S pričujočim zapisom bom poskusil zaključiti serijo člankov o pojavu političnega brezdomovinstva. Poskusil, saj gre za temo, ki je ni lahko izčrpati, trenutne politične razmere pa ne kažejo, da bi se to v kratkem kanilo kaj bistveno spremeniti.
V prvem delu so bili podani splošni obrisi obravnavanega pojava ter nakazani vzroki za njegove tako neobičajno široke razsežnosti na Slovenskem. Drugi del se je posvetil problemu slabe politične ponudbe, tretji pa povpraševanja. Izvajanja tretjega dela so bila sklenjena z ugotovitvijo, da je potrebno več širokega angažmaja v smeri normalizacije slovenske politike, pri čemer bodo morali današnji „politični brezdomovinci“ igrati ključno vlogo.
Kako torej lahko v takšni smeri delujemo državljani, volilci – še zlasti „brezdomovinci?“ Kako se tvorno zoperstaviti politični neizbirčnosti ter apatiji? Kako zagotoviti boljšo raven politične izbire? Kako prispevati k dvigu politične kulture?
Naj zadevo pogledamo s tega ali z onega konca – jadikovati ali kuhati jezo nad slabo politično izbiro in nasploh zanikrnimi razmerami ne bo pomagalo prav nič. Ravno tako ne upati na „rešitelje“ in to še najmanj v obliki „novih obrazov.“ Tega je bilo v bližnji preteklosti že več kot dovolj.
V vsakem primeru se bo potrebno pričeti zavedati, da – ne glede na vse napake in slabosti našega političnega sistema – državo tvorimo mi sami, državljani. V nasprotju z dikcijo in prepričanjem, žal značilnima tudi za premnoge naše poklicne politike, država pač ni sinonim za (vsakokratno) administracijo, temveč za skupnost državljanov ali, če želite, nacijo.
Dokler tega ne bomo ponotranjili ter se vsaj poskusili vesti kot država, bodo bob ob steno tudi vsa, sicer v dokajšnji meri upravičena, pritoževanja čez tiste, „ki so nam ukradli državo.“ Razne t. i. vstaje, prežete z anahronističnim duhom nekakšnega kvazi-puntarstva in izražajoče prej predmoderno apolitičnost, kot pa državljanski angažma v sodobni demokraciji, tudi niso in ne bodo pripomogle k izboljšanju stanja.
Drugačen potencial bi lahko imela sedanja protestna zbiranja pred Vrhovnim sodiščem, iz katerih bi ob drugačni zastavitvi dejansko lahko vzklila široka državljanska akcija za pravno državo in prenovo sodne veje oblasti. Bi lahko – če ne bi stvar že od začetka po slovenski „demokratski“ maniri namesto na načela in institucije bila osredinjena na osebe in tako postala več ali manj le sredstvo prostovoljne samo-getoizacije najmočnejše stranke “desnice.” Toda o tem kdaj drugič.
»Poglejte ga, pametnjakoviča«, bi lahko porekel kdo, »kako nam soli pamet. Mar bi začel raje pri sebi, namesto da nam razlaga, kaj je narobe, ne da bi bil zmožen nakazati eno jasno rešitev.« Res je, lažje je govoriti o problemih kot o rešitvah. Slednje pa zahtevajo, da vsakdo začne pri samem sebi. Prav vsi se moramo – tako rekoč od začetka – učiti državljanskih veščin, katerih po vsem sodeč skozi 24 let parlamentarne demokracije nismo uspeli razviti do zadovoljive ravni.
Pri tem se je potrebno zavedati tudi dejstva, da so tradicije parlamentarizma, kaj šele aktivnega državljanstva, pri nas šibke, slovenska demokracija pa zelo mlada. V zgodovini smo polno delujoč predstavniški sistem z demokratično reprezentacijo imeli le v letih 1907-1914 ter 1920-1929 in še to zgolj za moške. Za pripadnike obeh spolov pa le od 1990 dalje.
Zato še enkrat velja poudariti misel, da je odveč vsako nerganje in bentenje – ali pa pri nas tako priljubljeno samozaničevanje. Edina rešitev se skriva v skupnem delu na institucijah in praksah ter gojenju državljanskih vrlin. Osrednjega pomena pri vsem tem je državljanska vzgoja. Pri odraslih državljanih ta lahko poteka le v obliki samovzgoje, medtem ko bi bilo za mlajše rodove zelo na mestu takšen predmet končno uvesti kot obveznega v šole.
Takšen šolski predmet pa ne bi smel biti, kot se to ob slabi zasnovi lahko še prehitro zgodi, nekakšen piflarski trening politične korektnosti, temveč bi njegov smoter moral biti prvenstveno praktične narave. Mladim ljudem bi moral posredovati orodja za aktivno državljanstvo. Pri pouku državljanske vzgoje bi se učenci tako seznanili z ustrojem naših političnih institucij, temelji ustave, predvsem pa s svojimi državljanskimi pravicami in dolžnostmi ter načini in možnostmi njihovega udejanjanja.
Takšen šolski predmet bi tako pripravljal bodoče državljane. Takšne, ki bi vedeli, da „država“ ni nek nadrejeni gospodar, kateremu se velja navzven uklanjati, naskrivaj pa ga goljufati. Ne torej podanikov po meri (vsakokratne) oblasti, temveč prave državljane, ki bi se jih vsaka oblast vsaj malo bala.
Več lahko preberete na portalu Kritika konservativna.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
