kritikakonservativna: Evropa kot periferija

Evropejci smo nekoliko počasnejši v doumevanju tega, kar se dogaja okoli nas. V nas je še vedno močno prisotna zavest, da smo začetniki vsega, kar se v svetu pripeti, in da smo, kot na zemljevidih sveta, ki smo jih navajeni bolščati od osnovnošolskih dni dalje, središče sveta – nek standard, h kateremu stremi ali se mu upira preostali svet. Zato je bil velik šok, ko je predsednik ZDA ob nastopu funkcije pred štirimi leti med vrsticami poudaril, da mu je več do dobrih odnosov s Kitajsko kot z Evropo. Vendar problem zavesti Evropejcev ni toliko na ravni napačne ocene svoje geostrateške moči. Ta je zanemarljiva v primerjavi z zaslepljenostjo, da smo še vedno standard na idejni, svetovnonazorski ravni. Kar se je najbolj opazilo pri komentarjih novinarjev in drugih intelektualcev v času izbora novega papeža.

Evropski predsodki na račun krščanstva

Izvolitev Jorgeja Maria kardinala Bergoglia za novega rimskega škofa je seveda revolucionarna. Novi papež je prvi Neevropejec na tem mestu po dolgih dvanajstih stoletjih, hkrati pa je prvi po več kot tisoč letih, ki si je nadel ime, ki ga papeška tradicija še ni poznala ali ni bilo iz njih sestavljeno. Vendar to so malenkosti, statistika, ki je uporabna zgolj za rubriko Ali ste vedeli?. Novi papež je revolucionaren zato, ker je po vsej verjetnosti za vedno odvzel primat papeštva in ostalih cerkvenih služb Evropejcem. Ali drugače: z izvolitvijo papeža z južne poloble se je formalno potrdilo nekaj, kar v svetu velja že nekaj časa – da krščanstvo in katolištvo nista več evropska stvar, ampak živita in raseta nekje drugje.

Tega se seveda veliko število komentatorjev ne zaveda in tako ponavlja klasično, še iz 19. stoletja privlečeno teorijo o postopnem umiranju krščanstva. Tako so se spraševali, kako se mora Cerkev reformirati, da bo nagovorila sodobno, vedno bolj sekularizirano družbo, kot da je »vedno bolj sekularizirana družba« neko dejstvo sveta. Nato se je govorilo, da bi morala Cerkev dovoljevati homoseksualne poroke, kontracepcijo ali žensko duhovščino, ukiniti celibat oz. na kratko stopiti v korak s časom, kot da je »čas« nekaj, kar je povsem enakega v Nemčiji, na Madagaskarju, v Boliviji ali na Kitajskem. Kot da je delo Cerkve prilizovanje zahodnim liberalcem. Še celo izvolitev južnoameriškega papeža se je pospremilo s komentarji, češ končno se je Cerkev toliko liberalizirala, da je dopustila, da jo vodi nekdo izven Evrope. Mogoče bo naslednji papež celo gej. Kot da bi tista stavba na Trgu Svetega Petra določala, kdo bo papež.

Treba se je namreč zavedati, da papeža ne izbira tista stavba na Trgu Sv. Petra, temveč so to ljudje, kardinali, od katerih dobršen del prihaja izven Evrope. Na tokratnih volitvah je bila sicer večina kardinalov še vedno evropskih, vendar je to najverjetneje zadnjič v zgodovini. Kar pa seveda ne pomeni, da se Cerkev liberalizira.

