Križ v luči tretjega dne

Foto: Urška Makovec
Foto: Urška Makovec

So kraji, na katerih veliki petek dobi svojo pravo razsežnost in postane še posebej svet. V mislih imam kraje velikega človeškega trpljenja, muk in smrti. Za Slovence so to zlasti vse naše »katedrale mučeništva« – Kočevski rog, Teharje, Barbarin rov in premnogi drugi. Eden takih je tudi slovenska cerkev Marije Pomagaj v Buenos Airesu. Pa ne zato, ker bi tam bil kdo mučen ali ubit.

Tam počivajo telesa tistih Slovencev, ki jih komunistični zubelj smrti sicer ni dosegel, a jih je zaznamoval za vse življenje, saj so morali v svet. Oropal jih je najbolj svetih reči – njihove domovine, doma, prenekaterega tudi njegovih najdražjih. Ogromno svoje energije, časa in denarja so nato vložili, da bi si v novi državi, ki jih je sprejela, ustvarili »nadomestek« domovine. Ostali so ji zvesti in poskrbeli, da ji zvesti ostajajo rodovi vse do danes – da vsako soboto v slovenskih šolah izobesijo slovensko zastavo in da slovensko himno pojejo na vsaki svoji prireditvi, torej neprimerno večkrat, kot to počnemo v Sloveniji.

In vendar se nihče iz domovine ne zmeni zanje. Še več – ostajajo »narodni izdajalci«.

Drugo, kar na poseben način posvečuje to cerkev, pa so vsi tisti, ki redno zahajajo tja ne le k slovenskim svetim mašam, ampak tudi zato, da se srečajo s svetinjami svojih src – da pridejo v zavetje brezjanske Marije Pomagaj, katere podoba visi nad oltarjem, da svoja prizadevanja za slovenstvo izročijo škofu Slomšku in zlasti, da ob relikvijah blaženega Alojzija Grozdeta žalujejo za vsemi, ki so jih izgubili v bratomoru. Verjetno je to cerkev, iz katere najpogosteje misli uhajajo v prej omenjene katedrale mučeništva, k slovenskim mučencem; cerkev, v kateri se najbolj zavedajo duhovne moči, ki jo imamo Slovenci v nebesih in ki bi lahko bila neizmeren vir za obnovo vsega naroda.

In vendar se nihče iz domovine ne zmeni zanje. Še več – ostajajo »narodni izdajalci«.

Jezus je na veliki petek trpel zaradi fizičnih bolečin, zaradi naši grehov. A tisto, kar je grozo pripeljalo do skrajnosti, je bila duhovna samota. »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« Lahko si predstavljam, da so si vsi tisti, ki so prehodili pot čez Ljubelj na Koroško in od tam v širni svet ali so po kakšni drugi poti takrat morali zapustiti domovino, to vprašanje že velikokrat ponovili. Izgubili so vse, v novem svetu zgradili življenje povsem na novo, ogromno truda vložili, da so ostali zvesti svojemu rodu, ta pa jih je vedno tajil in to počne še danes. V njihovih življenjih je bilo vse preveč velikih petkov … In vendar sem v le redkih osebnostih v Sloveniji našla toliko velike noči, kot je je med našimi rojaki, za katere se nihče ne zmeni!

Medtem ko Slovenija še vedno pribija Jezusa na križ in tišči kamen, da se ne bi odvalil od groba, je vstajenjski mir že zdavnaj zajel tiste, ki so ga hoteli sprejeti. Tako lahko tudi križe, ki jim jih nalagajo lastni bratje v domovini, gledajo v luči in miru tretjega dne.