Kriza, brezposelnost in priložnost za nekaj novega

8

mladi_brezposelniKaj bo prinesel čas, ne vemo natančno. Kaj lahko storite sami, pa bi lahko bilo po petih letih krize bolj jasno. Lahko verjamete v zdajšnji kapitalizem in se zavzemate za idejo svobodnega trga. Ampak s tem boste verjetno pripravljali naslednje krize. Lahko verjamete v socializem in se zavzemate za idejo vodenega trga ter zaposlovanja na politično komando. Ampak skoraj gotovo boste sebe in svoje potomce zapisali revščini, verjetno tudi diktaturi.

Lahko pa čas krize izkoristite za razmislek, kot ga pred vami še ni opravil nihče. Ne da bi ukinjali svobodni trg ter ne da bi se odrekli socialni pravičnost in solidarnosti, lahko začrtate nekaj novega, boljšega.

Kaj? Ne vem. Vem pa, da boste morali delati na sebi. Ždenje doma in čakanje na boljše čase je samomorilsko. Zgolj vstajniško zaganjanje v vladajoči sistem tudi ne pomaga, če alternativnega sistema nimaš v sebi, če nisi ponotranjil drugačnih in boljših drž. Ne pomaga, če si proti ideji kapitalističnega potrošništva, sam pa požiraš pop-kulturo, goltaš poceni izdelke, nadiraš starše, ker v hladilniku ni neke fine paštete.

Prvi korak k alternativni ekonomiji je razstrupljanje samega sebe od potrošništva. Francoski ekonomist Serge Latouche* je prepričan, da je možno „živeti veliko bolje z veliko manj“.** Med drugim pravi: „Eden glavnih problemov našega ekonomskega modela so viški. Trgovski center odvrže 20% hrane, ostalih 20% odvržejo gospodinjstva. Rok trajanja je eden izmed motorjev moderne družbe. Vse je programirano, da traja kratko, da bi se potem kupovalo več in več.“ Reklame so zadolžene, da ljudi za tak ekonomski model psihično preparirajo. Oglaševanje ima po Latouchu nalogo, da „frustrira ljudi in jih dela nezadovoljne“. Trik končno uspe, ko pri tebi, potrošniku, zaradi nakupa oglaševanega izdelka nastopi psihična pomiritev, zadovoljstvo.

Že če si izstopil iz tega vedno istega trika reklam in iz modela „več in več“, si naredil veliko. Si kakor Neo, glavni junak filma Matrica, v trenutku osvoboditve iz primeža strojev.

Naslednji korak je dejavno iskanje novih gospodarskih vzorcev. Navedimo samo eno možnost: ekološko kmetijstvo. Latouche, sicer znan kot „ideolog padca rasti“, meni, da bi se več ljudi moralo vrniti k zemlji, saj je absurdno, „da jogurt do nas potuje 9000 km“. Z vrnitvijo k zemlji bi bilo več delovnih mest, jedli bi boljšo hrano, krepile bi se socialne vezi.

In tretje ter najpomembnejše: etika. Slovenije v krizo in mlade v brezposelnost ni toliko potisnil sam sistem kot pomanjkanje ali celo popolna odsotnost etike v njem. Če nimaš nove gospodarske in socialne etike, je morda res bolje, da ždiš doma, in čakaš, kaj bo prinesel čas.

_________________

* Rojen 1940, specialist za vprašanja ekonomske antropologije, eden najbolj vplivnih zagovornikov teorije padca rasti (degrowth theory).
** V slovenskem prostoru podobno ekonomsko, okoljsko in sploh življenjsko izbiro razvija Aleš Čerin; glej blog Preprostost http://www.edusatis.si/preprostost/

Pripis uredništva: Branko Cestnik je teolog, filozof, pater klaretinec, skavt in bloger ter sodeluje pri pastoralni refleksiji Cerkve na Slovenskem.

 


8 KOMENTARJI

  1. Vsekakor. Je pa treba prej analizirat kako da število kmetov padlo na 3%? Kaj se je zgodilo. Kakšen napredek je to.
    Kajti človek ne more kar vstat in se it kmeta. Tudi formalno zaposlovanje je nemogoč model za kmetijstvo. Vse to je nekoč obstajalo, zdaj pa izpade da bi vse to bilo delo na črno. Kaj smo spremenili medtem? Očitno smo se ugriznili v lastno koleno in zdaj ga ne znamo niti obvezati.

  2. Politika nacionalnega interesa, v obliki Foruma 21, je zaradi vzdrževanja lastne moči, ohranjala državno lastnino in z njo socialistično miselnost tudi na področju zaposlovanja. Hkrati s tem dejanjem, je z administrativnimi posegi močno zavirala vsakršno osebno pobudo pri nastajanju novih podjetij, če pobudniki niso imeli zvez v vladajoči politiki.
    Tako sta minili dobri dve desetletji, v stanju negibne socialistične miselnosti, v kateri so se bohotile divje lastninjenje, zaposlovanje po zvezah, to še zlasti v državnih službah in zadolževanje države.

    Šele v zadnjem obdobju, ko je ta ideja dokončno ekonomsko propadla, četudi smo njeno zgrešenost, plačevali in jo še vedno plačujemo, vsi državljani, so se začeli pojavljati drugačni pogledi tudi na tematiko zaposlovanja.
    Zato tolikšna zamuda politike zaposlovanja in samozaposlovanja ter gromozanska armada brezposelnih.
    Teh težav ne bi mogli rešiti hitro, tudi če bi že danes sprejeli ustrezno politiko do razvoja podjetništva. Ker pa ta vlada še zmeraj zavira takšen razvoj s povečevanjem davščin, tudi v kmetijstvu (davek na nepremičnine), zadolževanje pa namenja zgolj vzdrževanju statusa quo, še dolgo ne bomo izstopili iz vrtinca neprestanega padanja.

