Kritika konservativna: »Živel Prvi in Drugi maj!« ali kako težko se je upirati samemu sebi

Obstajajo ljudje, ki ne marajo valentinovega. Pravijo, da zaljubljenci ne potrebujejo posebnega praznika, saj je za prave zaljubljence valentinovo vsak dan. Analogno kritiko nekateri namenjajo tudi prazniku dela. Za nekatere (teh je letos prijavljenih slabih 130 tisoč, realna številka pa je seveda bistveno večja) to ni le dan ali dva v letu, temveč način bivanja. Seveda z dvema bistvenima razlikama: da se ne vsak dan bašejo s čevapčiči v Opatjem selu in da za njihovo zabavo ne skrbi sindikat. No, seveda, ti redni praznikarji pravzaprav sploh nimajo sindikalnega zastopstva, niso »socialni partner« v pogajanjih o reformah, niso, razen z lepimi besedami, vključeni v program kakšne stranke. In vendar so. Obstajajo kot določen nevidni sloj. Nezaposlenost v Sloveniji namreč ni neko prehodno obdobje, nekaj začasnega, neka trenutna nemilost, v katero smo padli samo zato, da bi se lahko kmalu – in opremljeni z novo izkušnjo – spet postavili na noge. Ne, tako kot obstajajo redno zaposleni, obstajajo tudi redno nezaposleni.

Zanimivo je seveda to, da vseh teh stotisoč in več nezaposlenih ne sedi nujno križemrok, jokajoč nad svojo usodo. Mnogo nezaposlenih dela dosti, tako kot mnogo zaposlenih ne dela ničesar. Vsi moramo jesti, piti in plačati položnice za telefon. Z dvesto pa nekaj evrov socialke, ki jih lahko dobijo od države, brezposelni tega gotovo ne zmorejo. Vendar, bi dejala zaposlena gospa na zavodu za zaposlovanje, njihovo dodatno delo je nezakonito. To je žalostna zgodba tega sloja: ne le, da niso reprezentirani, niti zakoniti niso.

Espe paradoks

Seveda pa teh ljudi ne smemo kar tako hitro izenačiti z nekim drugim slojem ljudi, ki jih danes radi imenujemo »prekarci«. V nasprotju z redno zaposlenimi in redno nezaposlenimi so prekarci neke vrste fluidna skupina. So in niso, tako kot uboga Schrödingerjeva mačka. Nenehno prehajajo med legalnostjo in ilegalnostjo, med zaposlenostjo in nezaposlenostjo, med delavnikom in praznikom. Še imena nimajo stalnega. Včasih ima prekerec ime svojega brata, ki mu je posodil študentsko napotnico, tretjič pa ima za ime kar naslov elektronske pošte, na katerem je registriran paypal račun.

Ne glede na to, da se o prekarcih dandanes ogromno govori po medijih in raznoraznih študijah, ki jih ministrstva naročajo pri »nadpovprečnih« profesorjih, je prekariat v Sloveniji de facto prepovedan. Ne obstaja institut začasne zaposlitve (ali t. i. malega dela), avtorske in podjemne pogodbe so tako obremenjene, da se jih kot vampir česna izogiba bodisi delodajalec (če pogodba določa neto ceno) bodisi delojemalec (če sta se dogovorila za bruto). Študentsko delo je študentsko delo in študent po svojem statusu ne more biti prekarec, saj je njegov status v celoti, in ne prekarno študentski.

Ker so vse te oblike za prekarca onemogočene, je v Sloveniji nastala praksa, da se ta sloj praviloma formalizira v obliki instituta samostojnega podjetnika ali, za prijatelje, espejevca. Tako je danes postalo že normalno, da srečamo espejevce kot novinarje velikih slovenskih časopisnih hiš, kot projektne sodelavce pri javnih inštitucijah, celo kot natakarje v lokalih. In tako kot redno nezaposlene tudi espejevce ne reprezentira niti stranka niti sindikat, prav tako niso »socialni partner«. Kakšen odnos pa imajo do Praznika dela? Tudi tu ni enoznačnega odgovora. Saj veste, Schrödingerjeva mačka …