Obeta se nam nov davek. Pogajanja s sindikati so pač – v maniri Slovenskega dogovornega gospodarstva – kot že neštetokrat bila zaključena v zadovoljstvo vodstva četrte veje slovenske oblasti, ki ima v naši demokraciji tako ali tako praviloma zadnjo besedo. In manjkajoča sredstva je potrebno nekje najti.
Povedano drugače – vlada mora najti denar in ob omejenem manevrskem prostoru je za to potrebno biti iznajdljiv in inovativen, ali pa preprosto kopirati „dobre zglede“ iz tujine (na primer zibelke neliberalne demokracije Madžarske). Predvsem je pogosto treba biti tudi samovoljen. Dodatna sredstva je potrebno pač najti tako ali drugače in tudi tam, kjer to do sedaj ni bilo običajno. Značilna instrumenta, katerih se je oblast lahko poljubno poslužila, ko je bilo denimo potrebno dvigniti plače uradnikom, so bile do sedaj predvsem trošarine na goriva in tobak. Zdaj se jima, kot kaže, pridružuje še davek na „sladke pijače.“
Kaj je s tem narobe? Saj gre vendar za zdravje naših otrok, za katere je znano, da so v povprečju predebeli! Razen tega sladkorna bolezen ni mačji kašelj za zdravstveno blagajno, bolezni srca in ožilja prav tako ne!
Verjamem, da mnoge zagovornike tega davka v osnovi vodijo dobri nameni. Med drugim se kot enega tehtnejših razlogov navaja podporo zdravnikov, ki vsekakor najbolje poznajo razsežnosti in resnost posledic prekomernega uživanja sladkorja.
Kar pa v ničemer ne spremeni dejstva, da je predlagani davek arbitraren in diskriminatoren. Da je celotna kampanja, ki poteka že nekaj časa, demagoška. Da je edina logika, na podlagi katere je takšne zakone moč utemeljiti, malone fašistoidna. In da navsezadnje verjetno v ničemer ne bo bistveno prispeval k zdravju državljanov, saj to tudi ni njegov resničen namen.
Pojdimo lepo po vrsti.
Če pustimo ob strani histerične manihejske kampanje, se bolj razumne strategije utemeljevanja tovrstnih davkov, običajno opirajo na dejstvo, da ljudje z nezdravim načinom življenja v prerezu potrebujejo več zdravstvenih storitev. Pomenijo večje tveganje in s tem strošek. Logična in poštena rešitev bi bila torej višja zavarovalna premija za rizične zavarovance.
Ker se količina vnosa „nezdravih snovi“ od osebe do osebe razlikuje, ker je to praktično nemogoče nadzorovati in ker je pri nas zdravstveno zavarovanje tako ali tako pretežno podržavljeno, bi predstavljalo sprotno plačevanje „po porabi“ najbrž resnično najbolj praktičen in verjetno tudi najpravičnejši način vplačevanja takšnega dodatnega zavarovanja. To pa se zdi v praksi identično denimo plačilu „davka na sladke pijače.“
Kje je torej sploh težava?
Težava se skriva v preprostem dejstvu, da tu ne gre za dodatno zavarovanje temveč za čisto navaden davek s čisto navadno namembnostjo. Da sredstva zbrana z njegovo pomočjo ne bodo namenjena izrecno zdravstveni blagajni ampak poljubni proračunski porabi. Da torej cela zadeva nima nobene zveze s poštenim plačevanjem zdravstvenih storitev in da gre preprosto za nov način polnjenja proračunske luknje. Česar vlada niti ne skriva, saj sama navaja, kako bo v proračun priteklo dodatnih 8 milijonov Evrov.
Gre skratka za arbitraren davek, naložen določeni skupini, ki se od preostale populacije razlikuje v tem, da ima rada in kupuje določene proizvode. Zanj v resnici ne obstaja nobena druga utemeljitev od argumenta moči in samovolje – „obdavčili vas bomo, ker pač to lahko storimo.“ Vsi zraven pritaknjeni plemeniti nameni pa so navadno zavajanje.
