Pred kratkim sem se dotaknil vprašanja „desnice“ na Slovenskem ter umestnosti rabe te oznake v umni razpravi. Pri tem sem se obregnil zlasti ob brezvsebinskost levo-desne dihotomije, kakor se je uveljavila v Sloveniji.
Na temo smiselnih opredelitev desnice (in levice) bo sledilo še več prispevkov, tokratni pa se bo normativnim vprašanjem politične semantike ter z njimi povezanih predalov, kategorij, etiket ter zmerjavk namenoma odpovedal. Spregovoril bo raje o tistem pomembnem segmentu slovenske stvarnosti, ki živi onkraj njih ter njim navkljub.
Pričujoče besedilo se tako prvenstveno nanaša na vse tiste, ki se v današnji Sloveniji uvrščamo med politične brezdomovince.
Politično brezdomovinstvo je pojav, značilen zlasti za mlajše generacije, ki v zadnjih letih narašča po vsej Evropi. Stopnje in obseg tega sicer vseevropskega fenomena se razlikujejo od države do države, pri čemer „prednjačijo“ mlajše in manj razvite demokracije, med katere nedvomno sodi tudi Slovenija. Izraža se denimo v visokem odstotku prebivalstva, ki se ne udeležuje volitev ali pa običajno odda neveljavne glasovnice.
Hkrati pa ni omejen zgolj na nevolilce in vključuje tudi vse tiste, ki svojo udeležbo na volitvah razumejo predvsem kot podporo „manjšemu zlu“ – tiste torej ki svoj glas oddajo „proti“ nečemu, ne pa „za“ nekaj.“ O tem segmentu volilnega telesa statistika molči.
Zdi se , da je obseg političnega brezdomovinstva pogosto v obratnem sorazmerju s stopnjo “partizanstva” v preostalem delu prebivalstva – zlasti med starejšimi generacijami. S „partizanstvom“ ne merim na kakšno gverilsko gibanje temveč na pojav popolne privrženosti določeni politični stranki ali polu, ki neredko doseže stopnjo slepe vdanosti. Pri političnem odločanju tako niso odločilni niti pragmatični premisleki, niti politični nazor in z njim povezana načela, temveč pozicija, ki jo do problema zavzame Stranka oziroma njeno vodstvo ter argumentacija, ki jo priskrbi njen propagandni aparat. Pri tem se odgovor na določeno politično vprašanje lahko danes glasi „x“, jutri „y“, pojutrišnjem pa „y, torej x.“ Ustrezno takšnim premenam se skorajda neslišno, brez večjega hrupa, „novi stvarnosti“ prilagodi tudi trdo jedro volilcev. Tako se lahko brez težav pripeti, da se včerajšnji „liberalci“ prelevijo v nacionalne konservativce etatističnega kova, včerajšnji „socialdemokrati“ pa v „liberalne konservativce“ (karkoli naj bi ta oznaka že pomenila).
Na Slovenskem po moji oceni, seveda zgolj spekulativni in približni, delež takšnih „partizanov“ znaša nekje med 30 in 35 odstotki volilnega telesa, pri čemer se 20 odstotkov uvršča na „levo“ stran, preostalih 10 do 15 odstotkov pa med zveste privržence „desnice.“
„Vmesni“ segment predstavljajo volilci, ki se v veliki meri identificirajo z določeno stranko oziroma polom, a hkrati do svojih „prvakov“ zavzemajo kritično držo in jim niso brezpogojno zvesti. Gre torej za jasno opredeljene toda zahtevnejše volilce. Njihov delež v volilnem telesu je težko oceniti. Ravno tako je – zlasti v nenormalnih političnih prostorih, kot je slovenski – ločnica med njimi ter „političnimi brezdomovinci“ lahko zelo nejasna.
Kar preostane je masa političnih brezdomovincev. Gre za populacijo, ki se ne prišteva k nobeni izmed strank, niti t.i. “polov” ali “opcij” – in se torej tudi ne identificira z oznakami kot so “levica” in “desnica”. Tisti izmed nas, ki slednjima sicer priznavamo določeno vrednost, pa hkrati v slovenskem kontekstu opažamo njuno popolno brezvsebinskost.
Ker se brezdomovinci ne umeščajo v omenjeni horizont polarizacije, tudi “sredina” v slovenskem notranjem političnem kontekstu zanje ni primerna oznaka. Prej bi lahko rekli, da se vidijo onkraj takšnih delitev, ki gre mnogim izmed njih tudi močno na živce – ali pa zanje preprosto nima nikakršnega pomena. Tem mlajša generacija, tem večji je delež takšnih.
Gre skratka za tiste, ki stoje (stojimo) “onkraj levice in desnice”, torej onkraj polarizacij, paradigem in diskurzov, ki jih servirajo slovenska politika in mediji. Sem spadajo tako takšni, katerim političnemu nazoru ne ustreza nobena izmed trenutnih političnih strank, kot tudi tisti, ki jih same politično-nazorske delitve ne zanimajo.
Za politične brezdomovince je značilna distanciranost od tem in sporov dnevne politike, ki nam jih ta dnevno servira preko pogosto ne najbolj kompetentnih, nekritičnih in pristranskih medijev in okrog katerih se vsaj na površini odvija politična tekma na Slovenskem. S temi temami in spori se ne identificiramo, saj v njih ne prepoznamo resnično bistvenih problemov slovenske stvarnosti temveč prej vsiljene konflikte, ki marsikdaj služijo preusmerjanju pozornosti od resničnih problemov.
Več lahko preberete na portalu kritika konſervativna.
