Prvorojenec vsega stvarstva

0
Milan Knep

Sv. Pavel zelo posrečeno pravi: »Jezus Kristus je prvorojenec vsega stvarstva, kajti v njem je bilo ustvarjeno vse, kar je v nebesih in kar je na zemlji, vidne in nevidne stvari. … On je začetek, prvorojenec med mrtvimi.« In še dodaja: »Bog je namreč hotel, da se v njem, v Kristusu, naseli vsa polnost in da je po njem spravil s seboj vse stvarstvo.« A ne le stvarstvo, zato sv. Pavel zaključi: »Zdaj pa vas je Bog spravil s seboj po njegovem telesu iz mesa, prek smrti, da bi vas privedel pred svoje obličje svete in brezgrajne« (prim. Kol 1).

Osnovne prvine naše vere sorazmerno dobro poznamo, slabše pa jih razumemo. Nemara tudi zato, ker v marsikaj, kar v cerkvi slišimo, ne drezamo, marveč preprosto sprejmemo. S tem seveda ni nič narobe, a je prav, da najbolj samoumevne resnice naše vere vsaj kdaj vzamemo v premislek.

Med najbolj pogoste vsebine oznanjevanja spada tudi ta, zlasti sedaj v velikonočnem času, da je Jezus Kristus vzel nase breme naših grehov. Križ, ki ga je nesel na Kalvarijo, ne simbolizira le uničujočih posledic zla in naših grehov, nakopičenih v padlem svetu, pač pa je Kristusov križ povzetek vsega zla, odkar svet obstaja. Njegov križ je torej več kot simbol, je nekakšna singularna točka, v kateri skupaj vzdihujeta človek in stvarstvo, zato je neskončno težak. Človek in z njim ves univerzum skupaj čakata na prenovo od znotraj, ko bosta z drugim Kristusovim prihodom po Svetem Duhu dokončno prenovljena nebo in zemlja.

Kako je lahko Jezus Kristus vse to …? Odgovor lahko najdemo v zaupni veri, da je Bog in kot tak vsemogočen

Odnosi med ljudmi so po padcu v raju – torej že na začetku človeštva, ko Adam preloži krivdo na Evo, Eva na kačo, ko Kajn brez racionalnega razloga ubije brata Abela –, dobili podobo pekla, saj so se nadaljevali v nenehnih vojnah, ubojih, izključevanju, onemogočanju itd. S to trditvijo se lahko strinjamo vsi, verni in neverni. A to, da bi kdo vse to neskončno morje zločinov, ki so se že zgodili in se še dogajajo, vzel nase, je na meji verjetnega, je težko razložljivo. Tudi sam sem se že večkrat spraševal, kako ima lahko dejanje enega, tudi če je ta Božji Sin, učinek za vse ljudi vseh časov. Kako lahko Kristusovo vstajenje uniči samo bit smrti in zagotovi, da bomo po veri vanj vsi lahko vstali iz prahu zemlje, v katero so položena naša mrtva trupla?

Kako lahko Jezus Kristus, ki je eden in edini, z vstajenjem preobrazi vse stvarstvo? Oznanjamo namreč, da je z njegovim vstajenjem staro prešlo in nastalo novo, in to v kozmičnem smislu. Kako je lahko eno samo vstajenje enega samega Kristusa zametek novega neba in nove zemlje? Kako lahko iz ene singularne točke, iz vstalega Kristusa, pride do preobrazbe univerzuma?

Seveda si težko predstavljamo, kako je lahko Jezus Kristus, ki nima zveze z našimi konkretnimi grehi, sam postal naš greh? Kako je lahko sam, ena oseba, nosil vse posledice grehov, storjenih v tisočletni človeški zgodovini, ko pa te neskončne količine grehov sploh ni mogoče evidentirati, kaj šele naložiti nase?

Ali ni najbolj preprost odgovor zaupna vera, da je Jezus Kristus Bog? In ker je kot Bog vsemogočen, lahko iz smrti obuja v življenje, pekel pa spremeni v ljubezen. Ali je treba temu še kaj dodati?

