajata vsaj dve oz. več družin. V trenutku, ko smo si vsi bratje, pojem družine izgubi svojo raison d’etre; če še obstaja, obstaja le kot pojem »ene same družine«, ki obsega celo človeštvo, a to bi bilo čisto nekaj drugega od pomena, ki smo ga do danes dali in ga še naprej dajemo besedi »družina«.
Da je družina predvsem sociološka kategorija in ne transcendentalna oz. večna, nam še dodatno pojasnuje evangeljski odlomek, kjer Jezus zavrne eno izmed neštetih skušnjav, ki mu pretijo predvsem s strani religioznih oblasti. Na vprašanje saducejev, kateri od sedmih mož, ki jih je neka žena imela, bo ob vstajenju njen mož, je Jezus odgovoril: »Motite se, ker ne poznate ne Pisma ne Božje moči. Ob vstajenju se namreč ne bodo ne ženili ne možile, ampak bodo kakor angeli v nebesih.« (Mt 22, 29-30).
Avtor je Adam Seli, sodelavec Centra Biblijskih Ved “G. Vannucci”
Foto: VCGN
