Kritika konservativna: Še o konservativnosti in liberalizmu

0

Nekaj mesecev je preteklo odkar je zelo zanimiva in relevantna razprava o odnosu med konservativizmom in liberalizmom začasno potihnila. Prispevku, ki sem ga bil objavil oktobra, je sledila vrsta kvalitetnih zapisov, pri čemer je posebno vrednost imelo dejstvo, da je vsak izmed njih obravnavani odnos motril iz drugačnega gledišča in pristopal do njega na izviren način.

Ker razprava nikakor še ni izčrpana, sem se odločil, da ji s pomočjo krajšega prispevka skušam dati malce novega zagona. Moj glavni cilj bo – poleg dodatne pojasnitve nekaterih lastnih tez ter opomb k njihovi kritiki – podati nekaj možnic iztočnic za nadaljnjo razpravo.Zato bom najprej vnovič izpostavil temeljne teze mojega zapisa. Temu bo sledila dodatna razlaga tistih vidikov, ki so bili morda premalo jasno razdelani, pri čemer se bom navezal predvsem na izvrsten članek pisca Bonalda, ki je bil v veliki meri odziv na moje pisanje. Preko navezave na nekatere Bonaldove pomembnejše uvide in nadaljnjega razdelave svojih tez bom nato skušal razviti širše razmišljanje, ki ga želim nasloviti nanj ter na vse (potencialno) sodelujoče v razpravi.

Moji tezi

Moj prejšnji prispevek je hkrati zasledoval dva cilja, pri čemer je bil zaradi te dvojnosti prehod iz ene ravni na drugo morda malce nejasen in se, kakor mi je tudi upravičeno poočital Bonald, zato celoten tekst ni držal povsem iste linije.

Prvi del prispevka je pričel na abstraktni in splošni ravni, omenil različne ravni razumevanja in rabe konceptov kot sta „liberalizem“ in „konservativizem, ter opozoril na pomembnost razlikovanja med temi ravnmi. V nadaljevanju pa se je zapis „spustil“ z ravni političnih idej na raven politične stvarnosti ter iz čiste analize prešel v (delno) propagacijo specifične konkretne oblike liberalizma, ki je blizu meni samemu in ga imenujem „konservativni liberalizem.“ Na koncu je sklenil, da velik del tistega, kar se v današnji politični stvarnosti (samo-)označuje z oznakami „konservativen,“ „konservativizem“, ni v sporu s temeljnimi načeli liberalizma.

Izhodiščni Bonaldov očitek je bil, da naj bi moj zapis zatrjeval, da sta konservativnost in liberalizem nekaj povsem skladnega, s čimer se sam ne more strinjati. Tu sem dolžan dodatnega pojasnila in precizacije – ne gre za skladnost, ki bi veljala absolutno in v vseh primerih. Kar nam seveda potrjuje že bežen pogled na dokaj zakoreninjeno – a hkrati tudi problematično – rabo političnih oznak „konservativen“ in „liberalen“ kot binarne opozicije, v uveljavljenih političnih govoricah. Še bolj nam to razodeva pogled nazaj v 19. stoletje, ko sta „liberalizem“ in „konservativizem“ v mnogih deželah resnično nastopala kot osrednja politična nasprotnika.

Moj argument je bil predvsem, da temu ni nujno in vedno tako, ter da je za kontekst naše zahodne modernosti obravnavanje liberalizma in konservativizma (še bolj pa konservativnosti) kot nasprotij zelo vprašljivo, če ne celo malce za časom.

Skozi tekst sta bili tako postavljeni dve glavni tezi, in sicer:

Konservativnost kot tip politične drže in liberalizem kot tista idejno-politična usmeritev, ki jo bistveno določa zavezanost v liberalni politični filozofiji utemeljenim političnim načelom, se v ničemer ne izključujeta. V praktični politiki – kjer noben -izem nikoli ni povsem “čist” – se lahko zelo dobro dopolnjujeta.
Konservativizmi kot idejno-politične usmeritve z liberalizmom (liberalnimi načeli) sicer niso nujno skladni. Nekateri izmed njih so mu lahko celo odkrito nasprotni. Hkrati pa to ne velja za pretežni del sodobne „mainstream“ zahodne konservativne politike, ki ni v nobenem bistvenem sporu z liberalnimi načeli politične ureditve.
Da lahko ti tezi sploh obravnavamo kot plauzibilni, se moramo seveda najprej odpovedati temu, da bi liberalizem in konservativizem že v izhodišču obravnavali skozi prizmo binarne opozicije. Zdi se, da takšni temeljni podmeni sledi tudi Bonald, ko pravi, da Cameronovi Konservativci ali pa Krščanski demokrati gospe Merkel niso resnično konservativni, oziroma vsaj ne v tistem smislu, kot konservatizem razume on sam. Oziroma, če citiram avtorja: „Te stranke so v veliki meri dejansko prevzele liberalna načela, čeprav se nominalno morda še vedno imenujejo ‘konservativne’.“ Takšen silogizem („liberalen, torej ne-konservativen“) pa nujno temelji na omenjeni binarni opoziciji oziroma vsebuje skrito premiso, ki pravi da sta konservativizem in liberalizem nekaj kar se vnaprej in vedno izključuje. To je seveda lahko povsem legitimno izhodišče, a se sam z njim ne morem strinjati, saj se mi zdi preozko. Eden glavnih ciljev mojih izvajanj je bil ravno pokazati, da takšen pristop ni najbolj ploden.

V tem pogledu bi na kratko opozoril tudi na zanimiv zapis avtorja Concrete Heart, ki je konservativizem in liberalizem obravnaval kot temeljna principa političnega delovanja, katerima je pridružil še tretjega in ga imenoval „progresivizem“ (sam bi sicer tu zavoljo historičnosti raje uporabil oznako „radikalizem“). Ta tri načela je nato na spreten načim in po mojem mnenju zelo umestno povezal z metaforami ohranjanja, dopuščanja ter spreminjanja in poseganja. Če pritrdimo perspektivi, ki jo je izpostavil Concrete Heart, se denimo pokaže da med konservativnim (ohranjanje) in liberalnim (dopuščanje) principom ni nujnega konflikta, kot je to značilno za konservativega in „progresivističnega.“ Pravzaprav za to ni treba niti pritrditi vsem njegovim tezam, temveč je dovolj, če vidik, s katerega, motri obravnavani problem, pripoznamo za legitimnega.

Več lahko preberete na Kritika konservativna.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.