Krivice, lustracija in ideološke teme

Nove stare krivice.

Slovenija je polna krivic. Skoraj vse izhajajo iz titoističnega komunizma, ki ga pri nas pooseblja Milan Kučan in strici iz ozadja z Zemljaričem na čelu. Človeka kar zmrazi, ko se dejansko zave, da UDBA deluje, da je svoje sile usmerila v gospodarsko izčrpavanje Slovenije v zasebne koristi in da zadnji partijski sekretar noče in noče odnehati v svojem zlopočetju. Krivica je, da imajo premnogi, ki so se rodili daleč po vojni, borčevske penzije. Krivica je, da so privilegiji preteklega režima razglašeni za »pravice« in da naj bi zanje veljalo pravilo, da se v »pridobljene pravice ne posega«. Krivica je, kar je naredil Gaber s slovenskim šolstvom. Iz tega sistema prihajajo generacije brez občutka za odgovornost, pridnost, poštenost. Mladi ne poznajo zavor pri lastnih grehih in napakah. Na štiri desetletja komunizma, ki je sistematično uničeval tisočletno katoliško delo in oblikovanje našega narodnega značja, smo zdaj cepili dve desetletji »gabrovizma«. Rezultat je moralno razsulo, ki se ne ustavi niti pred vrati Cerkve, ker je le-ta sestavljena iz ljudi, ki jih ne more več odločilno oblikovati, dostop do mladih pa ji je sistematično zaprt, kar je seveda tudi krivica.

Krivično je, da so tajkuni (vsi so imeli rdeče knjižice) »prihvatizirali« premoženje in ga tudi zapravili. Krivično je, da so bančniki državnih bank na besedo posojali milijarde, ki zdaj Slovenijo uvrščajo med Grčijo in Španijo, kar novinarji kontinuitete privoščljivo in nekritično pripisujejo pomladni vladi. Krivično je, da plačniki ne moremo nadzorovati državnih sistemov kjer je korupcija vseprisotna. Nikogar ne zanima, da je Univerza v Ljubljani okostenela ustanova nepotistov, kjer otroci komunističnih veljakov in profesorjev dobivajo dobro plačana in protežirana delovna mesta. Skoraj ni profesorja na univerzi, ki ne bi imel med uslužbenci bližnjega sorodnika. Slovenija je mala, vendar ne tako mala.

Krivica je, da nimamo medijske pluralnosti. Nimamo konzervativnega ali katoliškega dnevnika, nimamo liberalnega časopisa… pri elektronskih medijih imamo rumeno POP TV in AKanal, ter nacionalko, ki je postala plen propadlih politikov in slabih političnih kadrov.

Krivica je, da se lahko župan vozi 200 na uro in se v kamero smeje tudi tedaj, ko ima DURS resne papirje o njegovem “šviga – švaga” pri davkih, da o asignacijskih pogodbah niti ne govorimo. Vsem na očeh hodijo po robu zakonitosti in se vsem smejejo v brk.

Nove krivice so naredili kontinuitetniki ob procesu denacionalizacije, ko so namenoma zavlačevali, prenizko ocenili premoženje in poštene ljudi še enkrat opeharili za njihovo dediščino. Hkrati pa so vpili, »da ne smemo delati novih krivic«. Tako smo v Sloveniji dvakrat enim in istim ljudem delali krivico. Obakrat so bili povzročitelji eni in isti.

