Pred desetletjem, sredi polemik okoli lokacije ljubljanske džamije, je Drago Jančar v eseju za Sobotno prilogo opisal izkušnjo iz časov socializma, ko je delal kot scenarist za Viba film. Ta je ta dolga leta domovala v ljubljanski cerkvi Sv. Jožefa, ki jo je oblast po vojni odvzela jezuitom in jo spremenila v filmski studio.
To je med zaposlenimi rodilo šalo, češ, pride delegacija iz tujine, peljejo jo na izlet po Sloveniji in eden od gostov navdušeno vzklikne: »Kako prosvetljena dežela! Na vsakem gričku filmski studio«.
Ob rojstni uri islamofobije na Slovenskem je pisatelj opozoril na nespoštovanje do verskih pravic in religije nasploh, ki se je v socializmu zasidralo v družbo in privrelo na dan v nasprotovanju osnovni pravici verske manjšine, da postavi svojo shodnico.
Toda to je le del zgodbe. Že res, da je protimuslimanstvo črpalo iz protiverskih predsodkov in pogosto šlo z roko v roki s protikatolištvom. To je bilo očitno pri Jelinčičevi SNS. Toda sredi prejšnjega desetletja se je v krogih, bližjih tradicionalni desnici katoliške provenience (glavni junak kampanje proti džamiji je bil nekdanji član N.Si) pojavil nov tip islamofobije. Služila ni nabiranju političnih točk med katoliškimi volivci (ki jih, roko na srce, v mestni občini ljubljanski ni zelo veliko), temveč kot vaba za ribarjenje v širšem bazenu postkomunistične mentalitete; kot orodje za preseganje omejitev lastne volilne baze in »širjenje v sredino«.
To je bila preživetvena strategija obrobnih skupinic, ki so jim desnosredinske stranke obrnile hrbet. Zbor za Ljubljano, platforma intelektualcev za podporo županskemu kandidatu desnice, je tedaj izjavil, da v moderni evropski prestolnici mošeja sodi v samo središče mesta.
Zdaj je vse drugače. Protimuslimansko retoriko je zajahala največja opozicijska stranka. Novi kurz je urbi et orbi oznanil Dr. Črnčec, nekdanji direktor SOVE in predsednik Odbora 2014, ki je del strankinega brain trusta. Glavna naloga je, pravi, da »preprečimo islamizacijo in šeriatizacijo (sic!) slovenske družbe«. Kar je ob 2 % muslimanov, kolikor jih živi pri nas, in nekaj tisoč beguncev, ki jih kanimo sprejeti iz najbolj sekularizirane arabske države, verjetno izziv, ki mu je lahko kos celo SDS.
V Sloveniji je islamizacija približno tako resna nevarnost kot rekatolizacija. To se pravi nikakršna. Enako velja celo za Francijo, ki ima z ok. 10 % najvišji delež državljanov muslimanskega izvora v EU. Po podatkih iz 2011 jih je več kot 40 % povsem asimiliranih, od preostalih 60 % jih je dobra petina povsem nereligioznih, dobra polovica pa tako sekulariziranih, da se v ničemer, razen glede manjše ljubezni do vina, ne bistveno ločijo od ostalega prebivalstva; med pobožnimi pa jih le dobra polovica sledi naukom tradicionalnega islama. Islamizaciji torej v srcu Evrabije ne kaže dobro.
To ne pomeni, da skrajni islamizem ni resna nevarnost ali da ne obstaja problem integracije priseljencev. Če kaj, je evropski islamizem odraz frustracije radikalnih skupin (ki so ponekod, zlasti v Angliji in Belgiji, kar vplivne) nad pasivnostjo in asimilacijo muslimanov; terorizem je poskus, da bi jih osamili od širše družbe in jih pahnili v naročje fundamentalistov. Pri tem velja spomniti, da se ta »strategija napetosti« pojavlja v zahodnih državah z dolgo zgodovino »avtohtonega« terorizma in da moderni islamizem oponaša znane evropske prakse političnega nasilja.
»Islamizacija« je izkrivljena perspektiva, ki nam ne pomaga razumeti klopčiča družbene fragmentacije, predmestnega kriminala, mladostniške odtujenosti, ideologij, splošnega nihilizma in nestabilnosti v širšem Sredozemlju, iz katerega se rojeva skrajnost. Vanj spada tudi verski fanatizem, nedvomno. Toda islamizacija je le parola. Ima podobno vlogo kot neoliberalizem in druge tujerodne pošasti, ki strašijo po naši domovini: namenjene so temu, da lahko domači vitezi pokažejo hrabrost v boju z mlini na veter.
Verjamem pa, da ima pojem »islamizacije« možnosti za uspeh v družbi, ki so jo mediji desetletja strašili z nevarnostjo katolizacije in jo prepričevali, da so problem Slovenije tujci, ki prežijo na naše blagostanje.
Več lahko preberete na kritikakonservativna.com.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
