Kritika konservativna: Zakaj še zmeraj nasprotujem družinskemu zakoniku

11

Kljub temu, da smo Slovenci na referendumu zavrnili precej manj radikalen predlog za spremembo družinskega zakonika, so sedaj novelo poslanci potrdili. Medtem, ko čakamo na nadaljnji razplet dogodkov, pa se moramo na desnici vseeno oglasiti in podati svoje razloge, zakaj tovrstnemu predlogu nasprotujemo. Najprej je potrebno poudariti, da vprašanje ureditve socialnih in podobnih pravic homoseksualnih ni v nasprotju z ohranitvijo tradicionalnega pojmovanja družine in zakonske zveze.

Zakonska zveza in družina

Pogost argument na strani podpornikov sprememb družinske zakonodaje je dejstvo, da je tip družine, ki je prevladoval v preteklosti, razširjena in ne jedrna družina. Pri tem pa je potrebno poudariti, da se jedrna in razširjena družina ne izključujeta, kajti razširjena družina je zgolj podaljšek jedrne, ki pa se razvije okoli dveh oseb, tradicionalno združene znotraj zakonske zveze, čeprav to dandanes ni več ravno norma. Znotraj tega se tako še zmeraj kaže izredni pomen očeta in matere, saj se preko njiju njun potomec poveže tako s širšo družino in še širšo skupnostjo, zakonska zveza pa je institucija, ki da tovrstni zvezi poseben pomen in pravno podlago. Hkrati pa je tudi v večini svetovnih religij ”posvečena,” kot so tudi ostali pomembni dogodki v življenju človeka in skupnosti – npr. rojstvo otroka. Pomen zakonske zveze se nam torej kaže tako v sekularni kot tudi v sakralni sferi.

Pogost argument podpornikov družinskega zakonika je tudi število staršev samohranilcev, kar naj bi kazalo na raznolikost družinskega življenja, a vendar so tukaj spregledali osnovno dejstvo. Tudi v primerih samohranilcev, pa naj bo zaradi ločitve, smrti enega od starše ali kakršnega koli drugega razloga je še vedno prisotno osnovno stanje matere in očeta, se pravi unije dveh oseb iz zveze katerih je prišel na svet otrok in ki še zmeraj nudijo povezavo s širšo družino in skupnostjo. To je pa tudi moment, ki ga današnja opozicija proti spremembam definicije zakonske zveze pogosto spregleduje in sicer dejstvo, da družina niso zgolj oče, mati in otroci.

Družina kot primarna institucija

Naslednji skrb zbujajoči faktor, ki ga sproža Združena levica s svojim predlogom zakona, je poskus redefinicije primarne institucije oz. združbe kot je družina od zgoraj. Družina je namreč temeljno dejstvo človeškega bivanja, ki po svoji starosti in pomenu presega državo. Vsak je namreč najprej član svoje družine in šele preko tega povezan s širšimi in večjimi skupnostmi, od lokalne do državne. Tako sam vidim kot izredno zaskrbljujoče dejstvo, da si država lasti pravico do definiranja in spreminjanja definicije družine na podlagi sodobnih miselnih in/ali ideoloških trendov. To pa odpira še dva velika problema.

Prvi je ta, da je družina bila skupaj z vaško skupnostjo, cehi, župnijami itd. dalje ena izmed temeljnih neformalnih in od države neodvisnih institucij, ki je skrbela za stanje ti. ”pluralizma lojalnosti” in skrbela za zdravo omejevanje moči države. Naslednji skrb zbujajoči faktor pa je vprašanje še večjega vdora nominalistične logike, ki pomeni popolno razvrednotenje pojmov in njihovega pomena. Preko zahteve države po moči obvladovanja pomena temeljnih pojmov pa se takoj pojavi še vprašanje, kako daleč bo to šlo. Katere ostale temeljne pojme se bo še podredilo državni moči in njenemu definiranju?

Homoseksualnost kot politična sila

Ne skrbeti, ta odstavek ne bo namenjen nikakršnemu pisanju o ”gay lobijih” ali čem podobnem. Tukaj moramo zgolj poudariti dejstvo, da je s seksualno revolucijo in kulturnimi spremembami v povojni Evropi seksualnost postala del identitete posameznika in s tem tudi politično vprašanje. Tako imamo v zadnjem času ogromno polemik na tovrstno temo, ki pa že zdavnaj presegajo njen dejanski politični pomen. Dejstvo je, da je bila homoseksualnost prisotna skozi zgodovino in precej časa tudi izredno kruto preganjana, v nekateri drugih družbah pa tudi tolerirana (npr. v stari Grčiji), toda bistvo je, da se tudi v družbah, v katerih je bila homoseksualnost vsaj do neke mere sprejeta, nanjo ni gledalo kot na pretirano pomemben (ali celo bistven) del posameznikove biti, katera bi zahtevala državno priznanje ali celo zakonsko zvezo. To je pravzaprav izrazito moderen fenomen, o katerem se v politiki in družbeni filozofiji niti ni še resno razmišljalo.

Več lahko preberete na Kritika konservativna.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


11 KOMENTARJI

  1. Še do včeraj je to veljalo celo za kaznivo, danes pa dobiva zakonsko potrditev. Kaj se je spremenilo? Nič.
    Homoseksualnost ostaja nemoralna. In kot taka ne more imeti zakonske podpore.
    Homoseksualci ne priznavajo morale. In kot taki ne morejo učiti otrok.

