V prejšnjem prispevku sem objavil razmišljanje ob priliki smrti Franca Zagožna. Morda se je komu zdel zapis preveč kritičen in zato nepieteten. Če sem se v njem osredotočil na specifični vidik politične vloge, ki jo je v slovenski tranziciji odigral Franc Zagožen, je to predvsem zato, ker o teh vprašanjih ob njegovem slovesu ni bilo govora. Glasovi, ki so se oglasili ob tej priložnosti, so poleg njegovih nespornih zaslug za demokratizacijo v obdobju slovenske pomladi (1988 – 1990) poudarjali zlasti njegove osebne kvalitete.
Ko umre politik, je pogosto slišati hvale njegovih pozitivnih osebnih lastnosti, saj je poudarjanje le-teh najbolj eleganten način, kako se izogniti političnim ocenam njegovega delovanja, ki bi v občutljivem trenutku utegnile raniti občutljivost pokojnikovih svojcev, prijateljev in tesnih sopotnikov. Toda v tem primeru so tudi Zagožnovi nekdanji sopotniki poudarjali predvsem njegove značajske poteze: poštenost, razumnost, preudarnost, razsodnost – predvsem pa zmernost. V času, ko je ekonomski in politični vidik njegovih življenjskih prizadevanj izgubil na prepričljivosti, je spominjanje na te karakterne lastnosti samo po sebi imelo vlogo nekakšne rehabilitacije.
Zagožnova zmernost, ki je bila za njegovega življenja iztočnica za dovtipe, ki so se norčevali iz njegovega dolgočasnega nastopa in neizvirne retorike, se je naenkrat pokazala v nenavadno privlačni luči: sredi vsesplošne degradacije javne retorike, ko kritika obstoječega stanja vse bolj tone v živo blato histeričnega populizma, se je prikazala kot daljni spomin na neke boljše čase. Časov, ko sta zmernost in načelnost še vedno bili dve plati iste medalje.
Osebne kvalitete, ki se, upravičeno ali ne, pripisujejo pokojnemu Zagožnu – poštenje, razumnost, preudarnost, razsodnost, zmernost – vsekakor so zelo pomembne konservativne vrednote. Težko se je izogniti občutku, da jih danes – ne le v strategiji političnih strank, ki imajo svojo logiko – temveč tudi v javnem nastopanju izobražencev, razumnikov in mnenjskih voditeljev, ki se priznavajo v desnosredinskem projektu ali v pomladni tradiciji, krvavo primanjkuje. Še več: zdi se celo, da vse bolj številne javne osebnosti, predvsem iz mlajših generacij, načrtno širijo povsem nasprotne vrednote, ki se umeščajo v strategijo ustvarjanja izrednega stanja. Nomina sunt odiosa, toda pri nekaterih od njih se ni mogoče znebiti vtisa, da hočejo izkoristiti sedanje krizno stanje in se povzdigniti v ideologe nekakšne nove »konservativne revolucije«, pri čemer svoje ekspertize v širjenju megle ponujajo zdaj eni zdaj drugi politični stranki in gibanju.
Danes spet potrebujemo žlahtno konservativnost, a le, če je ne razumemo kot cenene krilatice za strankarski ali ideološki projekt, temveč kot držo javnega nastopanja, razsojanja, pristopanja do javnih zadev. Na področju civilnodružbenega delovanja pomeni žlahtna konservativnost zavračanje neprestanega siljenja v politično mobilizacijo za vsako ceno in hkratno suvereno odpiranje prostorov kritične in, če je potrebno, tudi polemične diskusije o javnih in državnih politikah, ki sledijo pravilom civilizirane in umne razprave.
Več lahko preberete na portalu Kritika konſervativna.
