Kritika konservativna: Za kaj se borimo na desnici (del I.)

11

Politična razporeditev se razlikuje od države do države, posledično obstajajo razlike tudi glede specifičnih interesov določenega političnega pola. Predvsem v Evropi so ti zelo odvisni od preteklih zgodovinskih izkušenj, predvsem v minulem krvavem stoletju, zlasti pa v času po drugi svetovni vojni.

V Italiji je na primer celotno povojno obdobje obvladovala Krščanska demokracija (Democrazia cristiana, DC), ki je po eni strani zagovarjala tradicionalne in konservativne vrednote, po drugi pa vodila neke vrste korporativni kapitalizem z močno socialno noto ter hkrati izvajala skrajno pragmatično, skoraj tehnokratsko politiko. Zato veliko število ljudi, ki bi jih lahko imenovali interesni volivci, na Apeninskem polotoku voli stranke desnice. To so, da se razumemo, volivci, ki hočejo ohraniti bodisi osebne bodisi korporativne privilegije, ki so jih nakopičili skozi finančno napajanje iz javne blagajne in paradržavnega gospodarstva v dolgih desetletjih hladne vojne. Pri nas takšni volivci glasujejo skoraj izključno za stranke levega centra (LDS, SD, DeSUS, SMC).

Berlusconijeva Naprej Italija in kasneje Ljudstvo svobode se je sicer rada predstavljala kot predstavnica podjetniške in napredne Italije, a dejansko so njeni uspehi temeljili na podpori interesnih volivcih nekdanje Krščanske demokracije (pa tudi njene dolgoletne zaveznice Socialistične stranke). Pri Berlusconijevem projektu je šlo za cinično kleptokracijo, ozaljšano z barvami ideološkega antikomunizma , ki je slonela interesnih volivcev starega sistema. Skratka: enak fenomen kot Jankovićeva Pozitivna Slovenija, le z drugim ideološkim predznakom, ki je posledica različne zgodovine.

Toda kljub temu vendarle obstajajo neke obče razlike, ki združujejo tako levico kot desnico po vsej Evropi (da ne rečem po celem svetu). Nekaj teh vidikov smo se, iz različnih pogledov, poskušali dotakniti v zadnjih mesecih na tem portalu.

V tem sestavku bom skušal podati nekaj izhodiščnih točk, za kaj se desnica v Sloveniji tukaj in zdaj bori (oziroma bi se morala boriti). Upam, da bo moje izvajanje vsaj okvirno razložilo, zakaj so konservativci in liberalci v Sloveniji politični zavezniki – oziroma bi po naravi stvari to morali biti.

Slehernik

Medtem ko levičarska misel v jedro svoje misli postavi ljudstvo, kot edini politični subjekt, ki nastopa na zgodovinskem prizorišču in ki si mora izbojevati svojo suverenost in oblast, stoji v samem jedru desničarske misli posameznik – slehernik. To pomeni, da je slehernik izvorno pred družbenimi odnosi oziroma da slehernik, zaradi svoje takšnosti, te sploh omogoča. Slehernik namreč ni nek čisti individuum ali neki nosilec dobrega, ki bi ga neurejeni družbeni odnosi izmaličili, temveč je slehernik, takšen kot je, vedno bistveno odprt do okolice in zaradi tega vedno že vpet v okolico, v razmerja s soljudmi. Zato je v skladu s svojim dostojanstvom do te okolice bistveno odgovoren. To pa zato, ker je poleg horizontalne odprtosti – torej urejanju medosebnih odnosov na ravni vsakodnevja (to, čemur pravimo politika), slehernik odprt tudi v horizontalo – torej to, čemur pravimo svobodna volja delati dobro. Zato je slehernik bistveno dinamično in problematično bitje, saj v svojem bistvu nima nikakršne gotovosti, kako bivati, in se zato nenehno zaletava ob moralna vprašanja. Družbenost zatorej ni nekaj, kar bi bilo dano od zgoraj, neka samostojna enota (ta bi namreč predpostavljala statičnega subjekta, reduciranega na gradnika višje enote), temveč je nekaj, kar se dogaja med posamezniki.

To pa zato, ker, kot smo poudarili, slehernik ni čist, temveč se formira skozi določene skupnosti in institucije in jih hkrati soustvarja. Poroka in družina sta gotovo ene izmed takih institucij, ki jih s svojim delovanjem in odločitvami nenehno soustvarja. Čeprav je poroka tu že tisočletja, sta njen obstoj in način, kako je materializirana, še vedno povsem odvisna od vpletenih. Nobena institucija ne obstaja kar sama od sebe, po inerciji, temveč potrebuje svoboden sprejem in zavezo s strani konkretnih posameznikov. Enako velja za lokalno cerkev, vaško skupnost, mestno življenje, četrtne skupnosti, takšna in drugačna interesna, kulturna, socialna ali cehovska združenja. Čeprav so jih določeni posamezniki v času vzpostavili, je njihovo delovanje (in prenos) povsem odvisen od posameznikov tu in zdaj, ki tako kot vsi trpijo dejstvo, da na tem svetu živijo zgolj enkrat in zato ne vejo povsem, kako živeti. Vse (ali vsaj večina) teh institucij so nastale ravno iz želje po ustvarjanju nekega dobrega, ki gre onkraj zgolj bazično animaličnega zadoščanja potreb. Idiotes so namreč Grki pravili tistim ljudem, ki so se odpovedali skupnemu trudu za soustvarjanje dobrega.