Manjka lustracija

Lustracija je čudovit in pozabljen izraz. Dežele, ki so lustrirale svoje kriminalce iz komunističnega režima, imajo trdno demokracijo. Naj bo to Češka ali Slovaška, Poljska ali Litva, vsem gre bolje kakor nam, ki smo se prepustili jadikovanju in vzdihovanju partijskih aparitičkov in nismo prepovedali političnega in javnega udejstvovanja tistim, ki so v preteklem režimu imeli rdečo knjižico, kar je dokaz, da so sodelovali z zločinskim sistemom. Prav tako nam LDS-ovski zakoni preprečujejo, da bi vedeli imena ovaduhov, ki jih je bilo preveč v vsaki vasi in v vsakem bloku pri vhodu, ter dovolj na vsakem delovnem mestu. Ljudje, ki so sodelovali z UDBO, danes nonšalantno hodijo po parlamentu, medtem ko se ukvarjamo s prepisanimi diplomskimi nalogami. Ali ne vidimo bistvene razlike v kvaliteti zločina? Sodelavcev UDBE na javnih mestih je veliko preveč, da bi lahko demokratična  pomladna oblast sploh lahko delala. Še vedno potrebujemo lustracijo, kajti kazen za zločine mora biti, potem sodba in obsodba, pa tudi pomilostitev. Naj dodam, da je lustracija vse kaj drugega kakor likvidacija, ki so jo izvajali partizani nad drugače mislečimi (partizani, domobranci, vaškimi stražami, Cerkvijo, civilisti, skratka nad narodom). Tu gre predvsem za vzpostavitev normalnega stanja, ki ga je revolucija postavila na glavo.

Ideološke teme

Sedanja vlada je nepričakovana. Zaradi arogance pingvinov in masla na njihovih glavah, nihče ni hotel v mafijski objem politika, ki zaničuje parlament. Vendar pa tudi ni kakšne velike ljubezni med strankami koalicije. Zato si redno mečejo polena pod noge. Menda obstajajo tabu teme, ki so zbrane pod sintagmo »ideološke teme«. To naj bi menda pomenilo, da vse tisto, kar Slovence deli zaradi zgodovine ne sme priti v vladno kolesje. O sveta preproščina! Ali res kdo misli, da je pri nas mogoče mimo zla, ki se je privleklo iz gozda?

Že v tem kratkem zapisu sem naštel samo nekaj ideoloških tem, ki ovirajo slovenski razvoj. Vlada bi se morala strpno in odkrito spopasti z ideološkimi temami. Veliko predlaganih sprememb iz varčevalnih zakonov je propadlo prav zaradi ideološke sebičnosti privilegirancev in socialistične miselnosti. Vlada doživlja dan za dnem pravo medijsko preganjanje, pljuvanje, obračunovanje in preprosto diskreditiranje, ker so naši novinarji ideološko preparirani na rdeči fakulteti. O njihovi kvaliteti ne izgubljajmo besed, o stanovski etiki pa premnogi še slišali niso.

Utvara je, da se lahko izognemo ideološkim temam. Priznajmo si raje, da kontinuitetniki, ki že dvajset let izgubljajo svojo prej absolutno oblast, neusmiljeno in s starim sovraštvom Slovenijo držijo v izčrpajočem kulturnem boju. Proti RKC, proti slovenstvu, proti nam samim in naši zgodovini. Proti vsem, ki mislimo s svojo glavo in se ne udinjamo njihovi partijski disciplini.

Priznajmo si tudi, da ta boj na nek način izgubljamo in izgubljamo Slovenijo za katero je onim iz gozda malo mar. Gre za denar in pohlep, za internacionalizem in verjetno mednarodno masonerijo, ki nasprotuje krščanstvu, še posebej katolištvu.

Ni vse črno …

Pri vsem tem je najbolj zanimivo, da kljub temu, da imajo negativci »vse«, pravzaprav ostajajo brez nič. Dan za dnem rušijo, pa ne morejo porušiti. Dan za dnem blatijo, pa ne morejo prepričati. Dan za dnem delajo za lasten žep, pa ostajajo revni in sami. Slovenija počasi a zanesljivo pušča za seboj »krvavo tito-komunistično stoletje« in išče nova pota svobode. Svobodo smo si kljub rdeči zvezdi izborili, zdaj jo hočemo opremiti še z odgovornostjo, poštenostjo in pridnostjo in to kljub krivicam, ne izvršeni lustraciji in zaslepljenosti, ki se izogiba jasni in strpni besedi v sporih.

Vremena Kranjcem se vendarle jasnijo.

Foto: Aleš Čerin, iz članka na Časniku Kdaj se bodo “vremena Kranjcem kaj bolj zjasnila”?