Kritika NOB nedopustna, sicer sledi diskvalifikacija

8
Zgodovinopisje in stanje duha na Slovenskem

Pri nas obstaja nenapisano pravilo, da je kritika NOB nedopustna in to ne glede na zločine, ki so bili storjeni v njenem imenu, na podlagi katerega vsakomur, ki se tega pravila ne drži in si dovoli nepristranski pogled na vojno dogajanje, sledi diskvalifikacija.

Ne vem, kdo je prvi napisal, da narod, ki ne pozna svojih korenin, nima prihodnosti. Vsekakor pa ta izjava drži in upam, da se bomo Slovenci zavedeli svoje zgodovine, vse zgodovine, tudi tiste, ki je temna in bi jo radi pozabili. Nikakor pa ne gre zamolčati Temne strani meseca, kot se je imenoval prikaz tiste mračne zgodovine 20. stoletja po koncu vojne do osamosvojitve v Muzeju novejše zgodovine pred dobrimi dvajsetimi leti.

Pri nas Avgijevega hleva ni moč očistiti, ker je v njem preveč dragocenosti

Žal prehod iz totalitarne Slovenije, ki je bila do razpada Jugoslavije 1990/91 del večnacionalne totalitarne Jugoslavije, v samostojno Slovenijo, ki je del Evropske zveze, ki sloni na demokratičnih principih in spoštovanju človekovih pravic, še vedno ni prav uspel. In to ne zaradi tega, ker trenutna vlada omejuje ljudem pravice, temveč zato, ker v Sloveniji ni bilo lustracije in so se stara omrežja v ozadju izredno razvila in se še vedno napajajo iz državnih podjetij.

Kadar nekdo začne kidati Avgijev hlev, se takoj postavijo pokonci tisti, ki se bojijo za svoje privilegije in denarnico. Seveda pa so takrat v ospredju tudi drugi ljudje, ki bi ob osamosvojitvi morali prepustiti prostor drugim, tako v sodstvu, v različnih uradih, šolah, državnih podjetjih. Sodna veja oblasti tudi ni nikogar kaznovala zaradi očitnih kršitev človekovih pravic, žal niti do tega ni prišlo, da bi razveljavili vse sodne procese, ki so temeljili na določenih členih kazenskega zakonika, ki nasprotujejo kriterijem pravne države.

Seveda je tudi del zgodovinske stroke popolnoma neuspešno deloval, namreč tisti del, ki še vedno zagovarja komaj modificirano interpretacijo režima, ki smo ga pustili za seboj.

Zamolčano še dolgo škoduje ljudem in njihovim medsebojnim odnosom

Več kot pet desetletij je prevladovala interpretacija NOB in povojnega časa, ki jo je potrebam komunistične oblasti prikrojilo režimsko zgodovinopisje, kar je bilo usodno predvsem na šolskem področju. Več generacij je zraslo s to falzifikacijo, ki je mnogim narodno zavednim katoliško usmerjenim Slovencem vtisnil pečat kolaboracije. Upor proti okupatorju pod vodstvom OF oz. partizanov je bil prikazan kot edini obstoječi. Tega ni bilo mogoče postaviti pod vprašaj. Seveda je razumljivo, da imajo mnogi politiki in zgodovinarji, ki so bili prej v službi režimske politike, težave. Mnogi še vedno menijo, da morajo služiti političnim ciljem, ki jih imajo za pravilne. Po drugi strani pa marsikje prevladuje mnenje, da naj pozabimo ali vsaj zatisnemo oči pred določenimi dejstvi. To pa je napačna pot za pospeševanje miru in sodelovanja.

Nič ne sme ostati zamolčano in pozabljeno, ničesar ne smemo že kar vnaprej opravičiti ali omiliti. Kajti ravno takrat, ko pošteno razkrijemo grozljive stvari in povemo zanje, prihaja tudi v temno ozadje – vsaka dežela ga ima – več svetlobe, več skromnosti, manj ošabnosti in tako se razvija boljše medosebno razumevanje.

Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.

Pravilo se glasi, da je kritika NOB nedopustna, sicer sledi diskvalifikacija

Pri nas obstaja nenapisano pravilo, na podlagi katerega vsakogar, ki se tega pravila ne drži, postavijo v kot t. i. reakcije. Pravilo se glasi, da je kritika NOB nedopustna, in to ne glede na zločine, ki so bili storjeni v njenem imenu. Če si kdo vseeno dovoli nepristranski pogled na vojno dogajanje, sledi diskvalifikacija. Umetno se zgradi stališče, ki gre sicer popolnoma mimo argumentacije nepristranskega diskutanta, njegovo stališče pa se pobija. Naenkrat se znajde v kotu kot zagovornik fašizma in nacizma, kamor sploh ne spada, čeprav se je – prav nasprotno – z vsem svojim delom zavzemal za to, da bi se kršitve človekovih pravic in totalitarnih sistemov ocenjevale po enakih kriterijih. Ta mehanizem uporabljajo nepošteni debaterji po vsem svetu, tako v politiki kot na drugih področjih. Neodvisni zgodovinar se nikakor ne more niti ne sme ozirati po politični vremenski napovedi, ostati mora zvest samo dejstvom.