Če bi bil Jezus Kristus zgolj človek, ki trpi krivico kot kdor koli drug, z odpuščanjem naših grehov in prenovo stvarstva ne bi bilo nič.

Ker pa je bil Jezus Božji Sin, mu je bil skupaj z vsem človeštvom dostopen tudi celoten univerzum. Na zelo izviren način je to opisal sv. Efrem Sirski (306–373), diakon, ustanovitelj teološke šole, znan po teoloških spisih, zlasti pa kot pesnik duhovnih pesmi. V enem izmed svojih govorov pravi: »Glede na telo, ki ga je imel, ga je smrt umorila; z istim orožjem pa je on zmagal nad smrtjo.

Njegova božanska narava je bila skrita pod njegovo človeško naravo. Ko se je s svojim telesom približal smrti, ga je ta umorila, a je bila hkrati umorjena tudi smrt sama. Smrt je s tem, ko je umorila Kristusovo fizično telo, usmrtila le naravno življenje, njo pa je ob tem umorilo nadnaravno življenje. Ker ga torej smrt ni mogla požreti brez telesa niti priti do predpekla brez mesa, je prišel v Devico in od nje sprejel telo, da je v njem prišel do predpekla. Ko pa je s privzetim telesom prišel tja, je uničil vse zaklade pekla in raztresel vse njegovo bogastvo. …. Eva, mati vseh živih, je postala izvor smrti vseh živih. Vzbrstela pa je Marija, nova trta glede na staro trto Evo, in v njej je zaživel Kristus, da bi v smrtonosnem sadu skrito življenje uničilo smrt.«

Astrofiziki odkrivajo, da mora biti v vesolju še nekaj poleg materialne snovi

V nadaljevanju bi rad pokazal, da obstaja med evangeljskim oznanilom o Kristusovem vstajenju in teološko razlago Efrema Sirskega na eni strani ter spoznanji znanosti in filozofije na drugi strani določena analogija, ujemanje oziroma podobnost.

Astrofiziki so v splošnem naklonjeni teoriji velikega poka, ki uči, da je iz ene same točke pred okoli trinajstimi milijardami let izšlo vse vesolje, z milijoni galaksij, ki so med seboj oddaljene celo več milijonov svetlobnih let, kar je absolutno zunaj vseh nam dojemljivih proporcev. Zato ne preseneča, da je vse to neizmerno vesolje enotno, saj ga je mogoče obravnavati s splošno teorijo relativnosti. Tako je Vera Rubin (1928–2016), po kateri se imenuje največji teleskop na svetu, postavljen v Čilu, z izračuni odkrila, z ene matematične točke torej, da mora zaradi zakonov gravitacije v vesolju poleg vidne snovi obstajati še nekaj, t. i. temna ali nevidna snov, ki povezuje največje strukture v vesolju.

Vesolje, ki je izšlo iz ene točke, je enotno tudi po sestavi. V vsem vesolju so isti elementi: vodik, helij, ogljik, železo, nikelj, litij itd. Ker vse izhaja iz ene točke, iz dejanja stvarjenja, je lahko iz ene točke, iz Kristusovega vstajenja, tudi vse odrešeno.

Filozof Berdjajev v raziskovanju sebe in sveta dojema tako tvarni kot duhovni univerzum

Morda na kratko še to, kaj nam o enovitosti vesolja pove filozofija. Ruski filozof Nikolaj Berdjajev (1874–1948) pravi: zunaj nejaza, torej zunaj mene, ni ničesar, kar ne bi ustrezalo jazu, meni. Dojemanje in spoznanje česar koli je možno samo zato, ker je človek dejansko mikrokozmos, ker se v njem, v človeku, v vsakem izmed nas, razodeva vesolje in ker je usoda mojega jaza obenem usoda vesolja. In če to velja za vsakega človeka, potem to v absolutni meri velja z Kristusa. V njem je vse, tako prvine vesolja, ker se je utelesil, kot duhovne resničnosti, ker je Logos, absolutni Duh, zato ima moč nad vsem, tvarnim in duhovnim.