Med evropskim in »južnim« papežem

Ne bom prikrival, da sem bil sam velik ljubitelj dosedanjega papeža, Benedikta XVI. To, da je največji um današnjega veka vodil tako veliko in pomembno skupnost, me je navdajalo z neke vrste občutkom pravičnosti. Bavarski papež, znan tudi po imenu, ki ga je nosil pred papeževanjem, Joseph Ratzinger, je bil prototip tistega, čemur bi lahko rekli evropski papež. Njegovo široko akademsko znanje, njegovo zaupanje v logos kot možnost skupnega prostora, prostora razumskega dialoga med vsemi ljudmi, med verujočimi različnih veroizpovedi in neverujočimi, želja po jasni in enostavni ubeseditvi tudi največjih filozofskih in teoloških problemov, hkrati pa zadržanost in skorajda sramežljivost v družbi, ki nekako pritiče učenjakom iz akademij. Človek, za katerega se zdi, da bi raje debatiral s Habermasom kot bral nedeljske angeluse, predvsem pa bi se raje posvečal pisanju knjig kot reševanju problemov rimske kurije.

Seveda ne trdim, da so bili ostali evropski papeži, ki so se zvrstili v teh dveh tisočletjih, kot Benedikt. Seveda ne. Papež Benedikt je bil prototip tega, kar bi moral predstavljati evropski papež, in je zato bolj evropski od ostalih. Bolj evropski kot sama Evropa v tem veku. Papež Benedikt je kot eno izmed prioritet svojega papeževanja imel tudi že prej omenjen dialog z nevernimi. Njegova želja je bila, da bi v argumentiran in prijateljski dialog vključil skupino, ki jo je Cerkev v zgodovini spregledala, a je v zadnjem stoletju pomembno narasla v Evropi. Vendar se v Evropi ljudje nočejo več pogovarjati na takšen način. In neverni, ki so se kitili z razumom in odprtostjo do drugačnega, že dolgo ostajajo ujetniki svojih lastnih mitov. Zdi se jim nevredno sodelovati v dialogu z neko skupnostjo, ki je predstavnica neke ostarele iluzije, ki šteje dneve do svojega dokončnega izumrtja. V Evropi je splošno sprejeto mnenje, da bo Cerkev, če se ne radikalno reformira, sprejme homoseksualne poroke in žensko duhovščino in se odreče »nadnaravnim pravljicam«, končala kot uteha starih vaških bab.

Nasprotno s tem tako evropskim papežem je argentinski papež Frančišek s svojo živeto vsakodnevno vero, osebno preproščino, zdravorazumskim konservativnim pogledom na svet, operativnostjo in navajenostjo biti med ljudmi, med starimi, mladimi, bolnimi, revnimi, predstavnik papeža južne poloble. Papež Frančišek ravno zato, ker ni Evropejec, vidi veliko pomembnejših stvari kot je dialog z nevernimi. Predvsem zato, ker iz svojih izkušenj ve, da so neverni (v kolikor smatramo neverne kot skupino ljudi, ki so se odločili, da niso verni, in ne tiste, ki niso zmožni vere), zelo obskurna in periferna skupina, ki ponavadi dovolj dobro živi, da se ni treba toliko truditi z njimi.

Vendar, preden nadaljujemo, moramo opozoriti, da smo že imeli enega papeža, ki bi ga imeli lahko za »južnega papeža«. To je bil poljski papež, prvi slovanski papež, Karol Wojtyła oz. Janez Pavel II. To je bil prvi papež, ki je bil izvoljen z močno aktivacijo neevropskih kardinalov, ki niso želeli imeti še enega zahodnjaka. Ker je bila takrat Poljska ujeta v vzhodnem bloku in ker so bili Slovani tradicionalno nekoliko nepolnopravni, obrobni Evropejci, so se afriški in južnoameriški kardinali bolj poistovetili z njihovo realnostjo. In res, papež Janez Pavel II. je bil v pravem pomenu prvi globalni papež, obiskal je vse kontinente in vse socialne skupine in si zaradi svoje osebne karizme lahko dovolil marsikaj, kar Benediktu ne bi uspelo. Tudi on je zaslužen, da je danes veliko število slovanskih držav vključenih v evropsko skupnost. Postale so tako rekoč Zahod, z zelo podobnimi problemi, kot so v Italiji ali v Nemčiji.

Več lahko preberete na kritikakonservativna.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.