Ko nekatere zgodovinarje moti že eksistenca Študijskega centra za narodno spravo

Tudi ob ustanovitvi Študijskega centra za narodno spravo (SCNS), ki ima za nalogo proučitev kršitev človekovih pravic in nasilja na Slovenskem, se je izkazala nepripravljenost zgodovinarjev leve tranzicijske opcije za obravnavo totalitarizmov, posebno tudi za to, ker je največ odprtih vprašanj prav pri obravnavi komunističnega totalitarizma. SCNS, ki ga je vlada ustanovila spomladi 2008 in je začel delovati 1. maja 2008, nadaljuje delo Sektorja za popravo krivic, ki ga je ustanovil minister za pravosodje dr. Lovro Šturm in ki je bil do takrat v sklopu Ministrstva za pravosodje. Tukaj se je pokazalo, da nekatere zgodovinarje moti že eksistenca takega centra, čeprav obstajajo podobne inštitucije v domala vseh nekdanjih komunističnih državah.

Sedaj pa si nekateri želijo prilastiti tudi osamosvojitev  ̶  in to delno prav tisti, pri katerih osamosvojitev prav gotovo ni bila intimna opcija.

Tudi Oto Luthar se je že leta 2006 vehementno obrnil proti reinterpretaciji novejše slovenske zgodovine, češ da gre tukaj za zamenjavo ene resnice z drugo (Oto Luthar, Konvertitstvo. Boj za zgodovino, Delo – Sobotna priloga, 23. 4. 2005). Na prvem mestu je kritiziral interpretacijo tako imenovanih konvertitov, torej tistih, ki so spoznali svoje zmote in zato revidirali svoje poglede. Seveda je tudi on že takrat pristal pri Jožetu Dežmanu. Kar je napisal v Sobotni prilogi Dela sedaj, pa presega še njegovo takratno pisanje in je pravzaprav nevredno zgodovinarja, ki se ima za objektivnega. In spet govori o »konvertitih, ki puščajo za seboj nepopravljivo škodo«. To je razumeti tako, kot da je po njegovem mnenju veliko bolje, če zgodovinarji do konca življenja vztrajajo pri zmoti, ker nimajo moralne moči, da jo priznajo in popravijo.

Zgodovinopisje kot znanost je konsenz resnih znanstvenikov, odgovorno pa je le resnici

Skrajni čas je, da začnemo na vseh področjih, seveda tudi v sodstvu, obravnavati ljudi in zadeve po enakih kriterijih. Slovenijo trenutno zaradi virusa spremljam iz daljave in se lahko samo čudim. Očitno lahko nekateri grozijo z uboji in žalijo neljube posameznike vse povprek, ob tem pa si lahko privoščijo, kar jim pade na pamet. Skrajni čas je, da pridemo do resnega dialoga tudi med zgodovinarji, da ne izključujemo ljudi, ki zastopajo drugačno mnenje, kot se je pred kratkim zgodilo na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti na nekem simpoziju.

Ker sem zgodovinarka, pa naj ponovim nekaj, kar sem že velikokrat napisala. Zgodovinopisje kot znanost je vsekakor konsenz resnih znanstvenikov v celotnem svobodnem svetu, odgovorno pa je samo resnici.

Za zgodovinarja obstaja ena sama vse presegajoča smernica: zvestoba dejstvom, z drugimi besedami: zgodovinska resnica. Obstajajo samo različne interpretacije dejanskosti, različni sklepi in različne moralne ocene dejanskega stanja. Za neodvisnega zgodovinarja je merodajen prikaz dejstev, ne glede na to komu ta prikaz služi in komu škoduje. Zato mora biti zgodovinar že po svojem poklicu nasprotnik vsake nesvobode in vsakega totalitarizma.

8 KOMENTARJI

  1. Vsi zgodovinarji bi morali biti vredni poklona, če bi delovali znanstveno! Npr. zgodba iz Dražgoš je kakršna je in partizanska stran tam nima česa slaviti! Morda najdejo kakšen drug kraj, kjer so se borci bolje izkazali, če hočejo slaviti partizanske dosežke!? Oni dan se mi je na telefonu odprla proslava iz Dražgoš, ki je bila nekaj let nazaj. Milan Kučan odgovarja na vprašanja tako samozavestno in s ponosom govori o slavni bitki in o vrednosti gojenja spomina na ta kraj! Sprašujem se ali visok politik ni dolžan poznati zgodovine, če kandidira za voditelja naroda!? On lahko zagovarja socializem, če je to njegovo prepričanje, ne more pa svoje politične ideje vleči iz potvorbe zgodovinskih dejstev! Da ne omenjam Erjavca!! Kako se je pridušal na NOB, da se mu predniki lahko v grobu obračajo

