Prejšnji teden je Bonald predstavil kritiko sekularnega liberalizma kot nazorskega modela oziroma politične prakse, ki je inherentno netolerantna do verskih prepričanj, kadar ta pridejo navzkriž z ideološkim programom, na katerem temelji sekularni družbeni konsenz.
Liberalizem? Ne, progresivizem
Pri tem je govoril o »sekularnem liberalizmu«, kar ni napačna oznaka, vendar bi bilo pravilneje govoriti o naprednjaški ali progresivistični paradigmi. Če je namreč liberalizem v političnem pogledu, kot je zapisal španski filozof Ortega y Gasset, predvsem »volja živeti z nasprotnikom, še več, s šibkim nasprotnikom«, pa progresivizem temelji na normativnem idealu družbe, na podlagi katerega državljane deli na »napredne« in »nazadnjaške«, pri čemer si smejo le prvi nadejati enakopravnega sodelovanja v političnem procesu. Težava je v tem, da se ta ideal venomer spreminja (»napreduje«, pač) in s tem, kot je v svojem stalinističnem obdobju zapisal Milovan Đilas, »tako kot reka med svojim tokom na bregovih pušča blato in drugi balast«. V »napredni družbi« so takšno blato seveda »nazadnjaške ideje«; balast pa tisti, ki se jih trmasto oklepajo.
Kar je pri vprašanju istospolnih porok najbolj šokantno, je ravno nonšalantnost, s katero se stališča, ki jih je še pred leti zagovarjala velika večina liberalnega establišmenta (da o širši družbi niti ne govorimo), danes stigmatizira kot nekaj abotnega, absurdnega, nemogočega. Diskurz »napredka« predpostavlja, da sama večinska evolucija določenega stališča postane norma, ki zahteva, da se ji brezprizivno podredimo. Istospolne poroke se danes marsikje (predvsem v anglosaškem svetu, pa tudi v Franciji, Beneluksu in Skandinaviji) obravnava, kot da bi bile nekaj povsem naravnega in zdravorazumskega, boj za njihovo uveljavitev pa se predstavlja na teleološki način, kot nekakšen epohalni spopad razuma proti stoletnim predsodkom.
Takšna pozicija pomeni depolitizacijo tega vprašanja. Nasprotnik ni več le nekdo, ki zagovarja drugačna stališča, temveč postane sovražnik edine pravilne ureditve tega vprašanja, h kateremu družba stremi v svojem samorazvoju. Njegovo nasprotovanje je lahko v najboljšem primeru plod »preživetih« idej, v najslabšem pa je rezultat nerazumnih predsodkov – v vsakem primeru nasprotniku ni priznano dostojanstvo enakopravnega političnega sogovornika.
Teorijo grešnega kozla, ki jo je v svojem članku predstavil Bonald, lahko razumemo tudi s tega vidika: skupine, ki vztrajajo pri tradicionalnemu pojmovanju – pojmovanju, ki je še do nedavnega uživala konsenz skoraj celotne politične skupnosti – zdaj postanejo žrtve ostrakizma, ker s svojo starovernostjo pričajo o nekdanji zmoti celotnega občestva. So poosebljenje tistega, kar mora družba zavreči, da preide v novo fazo svojega razvoja. S svojim vztrajanjem pri preseženih stališčih pričajo o nekdanji zmoti celotnega občestva, zato je njihovo preganjanje (ali, če smo manj melodramatični, zasmehovanje oziroma marginalizacija) nekakšen ritual samoočiščenja, ki ga zahteva neprestano prilagajanje novemu konformizmu, ki izhaja iz normativne ideje napredka.
Čeprav je zlahka prepoznati psevdo-religiozne značilnosti takšne pozicije in vsled tega reči, kot je zapisal Yuval Levin, da je sekularizem vsiljevanje posvetne religije, pa gre tu za občečloveško psihologijo, ki jo najdemo povsod tam, kjer pride do nagle spremembe družbenih norm. Gre za psihološki model, ki ga Slovenci dobro poznamo. Dovolj je, da se ozremo na sosednjo Koroško, kjer je iracionalno sovraštvo do Slovencev očitna psihološka manifestacija slabe vesti prebivalstva, ki se je v treh generacijah popolnoma spremenilo jezikovno in narodnostno identiteto. Tudi sodobno nestrpnost proti Katoliški cerkvi težko razumemo mimo dejstva, da smo pred drugo svetovno vojno Slovenci po številnih kriterijih bili najbolj katoliški narod v Evropi.
Težava progresivizma seveda je, da je prav zato, ker predvideva neprestano spreminjanje brezprizivnih družbenih norm (temu se reče napredek), v veliki nevarnosti, da bo ustvarjal grešne kozle, saj bi bilo brez tega »napredovanje« nemogoče (mogoča bi bila le sprememba večinskega konsenza, vendar bi to predpostavljalo, da so stališča nasprotniki sprememb enako legitimna kot stališča zagovornikov, kar pa je v nasprotju z idejo »napredka«, ki po definiciji ne more biti stvar simetrične razprave enakovrednih sogovornikov).
Kljub temu pa ne smemo pozabiti, da je fenomen »grešnega kozla«, kakor ga opisuje Girard (in ga v svojem članku izvrstno povzema Bonald) kot tak univerzalna psihološka značilnost, ki je ne moremo vezati ne na progresivizem in še manj na vprašanje sekularizma. Gre za pojav, ki je skoraj neizbežen v situacijah, ko se družbeni konsenz v kratkem času tako radikalno spremeni, kot se je na Zahodu glede homoseksualnosti. Še pred tremi, štirimi desetletji so v ZDA grešni kozli bili homoseksualci sami: danes so to tisti, ki zagovarjajo stališča, ki po mnenju aktivističnega avantgardizma »preprečujejo polno emancipacijo LGBT skupnosti«. Pri čemer se je težko izogniti vtisu, da nekdanji in sedanji preganjavci nimajo le podobnega psihološkega profila (značilne nestrpnosti, značilne za vse prenapete konformiste), temveč da gre marsikdaj za iste osebe.
Več lahko preberete na Kritika konservativna.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
