Kaj bo prinesel čas, ne vemo natančno. Kaj lahko storite sami, pa bi lahko bilo po petih letih krize bolj jasno. Lahko verjamete v zdajšnji kapitalizem in se zavzemate za idejo svobodnega trga. Ampak s tem boste verjetno pripravljali naslednje krize. Lahko verjamete v socializem in se zavzemate za idejo vodenega trga ter zaposlovanja na politično komando. Ampak skoraj gotovo boste sebe in svoje potomce zapisali revščini, verjetno tudi diktaturi.
Lahko pa čas krize izkoristite za razmislek, kot ga pred vami še ni opravil nihče. Ne da bi ukinjali svobodni trg ter ne da bi se odrekli socialni pravičnost in solidarnosti, lahko začrtate nekaj novega, boljšega.
Kaj? Ne vem. Vem pa, da boste morali delati na sebi. Ždenje doma in čakanje na boljše čase je samomorilsko. Zgolj vstajniško zaganjanje v vladajoči sistem tudi ne pomaga, če alternativnega sistema nimaš v sebi, če nisi ponotranjil drugačnih in boljših drž. Ne pomaga, če si proti ideji kapitalističnega potrošništva, sam pa požiraš pop-kulturo, goltaš poceni izdelke, nadiraš starše, ker v hladilniku ni neke fine paštete.
Prvi korak k alternativni ekonomiji je razstrupljanje samega sebe od potrošništva. Francoski ekonomist Serge Latouche* je prepričan, da je možno „živeti veliko bolje z veliko manj“.** Med drugim pravi: „Eden glavnih problemov našega ekonomskega modela so viški. Trgovski center odvrže 20% hrane, ostalih 20% odvržejo gospodinjstva. Rok trajanja je eden izmed motorjev moderne družbe. Vse je programirano, da traja kratko, da bi se potem kupovalo več in več.“ Reklame so zadolžene, da ljudi za tak ekonomski model psihično preparirajo. Oglaševanje ima po Latouchu nalogo, da „frustrira ljudi in jih dela nezadovoljne“. Trik končno uspe, ko pri tebi, potrošniku, zaradi nakupa oglaševanega izdelka nastopi psihična pomiritev, zadovoljstvo.
Že če si izstopil iz tega vedno istega trika reklam in iz modela „več in več“, si naredil veliko. Si kakor Neo, glavni junak filma Matrica, v trenutku osvoboditve iz primeža strojev.
Naslednji korak je dejavno iskanje novih gospodarskih vzorcev. Navedimo samo eno možnost: ekološko kmetijstvo. Latouche, sicer znan kot „ideolog padca rasti“, meni, da bi se več ljudi moralo vrniti k zemlji, saj je absurdno, „da jogurt do nas potuje 9000 km“. Z vrnitvijo k zemlji bi bilo več delovnih mest, jedli bi boljšo hrano, krepile bi se socialne vezi.
In tretje ter najpomembnejše: etika. Slovenije v krizo in mlade v brezposelnost ni toliko potisnil sam sistem kot pomanjkanje ali celo popolna odsotnost etike v njem. Če nimaš nove gospodarske in socialne etike, je morda res bolje, da ždiš doma, in čakaš, kaj bo prinesel čas.
_________________
* Rojen 1940, specialist za vprašanja ekonomske antropologije, eden najbolj vplivnih zagovornikov teorije padca rasti (degrowth theory).
** V slovenskem prostoru podobno ekonomsko, okoljsko in sploh življenjsko izbiro razvija Aleš Čerin; glej blog Preprostost http://www.edusatis.si/preprostost/
Pripis uredništva: Branko Cestnik je teolog, filozof, pater klaretinec, skavt in bloger ter sodeluje pri pastoralni refleksiji Cerkve na Slovenskem.