  3. Kdaj nova delovna mesta?
    »Če za razdolževanje podjetij ne bomo naredili ničesar, ne bo gospodarske rasti.
    Med letoma 2004 in 2008 je bilo obdobje velike konjunkture, ko so številne podjetnike dobesedno silili k najemanju kreditov.
    Še leta 2004 so bila slovenska podjetja zadolžena za deset milijard evrov, štiri leta pozneje pa že za 40 milijard evrov.
    Imamo torej množico podjetij, ki so prezadolžena.
    Zato ne dobijo novih kreditov, posledično ne morejo ustvarjati novih projektov, brez teh pa ne morejo ustvarjati novih delovnih mest,« je bistvo problema pravi poslanec Matej Tonin,NSi.

    Kaj je pravzaprav razdolžitev prezadolženih podjetij in kdo jo lahko opravi in na čigav račun?

    • Kako rešiti (pre)zadolžena podjetja

      Polovica slovenskih podjetij je prezadolženih (razmerje dolg/EBITDA imajo nad 4). Ena četrtina podjetij (dobrih 6,100 podjetij) je ekstremno prezadolženih (dolg/EBITDA presega 10). Ta četrtina podjetij ima “v lasti” med 68% in 81% celotnega presežnega dolga (med 7.7 in 8.9 milijard evrov).

      Za bankrot je zrelih kar dobrih 3,100 podjetij. Ta podjetja imajo skupaj (če odštejemo nekaj velikih podjetij, ki so “prevelika, da bi smela propasti”, t.j. Dars, Mercator, SŽ…) za 5 milijard evrov presežnega dolga. Njihov stečaj bi pomenil izgubo 26 tisoč delovnih mest, 4% izvoza, 7% dodane vrednosti in 9% zaposlenosti glede na celoto vseh prezadolženih podjetij, kar je relativno malo.

      V drugi fazi bo treba za preživetja sposobna podjetja pripraviti splošni okvir finančnega prestrukturiranja. To pa pomeni, da podjetja pripravijo programe finančnega prestrukturiranja, ki jih preverijo zunanje neodvisne inštitucije, nakar bi lahko bila upravičena do delnega odpisa dolga, delnega konvertiranja dolga v kapital, reprogramiranja kreditov na obdobje vsaj 5 do 7 let, znižanja obrestnih mer ter kredite za tekoče poslovanje. Banke, ki bi v tem procesu prestrukturiranja sodelovale, pa bi lahko pridobile državne garancije za obseg reprogramiranih in novih tekočih kreditov.

      Tak načrt je sicer finančno zahteven, saj pomeni implicitno povečanje javnega dolga.
      http://damijan.org/2014/03/06/kako-resiti-prezadolzena-podjetja/

  4. Avtor je v veliki zmoti. Kot veliko duhovnikov. Velika večina.

    Svobodni trg je rešitev tega problema.

    Aleš Čerin, vrnitev k zemlji, naturalna menjava in vse ostalo so nastavki svobodnega trga. Ponudbe in povpraševanja.

    Žal in še enkrat žal. Duhovniki delate tukaj veliko napako. Ekonomska vprašanja mora rešiti trg. Kakor hitro je to intervenizem države ali bank je to že anomalija, posledice plačujemo vsi. Klasični ekonomski liberalizem je na sredi med socializmom (diktaturo) in liberalizmom, ki povozi človeka (brez vrednot dostojanstva, npr. prodaja organov, prostitucija).

    Naj si duhovniki malo preberejo duhovnika Sirica, ter klasike Hayeka, Misesa in Adama Smitha.

    • Ideja, da bi svobodni trg rešil vse probleme je popolnoma zgrešena.

      Ta ideja je podobna ideji o svobodni brezrazderni družbi.

      Obe ideji sta zgrešeni, ker ne delujeta v praksi.

      Trg ali družba sta sistema, ki se gradita in razvijata skozi zgodovino. Lahko se razvije v nekaj dobrega, lahko pa tudi v nekaj slabega.

      Lahko naredimo primerjavo z naravnim ekosistemom. Ta je produkt razvoja skozi evolucijo. Če naravni ekosistem porušimo (kot pri svobodnem trgu izbrišemo tradicijo in pravila) se ne bo kar znova vzpostavilo enako ravnovesje. Nastane nekaj novega, še najhitreje se razraste plevel. Tisto kar je lepo, se razvija počasi in to pod ugodnimi pogoji.

      Če v naši podrti državi naenkrat pustimo popolnoma proste roke kapitalu, bo nastalo … Kaj? Če svoj kapital vloži mafija, bomo dobili pekel.

      To zelo dobro razloži Adam Curtis v svojih dokumentarcih:
      https://en.wikipedia.org/wiki/All_Watched_Over_by_Machines_of_Loving_Grace_%28TV_series%29

  5. Preseneča me, da Branko Cestnik ne omenja Družbenega nauka Cerkve, ki v svojem bistvu daje alternativo propadlemu komunističnemu sistemu. Humano in socialno čutečo družbo je po tem nauku možno oblikovati, vendar pa ne na nasilju, pač pa na oblikovanju ljudi, ki so v družbi nosilci vzvodov moči. Le njihova svobodna volja delovati po Družbenem nauku Cerkve je lahko dobra osnova za družbo, ki predstavlja sanje marsikakšnega Slovenca.

Comments are closed.