Kritika konservativna: Pat pozicija v grški politiki

Od grških volitev sta minila že več kot dva tedna, ampak glede na histerijo, ki so jih povzročile na levici (zmaga!) in desnici (komunizem!), se jim še vedno splača posvetiti kratko analizo. Kot (bodoči) politolog bi rad zelo jasno povedal, da se na grško politiko ne spoznam tako dobro kot na razmere v nekaterih drugih mediteranskih državah niti ne berem grško. Svoje analize zato baziram na poročanju tujih medijev in pa iz pogovorov s kolegi iz drugih držav, med katerimi je tudi nekaj Grkov, ki jih zelo cenim.

Že ti skromni viri pa so dovolj, da se človek izogne nekaterim ideološkim pastem, ki jih nastavljajo »alternativni« mediji. Recimo nad »presenečenjem« nad koalicijskim sporazumom med Sirizo in desničarskim ANEL-om. Informirani opazovalci so namreč že tedne pred volitvami opozarjali, da je takšen sporazum najverjetnejši scenarij v primeru, če Siriza ne dobi absolutne večine.

Po drugi strani je res, da je centristična stranka To Potami prek ALDE-ja lobirala, da bi bruseljski krogi Ciprasu poslali signale, da bodo bolj popustljivi do njegovih zahtev, če vstopi v koalicijo z reformističnimi liberalci. Ciprasova odločitev za koalicijo z evroskeptičnimi (in proruskimi) desničarji je zato tudi strateška igra: Evropi pokazati, kdo je gospodar razmer in jo opozoriti, da lahko v času konfrontacije s Putinom Grčija (vojaško najmočnejša sila na Balkanu in druga najmočnejša na vzhodu Evropske unije) postane nezanemarljiv faktor regionalnega ravnotežja.

Kljub radikalno-levičarski orgiji ob Ciprasovi zmagi pa se mi zdi očitno, da so se Grki na volitvah odločili za levosredinsko opcijo, ki pa jo zaradi propada skorumpiranega PASOK-a verodostojno pooseblja le Siriza. Nastala situacija je zato kočljiva. Levosredinski volivci so pristali pri stranki, ki se razglaša za radikalno levičarsko, po drugi strani pa analitiki opozarjajo, da Nova demokracija nima nobenega sredinskega voditelja, ki bi lahko nadomestil Samarasa. To pomeni, da je politična stabilnost v Grčiji odvisna od Ciprasove sposobnosti, da svojo heterogeno stranko ohranja skupaj kljub težkim kompromisom, v katere bo prisiljen. Morebitni razpad Sirize bi povzročil še večjo fragmentacijo grške politike in dejansko odprl vrata v tisto radikalizacijo, ki se je bojijo evropski voditelji in se je neodgovorno veselijo žepni revolucionarji.

Kaj bi se lahko zgodilo, če bo sredi mandata Siriza popolnoma izgubila verodostojnost? Nova demokracija bo do tedaj gotovo prešla na še bolj desničarske pozicije (že zdaj je prevzela ostro retoriko proti priseljencem, da bi s pomočjo dobrega starega grškega šovinizma preprečila odtekanje nezadovoljnih nacionalističnih glasov k ANEL-u in Zlati zori), ANEL bo enako lunatičen kot je danes (ampak z več nastavljenimi kadri v vojski, ki kljub varčevalnim ukrepom po številu aktivnega vojaštva ostaja ena največjih v Evropi, na število prebivalstva pa je daleč pred vsemi evropskimi državami – vključno z Rusijo in Turčijo), PASOK bo še bližje izumrtju kot danes, liberalci iz To Potami pa ne bodo imeli dovolj časa za konsolidacijo. Na koncu bosta edina zmagovalca zaostrene situacije Zlata zora in Komunistična partija (KKE). Ali pa spolitizirana vojska.

Več lahko preberete na Kritika konservativna.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.