Kritika konservativna: Zakaj ne pristajam na antifašistični diskurz?

0
227

Moram priznati, da me je bolelo srce, predvsem pa ušesa in oči, ko sem v teh nekaj dneh, recimo od srede aprila dalje, bral kolumne in poslušal razne komentarje ob 70-letnici konca druge svetovne vojne. Nekaterim očitno še vedno ni jasno, za kaj se gre. Govorijo in pišejo sicer o pomembnih pojmih, kot so svoboda, totalitarizem, sprava, izdaja itd., vendar je vprašanje, če jih sploh razumejo.

Nekaj faktov za lažje razumevanje

Neposredni vzrok za drugo svetovno vojno je vsekakor moč pripisati nacistom in Adolfu Hitlerju osebno. Vendar, če ta ne bi podpisal pakta s Stalinom konec avgusta 1939, do napada na Poljsko najverjetneje sploh ne bi prišlo. Hitler je po zasebi Češke, ki je zahodnim silam dokončno odprla oči glede njegovih namer, nujno potreboval močnega zaveznika, ki bi mu ščitil hrbet med obračunom s Poljsko in njenimi zahodnimi zaveznicami.

Kar je sledilo, je znano. Stalin in Hitler sta si razdelila interesne sfere v Evropi, sovjetski voditelj pa je svojega nemškega zaveznika zalagal s surovinami, nujno potrebne za vojskovanje na zahodu. Stalin je svojo novo prijateljstvo z nacističnim diktatorjem tako cenil, da mu je lastnoročno čestital ob uspešni nemški invaziji nevtralnih Danske in Norveške pomladi 1940. Nemški uspehi na zahodu so Stalina opogumili, da je tudi sam začel uveljavljati skrite klavzule sporazuma s Hitlerjem in poleg vzhodne Poljske zasedel in priključil še baltske države ter dele Romunije. Apetite je imel tudi po Finski, ki pa se mu je uspešno uprla, a mu je kljub temu morala prepustiti Karelijo, od koder je moralo domove zapustiti več kot 400 tamkašnjih prebivalcev oz. kar 12 % tedanjega finskega prebivalstva. Tudi ta tragedija je po vojni padla v pozabo, ker pač ni imela mesta v »antifašistični« podobi zgodovine, ki je kljub hladni vojni ostala prevladujoča naracija na obeh straneh železne zavese.

Na pozabo so bila obsojena tudi številna druga dejstva, ki so spominjala na resnico, da do junija 1941 ne Sovjetska zveza ne njej podrejene komunistične partije niso bile del antifašističnega zavezništva. Vanjo so pred nacistično invazijo na Sovjetsko zvezo, ki je Stalina močno presenetila (čeprav so ga na njeno nevarnost večkrat opozarili zahodni diplomati) poleg Velike Britanije spadala le še pripadniki odporniških gibanj v okupiranih državah (kot je to bil pri nas TIGR) in, s pošiljanjem vojaške pomoči Britaniji, de facto tudi že ZDA.

Z napadom Tretjega rajha nad Sovjetsko zvezo pa se stvari obrnejo. Dovčerajšnji prijatelji postanejo sovražniki in obratno. Krizni vojni časi se pač zgolj zanašajo na vojno logiko »sovražnik mojega sovražnika je moj prijatelj«. Vse ostalo je več ali manj znano. Zato je dejstvo, da parada ob zmagi nad nacifašizmom poteka ravno v Moskvi, milo rečeno neokusno.

Antifašistična retorika kot orodje delegitimacije

Po vojni oziroma že kar med njo so se pokazale velike razlike med zavezniki, kar se tiče uporabljanja terminologije. Kominterna je uvedla pojmovanje fašizma, ki je poleg fašizma in nacizma obsegalo še vse politične pojave, ki jih je hotela diskreditirati. Tej praksi so po vojni sledili vsi komunistični sistemi, ki so s pojmom fašizma etiketirali tako rekoč vse po vrsti: politične nasprotnike, bogate meščane, ugledne javne osebnosti. Obtožbe fašizma so bile deležne celotne države, ki so bili v napoto sovjetskemu ekspanzionizmu; pozabimo ne smemo niti na številne male narode v Sovjetski zvezi, od krimskih Tatarov in povolških Nemcev do Čečenov, ki so bili pregnani iz svojih dežel pod kolektivno obtožbo fašizma.

