kritikakonservativna: Vodotesni razdelki ali kritika vrtičkarstva

1

Pisatelj Zorko Simčič je nekoč zapisal, da se mu je ob branju knjižice Španija brez hrbtenice (España invertebrada) filozofa Joséja Ortege y Gasseta, zazdelo, kot da bere opise slovenske družbene stvarnosti.

Knjigo je španski filozof objavil l. 1921 in v njej analiziral nekatere »bolezni« tedanje španske družbe, ki se je v obdobju po prvi svetovni vojni znašla v globoki politični in gospodarski krizi – krizi, ki se je 15 let kasneje iztekla v krvavo državljansko vojno, ki ji je sledila 40-letna diktatura.

Če danes beremo nekatera poglavja, se še vedno zdi, da izjemno plastično in prodorno diagnosticirajo težave in pojave, s katerimi se srečujemo na Slovenskem. Zato bomo v prihodnje objavljali krajše odlomke iz tega dela, ki se nam zdijo aktualni za sedanje slovenske razmere. Upamo, da bodo pri marsikaterem bralcu spodbudili k razmišljanju.

Začenjamo s kratkim poglavjem prvega dela knjige, naslovljenim »Vodotesni razdelki« (Compartimentos estancos) – beremo ga lahko tudi kot psihološko-sociološko diagnozo pojava, ki ga na Slovenskem poznamo pod imenom »vrtičkarstvo«.

Branje, ob katerem bo marsikdo, podobno kot pred desetletji Zorko Simčič, prepoznal vzporednice s sodobno Slovenijo!

Vodotesni razdelki

Proces ustvarjanja vélikega ljudstva je v prvi vrsti integracija različnih etničnih in političnih skupin v artikulirano celoto. A ne gre le za to: bolj, ko neka narodna skupnost raste, in zapletenejše, ko postajajo njene zahteve, večja je diferenciacija družbenih funkcij znotraj nje in, posledično, organov, ki te funkcije opravljajo. Znotraj unitarne družbe se začenjajo pojavljati in izločevati majhni zaprti svetovi, vsak s svojo posebno atmosfero, svojimi principi, interesi in različnimi čustvenimi in ideološkimi navadami. To so npr. vojaški svet, politični svet, industrijski in podjetniški svet, umetniški in znanstveni svet, svet delavstva itd. Na kratko: združevalni proces, prek katerega se organizira vélika družba, poteka vzporedno s razločevalnim procesom, ki to družbo deli na razrede, profesionalne skupine, poklice, cehe, nazorske frakcije.

Posamezne etnične skupine in dežele, vključene v novo celoto, so pred svojo integracijo v skupno nacijo obstajale kot neodvisne celote. Razredi in profesionalne skupine pa se že rodijo kot deli neke širše celote. Prve lahko, bolje ali slabše, znova zaživijo lastno, ločeno življenje; druge pa ne morejo preživeti ena brez druge. Zanje je neizogibno, da živijo in delujejo kot deli in zgolj kot deli strukture, ki jih obkroža in vzdržuje. Industrialec potrebuje proizvajalca surovin, kupca svojih proizvodov, oblastnika, ki vzdržuje nek red v prometu dobrin, vojaka, ki brani ta red. Vojaški svet – »svet braniteljev«, kot mu je pravil Juan Manuel – potrebuje industrialca, kmetovalca, tehnika …

Narod bo ostal zdrav le, v kolikor se bo v vsakem od teh razredov in družbenih skupin ohranjala zavest, da so zgolj nedeljivi deli, udje političnega telesa. Vsak poklic in dolgotrajno zanimanje s seboj prinaša princip inercije, ki profesionalca sili, da se vedno bolj zapira v omejena obzorja in probleme svojega ceha. Zgodi se, da skupina, ki se preveč prepušča svojim nagnjenjem, izgubi vsakršno občutljivost do družbene soodvisnosti, vsakršen občutek glede svojih omejitev in tisto disciplino, v katero družbene skupine silijo ena drugo s tem, ko izvajajo medsebojne pritiske, dokler se čutijo kot delci skupnega življenja.

Zato je potrebno, da se v vsakem razredu in poklicu ohrani zavest, da okoli njega obstaja še mnogo drugih razredov in poklicev, s katerimi morajo sodelovati in ki so prav tako vredni spoštovanja kot oni sami in imajo navade, morda tudi strasti in obsedenosti, ki jih je treba tolerirati ali pa vsaj poznati.

Več lahko preberete na portalu kritikakonservativna.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


1 komentar

Comments are closed.