Slehernik tako išče svoje bivanjsko izpopolnjevanje tudi in predvsem znotraj sodelovanja z drugimi posamezniki. Vinar se trudi ustvariti čim boljše vino, vendar – kaj je dobro vino, brez dobre družbe? Kuhar poskuša narediti čim bolj izbrane jedi – vendar naj bo še tako odlična, je hrana brez družbe neokusna in vedno nekoliko grenka. Še filozof bo težko pisal razprave, ne da bi računal, da ga bo kdo bral.

Seveda vsem ni dano ali omogočeno ustvarjati končne izdelke. To pa ne pomeni, da ne morejo kakorkoli drugače, po svojih močeh sodelovati pri ustvarjanju prostorov za kvalitetnejše bivanje: če ne drugače, vsaj tako, da sodelovanje v skupnosti omogočijo enemu posamezniku, ki mu bi to bilo – zaradi bolezni, globoke revščine ali napačnih odločitev – sicer onemogočeno.

(Ko gledamo danes gledamo na predmestna območja naše dežele, posejana s tako opevanimi hišami, zgrajenimi na jugokreditih, ne moremo ne začutiti žalosti nad atomiziranostjo in družbenim mrtvilom, ki vlada v njih.)

Seveda nobena družba ni popolna. Perfektne družbe ni. Je pa poskus človeka, da bi svoje dni na zemlji preživel v zasledovanju dobrega. Oziroma, če obrnemo drugače, nobena instanca, pa naj bo to država ali velika ideja, ne sme onemogočiti tega bistvenega in izvornega vidika medčloveškega občevanja, v katerem posameznik deluje v in skozi družbo v doseganju polnega življenja. Čeprav to pomeni, da bodo mnogi namesto izbire za zasledovanje dobrega in skupnostne dobrobiti izbrali obratno pot. Vendar tam, kjer ni možnosti zla, tudi ni prostora za dobro.

Več lahko preberete na Kritika konservativna.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


11 KOMENTARJI

  1. Aktualna tema, ki se bo najbrž nadaljevala s konkretno problematiko desnice, ki zavira pritegnitev volivcev.

    • Briljantno spoznanje!

      Desnico najbolj ovirajo lažni desničarji:
      1.Ene par je fdv psihopatov, ki so na ključnih mestih in ovirajo pozitivno selekcijo v strankah
      2.malo večja množica je paranoikov, ki volivce odbijajo
      3. Še večja množica je romantičnih sanjačev, ki so vrednotno socialisti, a jih skupaj drži umetno lepilo “pomlad”, “demos”, “nacionalni interes”
      4.Največja množica pa je nevednih, ki nimajo osnovnega pojma, kaj je desnica in slepo verjamejo, da je vsak, ki ni tako lev kot kučan in tito kar apriori fašist ali nacistični skrajnež.

      • Pavel, vse dobre programe, dobre ideje, vrhunske članke, inteligentne ljudi si preprosto pogoltnil v svoje frustracije in iz nje skuhal čudno mineštro.

        Je bilo res doslej na desnici (oziroma, bolje, demokratični strani) vse tako slabo, da je to potrebno preprosto izbrisati in začeti povsem na novo?

        Začnemo naj se pogovarjati? Kaj še ne razumeš, da bomo vedno prihajali na isto točko, s katere brez razčiščenja zgodovine ne bomo mogli naprej? Cena tega je seveda jasna: spoditi bi morali komunistično mafijo na oblasti, ki je kriva za vse slovensko zlo, ki pa v slogu znanega prebliska, da je napad najboljša obramba nenehno kriči, da sta kriva Janša in Cerkev. Danes se je v parlamentu Luka Mesec kratko malo zlagal, da je Janševa vlada (04-08) pridelala 10 milijard evrov dolga. Kako se češ branit proti takšnim lažem, da ne bi poglabljal godlje?

        Še ne razumeš, da o točno tem govori Janša in je samo zaradi tega serijsko mučen?

        Mislim, da je kritika desnice takšne vrste, kot si jo privoščijo nekateri avtorji in še bolj komentatorji, negativna in dodatno slabo vpliva na medsebojne odnose.

  2. Jaz sem imel priliko srečati nekega g. Papeža. Desničar, vernik, s polnimi žepi tudi. Tak, pravi, bi rekel. A ko je začel govoriti o institucionalizaciji otrok, (da bi starši lahko delali), sem ga pa imel dovolj. Kardeljansko podružbljanje družine. Tako da desnice imamo zelo malo. Vsi so ali smo zastrupljeni.

    • Zato se moramo o teh temah več odprto pogovarjati.
      Desničar:
      Ustvarja, dela, pridobiva znanje, podjeten in ves čas v konfliktu z pohlepno in grabežljivo državo
      Zna razlikovati in drzi distanco od množice, krdela, drhali, kolektiva
      Zakonski odnos
      Vzgoja otrok ni premisivna, se man vanjo dovoli vpletanje drzAve
      Isce moškost v sebi in ženskost v ženi, ne dovoli, da ga povozi mainstream propaganda
      Pristna vera
      Osebna solidarnost in sočutje – ne dirigirana in prisilna od drzave in kolektiva
      Birokracija, kolektiv, mafija in drzava so he ge oni 21.stl.

      • Imaš prav Pavel. To kar se pri nas deklarira za desničarje je večina še iz prejšnjega sistema.

        Gremo delat. Z malo kapitala vsaj nekaj koristnega ustvarit. Jaz grem. Bom malo manj visel tukaj gori.

        Člankov iz kritike konservativne pa vseeno ne bom izpuščal. So dobri.

Comments are closed.