Skratka: fašist je lahko postal vsakdo, ki se ni strinjal z novim sistemom ali pa je bil novim oblastnikom preprosto v napoto (pogosto, kar je še zlasti žalostno, tudi zaradi čisto osebnih zamer). Zaradi vseh teh žrtev, ki jih je komunistični režim zatiral pod pretvezo »boja proti fašizmu«, je sklicevanje na antifašizem zelo problematično, zlasti, če ga uporabljajo nekdanji komunisti ali njihovi politični nasledniki. Fašist namreč dolgo ni bila samo ideološka oznaka niti zgolj politična zmerljivka, temveč etiketa, ki je služila za legitimacijo političnega zatiranja.

Žal tudi danes pojem fašizma uporablja predvsem kot zmerljivko, kar obuja neprijetne spomine na njeno instrumentalno rabo v času stalinizma. Vzporednice so še zlasti boleče in tudi skrb vzbujajoče, če imamo opraviti s proslavo v obliki parade, torej z očitnim razkazovanjem mišic. Če bi se že kaj dalo proslaviti, bi bilo to 70 let relativnega miru v Evropi. Tega pa se ne more obeležiti z vojaško parado. Zlasti, če paradira vojska, vpletena v agresijo na sosednjo državo, obtoženo, po stalinistični maniri, da ji vlada »fašistični režim«.

Domače razmere – antifašizem kot ideologija

Manipulacija z zgodovinskimi dejstvi za politične namene žal ni le značilnost vzhodne Evrope, to velja tudi za zahodne medije in razne »intelektualce«. Pojav pa je pri nas še bolj izrazit in to kljub napredkom, ki jih je v obdobju po padcu komunizma storila zgodovinska stroka. Zgodovinar dr. Janko Prunk je sredi aprila v časopisu Delo lepo opozoril na znanstvena dognanja glede druge svetovne vojne na Slovenskem, okoli katerih so se na interdisciplinarnem simpoziju leta 2004 zedinili zgodovinarji, filozofi in drugi znanstveniki različnih političnih nazorov. Med ugotovitvami, okoli katerih danes vlada zelo širok strokovni konsenz, je dejstvo, da so bili za izbruh državljanske vojne na Slovenskem krivi predvsem komunisti, ker so, zlasti v Ljubljanski pokrajini, stanje okupacije izkoristili za revolucionarno taktiko terorja, namenjeno uničenju dejanskih in potencialnih političnih nasprotnikov med Slovenci. Med napadom na Sovjetsko zveto junija 1941 in julijem 1942, ko so bile na podeželju ustanovljene prve protikomunistične enote, je komunistična VOS v Ljubljanski pokrajini umorila ok. 500 domačinov. Za primerjavo: če to število prenesemo na prebivalstvo današnje Slovenije, je to tako, kot če bi bilo v političnih atentatih umorjenih 3.000 Slovencev oz. 8 na dan 12 mesecev zapored. Ta teror se je skrival pod krinko antifašizma in uradno deloval pod okriljem Osvobodilne fronte, ki se je razglasila za edino legitimno odporniško silo, kljub prisotnosti konkurenčnih skupin. OF je od začetka služila kot instrument za širjenje hegemonije Komunistične partije: komunisti so v njej vseskozi imeli prevladujoč položaj in so zasedali vse najpomembnejše položaje. To jim je omogočilo, da so njen program izkoristili za revolucionarni teror, ki se je pričel najbolj kazati v letu 1942 (zgolj julija tega leta naj bi partizanske enote in VOS ubila skoraj 300 Slovencev) in je sprožil nastanek vaških straž, te pa so po septembru 1943 postale jedro domobranskih enot.

Več lahko preberete na Kritika konservativna.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


Prijava

Za komentiranje se prijavite