  2. Glede ostalega morda kasneje. Čisto na hitro pa o zadnjem. Morda pa se v “starih dobrih časih” ni gledalo na homoseksulanost kot na nek “pretirano pomemben”, ker je bila na nek način sprejeta kot normalna. Tako, kot heteroseksulci ne gledajo na svojo seksualnost kot na “pretirano pomemben” del – to pač so.
    Morda pa je potem prišlo krščanstvo in začelo homoseksualnost preganjati, zatirati in – jep – homoseksualce pobijati! (zakaj le, če to ni bil pretirano pomembno?)

    …zdravko, in zakaj ti, s svojimi možgani (ne cerkvenimi) meniš, da je homoseksualnost nemoralna? in kakšno morao bi morali po tvojem sprejemati?

    • Kot normalna nikoli ni bila sprejeta, če bi bila, bi civilizacije poznale vsaj istospolne poroke, pa ni niti ene take.

      • napisal si nemoralna. .. glede na zgoraj napisano, je bila v grčiji in starih družabh tretirana kot “non-issue” torej recimo nekaj normalnega.
        morda pa bi do danes prišlo tudi že do poroke, če se ne bi vmes pojavilo krščanstvo ni začelo sistematično zatirati, preganjati in pobiajti homoseksualce? (zgolj špekuliram) .. in smo pač rabili malo dlje, da smo prišli do te stopnje, ker pač smo bili nasilno zadržani?

        • Nikjer nisem napisal nemoralna. Kot normalna ni bila tretirana nikjer, saj normalnost definira večina.

          Te družbe so imele homoseksualnost le za telesne užitke.

          To je špekulacija, ker so te družbe bile odgovorne in kaj takega ne bi dovolile.

  3. Mimogrede pa še enkrat pripopavam tudi tukajle, kar sem sicer že pod drugim člankom komentiral, ampak mislim, da je zelozelo vredno razmisleka.

    Namreč lista “the best to live in” države (torej, kot se zdi, manj konzervative, manj religiozne, bolj socialne (jep, preko “vmešanja države”, večja podpora pedrom – bolje je v njih za živet) .. Preberite in razmislite

    “best countries to live in” / mesto na lestvici “ne-pomembnosti religije” / dovoljenost homoseksualnih porok ali registracije / % ateistov/agnostikov

    Danska 2. mesto gejporoke (43–80%)
    Norveška 4. mesto gejporoke (31–72%)
    Švica 26. mesto “registracija” (17-27%)
    Nizozemska 15. mesto gejporoke (39-44%)
    Švedska 1. mesto gejporoke (46-85%)
    Kanada 21. mesto gejporoke (19-30%)
    Finska 11. mesto gejporoke (28-60%)
    Avstrija 35. mesto “registracija”(18-26%)
    Islandija 22. mesto gejporoke (16-23%)
    Avstralija 13. mesto “registracija” (24-25%)

    Nova Zelandija 14. mesto gejporoke
    UK 16. mesto gejporoke
    Irska 31. mesto “registracija”
    Nemčija 20. mesto “registracija”
    Singapur 32. mesto
    Belgija 12. mesto gejporoke
    Francija 7. mesto gejporoke
    Hong Kong 8. mesto
    Tajvan 43. mesto

    Od telih 19. (ne vem kje se je ena izgubila) držav je zanimivo, da, razen azijskih, imajo skoraj vse legalalizirano homoseksualno poroko, razen petih, ki imajo “samo” registracijo (večinoma pa z možnostjo posvojitve!)
    Moram pa priznat, da so rezultati tudi mene zelo presenetili. Nisem si mislil, da bo tako očitna korelacija med najboljšimi državami, nereligioznostjo in homoporokami. Zanimivo!

    (Od 155 držav, je tudi 35. mesto avstrije neverjetno visoko na lestvici nepomembnosti religije)

      • to si že povedal ja.
        pa se ti to zdi korekten in pošten komentar na zgornje. (al je bolj sorte – prste v ušesa in “lalalalalala”)

    • Tukaj je treba poudariti, da pridejo ekonomski rezultati z zamikom.

      Npr., če pogledamo Švedsko in Dansko, je dejstvo, da sta največji napredek dosegli (in še danes dobro delata tudi na račun te preteklosti) še pred 2. svetovno vojno, ko ni bilo ne duha ne sluha o gejevskih porokah in posvojitvah.

      Ravno tako so strpne skandinavske države ene zadnjih sprejele versko svobodo in sekularizem. Njihove glavne verske skupnosti so pa še danes priviligirane.

      Bomo videli čez čas, kakšni bodo rezultati. Prepričan sem, da, če bo trend tak, kot je, nas bodo prehiteli tisti, ki jih zdaj gledamo z viška.

      • Pa ne vem zakaj bi to bilo pomembno. Gledamo današnji čas. To so države, kjer je trenutno najbolje živeti (in kot veš se ne ocenjuje samo BDPpja – potem bi bila lista vseeno malo drugačna)

        In, zopet, ne vem zakaj bi bilo pomembno kdaj so sprejele versko sovobodo? Pač na listi ne-pomembnosti religije se nahajajo v vrhu. Govorimo o sedanjosti.

        In še tretje -na listi so tudi ne-skandinavske države (z enako povezavo, visoko uvrščanje ne lestvico ne-religioznosti (in % ateistov), ter kot že omenjeno vse (razen treh azijskih) s poroko (razen petih, ki imajo samo regsitracijo, ampak dovoljene posvojitve otrok)

Comments are closed.