Porabniki „sladkih pijač“ bodo posledično proporcionalno gledano za enake javne storitve prispevali več od neporabnikov. Kako se že temu reče v običajnem jeziku? Diskriminacija. Tudi izraz „kraja“ ni popolnoma zgrešen. Načelo no taxation without representation tu pade na celi črti. Je morebiti hkrati z davkom predlagan dodaten sedež v parlamentu, rezerviran za predstavnika pivcev „sladkih pijač“?
Res je, da imamo tovrstnih davkov – da ne omenjam para-davkov – že kar nekaj. Šolski primer so trošarine na tobak. Nenavsezadnje spadajo sem tudi različni dohodninski razredi. Neproporcionalna obdavčitev prebivalstva je tako prej pravilo kot izjema. A golo ugotavljanje (slabega) stanja ne more služiti za argument, da tej neugledni druščini dodamo še eno tovrstno davščino.
„Toda,“ bi kdo porekel , „izbira je vendar prosta. Nihče ni prisiljen kupovati teh pijač in plačevati davka.“ Res je. Nihče ni prisiljen. To je, kot bomo videli, tudi ena glavnih tez pričujočega članka. A če bi kdo resno verjel, da se bo zaradi davka na „sladke pijače“ večina ljudi dejansko odpovedala njihovemu uživanju, si vlada danes ne bi mogla obetati dodatnih osmih milijonov na leto.
Pa tudi če bi vsi „plemeniti nameni“ bili iskreni! Ne spomnim se, da bi svoje izvoljene predstavnike kdaj pooblastil, da takole, po očetovsko, skrbijo za to, da bom razvijal zdrave življenjske navade. Da se ukvarjajo s tem, da državljani Republike Slovenije ne bodo popili preveč Coca-Cole.
Še bolj kot predlog sam pa je priskutna histerična in demagoška kampanja, v kateri servilno sodelujejo glavni slovenski mediji. Moram reči, da se mi je prav zasmilil direktor Radenske, ko ga je novinar ene najbolj gledanih TV postaji pred vesoljno Slovenijo v očitajočem tonu zasliševal, ali se sploh zaveda koliko sladkorja je v litru neke osvežilne pijače. Kaj naj bi možakar odgovoril? Da dobro ve, kaj piše na etiketi? In morda še to, da siljenje kogarkoli k nacejanju z Oro do sedaj ni sodilo med njihove poslovne strategije?
Taisti novinar ni bil zmožen upoštevati dejstva, da mora količina sladkorja (in drugih snovi) biti zapisana na etiketi. Da si to vsakdo lahko prebere in da nihče nikogar ne sili v nakup. Zagotavljanje obveščenosti potrošnika je dejansko ena izmed nalog države in prav je tako. A kako zanimivo, se v tako rekoč vsakdanje zavajanje in pogosto celo neposredno laganje v reklamah politiki redko obregnejo (povsem bi se strinjal z omejitvami marketinških prijemov, ki ciljajo na otroke!). Ko gre za uvedbo novega davka, pa se naenkrat čutijo dolžni zaščititi potrošnika – pred njim samim.
Po mnenju vlade, „stroke“ in nekaterih novinarjev je slovenski potrošnik očitno nepismen ter nezmožen odločati o tem, kaj je dobro zanj. Potrebuje viteško zaščito naše sedme sile, ki ga – skupaj s pristojnimi inštancami – lahko edina obvaruje pred malopridnimi nakanami industrije osvežilnih napitkov. V teh izrednih razmerah, ko nam sladke pijače nezadržno pronicajo skozi vse pore našega družbenega organizma, pa je oblast dolžna odločnega posega, kajne?
Če logiko propagande za davek na sladke pijače vzamemo resno, je glavna premisa jasna: Državljani so nedoletni, nebogljeni otroci. Naloga države je, da zanje skrbi, jih usmerja in jih tudi vzgaja. Državni paternalizem je nekaj normalnega in zaželjenega.
Več lahko preberete na Kritika konservativna.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
