Kritikakonservativna: K razpravi o odnosu med klasičnim liberalizmom in konzervativizmom

1

Na spletni strani Kritika konservativna se je sprožila odlična debata, ki je po svoji naravi mešanica politične in ekonomske filozofije. Upoštevajoč, da sta oba pojma izgnana iz mainstream medijev oziroma da so jasno definirane konzervativne ali klasično liberalne argumentacije prispele na sam rob javnih razprav, je odpiranje debate znotraj domene teh dveh pojmov več kot dobrodošlo. In prav je, da je odgovor konzervativcev in klasičnih liberalcev na proces krčenja javnega prostora – njegovo odpiranje.

V debato bom posegel s svojega zornega kota, in sicer anarhokapitalističnega, to pa zato, ker je to najbolj utopična različica klasičnega liberalizma in je posledično tudi najbolj čista. Ta čistost seveda omogoča premislek v najbolj ekstremni različici, kar je, kot veste, tudi metodološki postopek v matematiki, ko se preverja obnašanje dinamičnega sistema. Če je sistem po takšnem preverjanju še vedno stabilen, potem je primeren za analizo in aplikativno obravnavo. Torej: če lahko na vprašanja, odprta v debati, najdem odgovore tako, da uporabim najbolj ekstremno različico doktrine, potem je v debato sploh mogoče posegati, saj imam na voljo stabilen instrumentarij.

V debato pa imam namen vpeljati tudi kritiko svetovnega nazora, ki mu pripadam. Menim, da je to intelektualno pošteno in samo tako lahko zagotovim, da se razprava odvija na fer način. Pomanjkanje volje do testiranja lastnih tez je namreč značilnost politike in ne filozofije.

Da bo vnaprej jasna moja teoretična podstat, sem zavezan razkriti, da moje argumentacije temeljijo na teoretskih osnovah, ki sta jih postavila Rothbard in Nozick.

Ni odveč dodati, da je za razliko od klasičnega liberalizma anarhokapitalizem utopija; to pomeni, da iz tega teoretskega izhodišča ni mogoče metodološko dorečeno potegniti aplikativnih ekstenzij v smislu definicije ustavnega, institucionalnega in ekonomskega reda v smislu normativnih perskripcij. To se zdi nenavadno, saj takšna odmaknjenost od realnosti onemogoča falzifikacijo teorije, vendar po drugi strani omogoča pregled njenih premis v njihovi najbolj čisti obliki. In slednje je ključno za namen te razprave. Aplikacija klasičnega liberalizma v smislu ekonomske politika ali pa izgradnje institucij namreč ne more biti drugega kot kompromis, ki naj zadovolji politično stabilnost. Če pa to drži, o klasičnem liberalizmu ne moremo sklepati iz ukrepov ekonomske politike. In to je prva napaka, ki jo običajno naredijo kritiki, pa tudi premnogi »zaščitiki« klasičnega liberalizma.

O svobodi

Razpravo je po mojem mnenju smiselno začeti z vprašanjem svobode, ki predstavlja »trdo jedro« klasične liberalne doktrine. Tipični ugovori proti doktrini klasičnega liberalizma so, da s konceptom svobode in svobodne izbire posameznike spodbuja k podivjani konkurenci. Menim, da ugovor ni veljaven, in sicer iz dveh razlogov: prvič, ker ne operira z definicijo konkurence, temveč s predstavo, kaj naj bi ta bila, in drugič, ker svobodna izbira, malce paradoksalno, sama po sebi pripelje do zamejitve konkurence.

Naj dam primer. V klasičnem liberalizmu boste zelo pogosto naleteli na argumente proti monopolom (monopol je seveda evfemizem za redukcijo svobodne izbire), vendar pa je en monopol nedotakljiv. Gre za centralno bančništvo, kjer je bil med bolj znanimi avtorji zgolj Hayek tisti, ki je razmišljal o konkurenci tudi na tem področju.

Argumenti so večinoma pragmatične in instrumentalne narave – monopol centralnega bančništva je mogoč, ker se je v naravi izkazal za najbolj učinkovitega. Ali pa: monopol centralne banke je smiseln, ker odpravlja moralni hazard in istočasno zmanjšuje asimetrijo informacij. Če so takšni monopoli mogoči (in spomnimo, da je v bogastvu narodov Smith zagovarjal monopol v pomorstvu), potem je odveč razpravljati o pojavnosti regulacij v klasičnem liberalizmu in če je odveč razpravljati o tem, potem je jasno, da polje svobodne izbire ni definirano z negativno svobodo. Kar je prva kontradikcija teorije same, hkrati pa tudi negacije argumenta o teoriji, ki da razglaša »nebrzdano svobodo«.

Po drugi strani v anarhokapitalizmu ne obstaja nič takega kot institucionalna predeterminiranost monopolov in regulacij. Nasprotno, v najbolj čisti različici, ki jo je predpostavil Nozick, prihaja do medsebojnih interakcij, ki določajo evulutivno pot institucij. Te interakcije temeljijo na zavarovalniškem principu, kar pomeni, da je interakcija mogoča in stabilna zgolj, če je s tem preprečeno obstoječe tveganje. Takšna pot lahko pripelje do konkurenčne zmage določenega tržnega podvzema in posledično do monopola, ki pa ni nujno stabilen do te mere, da obstane kot institucija. Povedano drugače: iz tega mislenega toka mora nujno slediti, da se zmagovalec na trgu ne kodificira in institucionalizira oziroma da ne more nastati regulator tipa centralne banke.

Kritiki klasičnega liberalzma se na tej točki ne bi smeli nadejati zmage svoje argumentacije, saj je teorija vseeno napačna. Zakaj? Ker realnost priča, da nikjer nismo imeli priložnosti videti tovrstnega razvoja dogodkov. Ultimativni tržni monopol centralne banke se je zgodil povsod in se zakodiral v ustavne ureditve. Še več, regulacije centralne banke so pripeljale do koncepta »too big to fail«. Povedano drugače, na določeni točki zavarovalniški koncept medsebojnih interakcij preraste v institucionaliziran monopol, ta pa definira robne dogodke tržne igre. Torej? Prav ničesar v zvezi z »nebrzdano svobodo«. Če pa so institucije korumpirane, razlogov za te pojave ni moč iskati v doktrini klasičnega liberalizma.

Več lahko preberete na Kritika konservativna.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


1 komentar

Comments are closed.