Berdjajev v svojih razmišljanjih ni iskal univerzalnega, kot običajno delajo filozofi, ampak se je poglabljal v konkretno, predvsem v svojo lastno eksistenco. Zakaj? Ker je v konkretnem, v posamezni točki, v sebi, lahko uzrl univerzalno, smisel in povezanost vsega. Ko Berdjajev raziskuje sebe, svojo psiho, svoja občutja in način dojemanja ljudi in stvari, ko raziskuje svoj miselni in duhovni svet, dojema tako tvarni kot duhovni univerzum. »V delnem, posebnem, vidim celoto,« pravi Berdjajev. Tako je vse subjektivno hkrati edino objektivno.

Nemški klasični filozofi so hoteli z intelektom povedati, kar uči evangelij

Za nemško klasično filozofijo – Fichteja, Schellinga in Hegla – velja, da raziskuje nastajajočega boga, ko skušajo filozofi celotno resničnost izpeljati iz ene točke, v kateri sta združena transcendentni Bog in bog, ki nastaja v svetovnem procesu, bodisi z evolucijo bodisi z dialektičnimi preskoki. Po njihovem prepričanju vse spoznava en sam univerzalni um. Ta monizem Berdjajev, ki je eksistencialist, odklanja.

Omenjeni nemški klasiki so na videz neverniki, v bistvu pa so hoteli zgolj z intelektom povedati to, kar uči evangelij. Svojo misel so hoteli narediti sprejemljivo za razsvetljenski racionalizem, ki je odklanjal razodetje. Podobne koncepte, da vse izhaja iz enega in edino obstoječega, najdemo tudi pri Platonu, Aristotelu, Spinozi (1632–1677) itd. Temeljni postulat Spinoze je: vsa stvarnost je eno in je Bog. Svet je večno nujno bivanje. Spinoza je torej monist. Po njegovem prepričanju je vse, kar je, ena resničnost. Logos, absolutni duh in materija, sta iz enega. Za mnoge, ki evangelija ne sprejemajo, je prav Spinoza najbolj privlačen. Na njegov zasnutek se opira tudi tržaški pisatelj Boris Pahor.

Teh konceptov ni mogoče ovreči, ker kot vsaka metafizika izhajajo iz apriornih postulatov. Druge možnosti goli človeški um, ki želi opisati vse bivajoče, dejansko nima. Evangelij pa ni metafizika, ampak oseba, Jezus Kristus. On je vrata, skozi katera se dvigamo k Očetu, in obenem vrata, skozi katero nam doteka Očetova ljubezen.

Jezus Kristus je utelešeni Bog, je že od začetka kot Beseda in je ime človekovega umskega napora

Evangeljsko razodetje je posebno zato, ker človeškemu umskemu naprezanju daje ime. To ime je Jezus Kristus, ki ni ideja, temveč življenje samo. Sv. Janez je zapisal, da je ta, ki je vstal od mrtvih, bil že v začetku, ko še ni bilo stvarstva. Bil je Beseda, ki je bila pri Bogu in je bila Bog. Po njej je vse nastalo, kar je nastalega. Ista stvariteljska moč, po kateri je svet nastal, je bila na delu tudi na velikonočno jutro. Z velikonočno skrivnostjo, s Kristusovim trpljenjem, smrtjo in vstajenjem, pa je stvariteljska moč postala tudi odrešenjska moč. Stvarjenje in odrešenje sta potemtakem dva dela istega nosilca.

Sv. Pavel zelo posrečeno pravi: »Jezus Kristus je prvorojenec vsega stvarstva, kajti v njem je bilo ustvarjeno vse, kar je v nebesih in kar je na zemlji, vidne in nevidne stvari. … On je začetek, prvorojenec med mrtvimi.« In še dodaja: »Bog je namreč hotel, da se v njem, v Kristusu, naseli vsa polnost in da je po njem spravil s seboj vse stvarstvo.« A ne le stvarstvo, zato sv. Pavel zaključi: »Zdaj pa vas je Bog spravil s seboj po njegovem telesu iz mesa, prek smrti, da bi vas privedel pred svoje obličje svete in brezgrajne« (prim. Kol 1).