  2. Vsi zgodovinarji bi morali biti vredni poklona, če bi delovali znanstveno! Npr. zgodba iz Dražgoš je kakršna je in partizanska stran tam nima česa slaviti! Morda najdejo kakšen drug kraj, kjer so se borci bolje izkazali, če hočejo slaviti partizanske dosežke!? Oni dan se mi je na telefonu odprla proslava iz Dražgoš, ki je bila nekaj let nazaj. Milan Kučan odgovarja na vprašanja tako samozavestno in s ponosom govori o slavni bitki in o vrednosti gojenja spomina na ta kraj! Sprašujem se ali visok politik ni dolžan poznati zgodovine, če kandidira za voditelja naroda!? On lahko zagovarja socializem, če je to njegovo prepričanje, ne more pa svoje politične ideje vleči iz potvorbe zgodovinskih dejstev! Da ne omenjam Erjavca!! Kako se je pridušal na NOB, da se mu predniki lahko v grobu obračajo!! Začel kariero pri SKD, nadaljeval v LDS in tako naprej, vse do pozicije v stranki Desus! Halo!? Kdo si, Karl Erjavec!?? Ves čas mi je bilo jasno iz katerega pola prihaja njegova stranka. Čas je pokazal, da sem imela prav! Če boš menda poskrbel za upokojence se postavi v sredino, saj se starajo ljudje iz obeh političnih prepričanj! Nič od tega!! Ob aferi Patria niti besede podpore Janši, pa je bil takrat obrambni minister Erjavec!! Čista štala na levici!! Najdite prosim nekoga, ki izstopa in “dovoli”, da se čisti Avgijev hlev!!?? Morda Pahor, ki je kot predsednik države vsaj pokazal neko voljo po uravnoteženju!? Zakaj že je tako globoko padel v nemilost pri svojih!?? Ja, ker jih “je izdal”! V čem!? V zagovarjanju demokracije, ki zanje sploh ni sprejemljiva! Dolančev sindrom se jih drži kot klop! Zboleli so za političnim meningitisom in poškodba v možganih je nepopravljiva! Zakaj ne dovolijo, da vznikne na Slovenskem nov rod levičarjev, ki bo zastavil vse sile za zaščito delavstva!?? Veliko bi imeli dela!! Tako pa tudi Mesec leta po dražgoškem hribu, revček in ne ve, da se tam dol v dolini stari starši križajo od groze! Resnica, resnica, Luka, pa proč od agende, ki zopet prinaša trpljenje in kri!!

  3. Ob vseh potvorbah našega uradnega zgodovinopisja(pa tudi zgodovine drugih narodov, dežel, monarhij, držav in anarhij)se mi spet- kot že od osnovnošolskih let dalje-poraja vprašanje: koliko v anale zapisane in v muzeje stlačene zgodovine je res lahko usklajene z dejanskimi preteklimi dogodki, z dejstvi-na kratko: kaj od vseh možnih uvidov, razlag in interpretacij je sploh res? Zbiramo raznobarvne drobce in poskušamo sestaviti smiseln mozaik, a brez neštetih manjkajočih delcev lahko po celem življenju pridemo le do zamegljene slutnje resničnosti.

  4. K temu obžalovanja vrednemu stanju prispeva tudi avtorica članka, ki še vedno nekritično uporablja kratico NOB (v njenem uradnem pomenu), namesto da bi jo, če jo že uporablja, vsaj dala pod narekovaj. Kakšen narodnoosvobodilni boj, lepo vas prosim? Prvi korak, da se bo javna percepcija dogodkov med 2. svetovno vojno pri nas začela spreminjati je, da nekomunistična stran (kateri pripada tudi avtorica članka) preneha uporabljati komunistične izraze za opisovanje dogodkov iz tistega časa, kot so: “NOB” (kot “narodnoosvobodilni boj”), “kolaboracija”, “boj/upor proti okupatorju”, “sodelovanje z okupatorjem”, “odpor” itd. Kajti, če “NOB” res pomeni to za kar se razglaša, potem je normalno, da njegova kritika ni sprejeta kot nekaj legitimnega. Kdo pri pameti bo kritiziral boj za osvoboditev svojega naroda? Le če ta kratica pomeni kaj drugega, denimo “napad oboroženih boljševikov”, “narodova ogromna bedarija” ali kaj podobnega (predlagam, da Časnik razpiše natečaj za najbolj ironičen pomen te kratice) potem pa je kritika tega najbolj protislovenskega projekta v slovenski zgodovini ne le upravičena, ampak celo nujna.

  5. Žalostno je, da še sedanja leva politika prisega na vrednote NOB v sedanjem času, pa nismo okupirani od zunanjega sovražnika.

    Iz tega logično sledi:
    – da jim je sovraštvo in nasilje izhodišče in način političnega delovanja
    – da jim je demokracija le krinka za njihove nedemokratične in neustavne cilje.