Po podpisu tajnega londonskega sporazuma je Italija spomladi leta 1915 zaradi ozemeljskih »apetitov« po Tirolski, Sloveniji, Istri in Dalmaciji, stopila v prvo svetovno vojno. Dejansko je Italija hotela precej več, želeli so ozemlje od Splita do Ljubljane. Na Pariški mirovni konferenci leta 1919, ZDA niso bile naklonjene Slovencem, Italijanom pa so oporekali londonski sporazum. Med tem je pesnik in nacionalist d’Annunzio 12. 09. 1919 z iredentisi nasilno osvojil še Reko in s tem bistveno izboljšal italijanska pogajalska izhodišča.
Mednarodna skupnost je Italijo in kraljevino SHS zadolžila, da mejne spore uredita dvostransko. Tako je bila 12. novembra 1920 sklenjena mirovna, imenovana tudi Rapalska pogodba. Italija se je obnašala naduto, kot velesila, saj so jo podpirale sile Antante. Pogodbo sta podpisali Kraljevina SHS in Kraljevina Italija. S to pogodbo je Italija dobila domala tretjino slovenskega etičnega ozemlja, meja pa je potekala nekako takole: Mangart – Triglav – Krnice – Hotedršica – Planina – Snežnik – Reka. Italija je dobila tudi hrvaške otoke, vključno z Zadrom. V zameno za to je priznala SHS. Z Rapalsko pogodbo je ozemeljska razdeljenost Slovencev trajala kar nekaj desetletij, saj je fašizem kmalu začel svoj smrtonosni pohod. Italija in Jugoslavija sta kasneje sicer podpisovali sporazume o prijateljstvu med državama in medsebojnem sodelovanju, a je bila z njimi zaščitena samo italijanska manjšina na Hrvaškem in v Sloveniji.
Foto: Gis
