Kritika konservativna: O političnem brezdomovinstvu – drugič

33

Pogojno bi slovensko „levico“ ali pa vsaj njen del, morebiti še smeli označiti kot „levo.“ Ne more pa tej opciji to biti ravno v ponos, saj ta „levost“ izhaja prvenstveno iz dejstva, da se glavnina slovenske „levice“ v skoraj četrt stoletja tranzicije ni uspela resnično distancirati od boljševistične zapuščine.

Nasprotno temu zaradi svojega post-komunističnega materialnega in duhovnega pedigreja še zlasti zadnjih 10 let vztrajno zaostruje in zlorablja kulturni boj ter spore o zgodovini. Kot takšna ne predstavlja normalne in dostojne levice zahodnoevropskega tipa in je zato pravzaprav nevredna nadaljnjih besed.

Hkrati pa se poraja vprašanje: če torej levica ni normalna – moramo biti potlej zadovoljni z vsakršno desnico (in obratno)? Mar okoliščina, da so eni manj slabi in morda zanje zato občasno celo volimo, že pomeni, da so zato dobri in vredni vsestranske podpore?

Na t. i. “desnici”, ki jo v resnici v dobršnem delu v najboljšem primeru lahko označimo za nekomunistično levico, namreč že lep čas dominira stranka brez idejnega karakterja, ki jo že 20 let čvrsto vodi nekdanji komsomolec. Nastala je kot “socialdemokratska”, torej levičarska stranka, a si je nato v skladu s političnimi rekonfiguracijami prisvojila položaj patentiranega predstavnika “desnice“ oziroma „desne sredine.”

Njen politični stil je bil vseskozi zaznamovan s populizmom, pa tudi prostaškimi, celo šovinističnimi izpadi nekaterih njenih predstavnikov. Predvsem pa je za njen politični slog značilna osredinjenost na voditelja, sumničavost do vsakogar, ki odstopa od “linije“ in branjenje strankarskih “okopov“ pred vsakršno kritiko – še posebej, če se ta nanaša na njenega predsednika.

Spričo dejanske neprestane gonje „levega“ medijskega establishmenta proti slednjemu, ki traja že 20 let, se ne brani uporabe najnižjih udarcev in trenutno zopet kulminira v aferi Patria, je takšna drža do neke mere sicer razumljiva. Ne bo pa prepričala večine volilnega telesa, še manj pa premagala monopol „levice“ ali celo pripeljala do „sproščene Slovenije“.

Boljševizma – ali, če želite, „levega fašizma” (izraz je za slovenske razmere dejansko v marsičem ustrezen) – pač ni mogoče pobijati z boljševističnimi metodami. Tudi, če bi se ta trenutek nahajali v vojnem stanju. Pa se k sreči ne.

Dovolj pove golo dejstvo, da je „levica“ že nekajkrat zmagala volitve na podlagi „anti-janšizma“. Posledica manipuliranja in mestoma podlih propagandnih prijemov? Da, do neke mere vsekakor. Vseeno pa bi se na „desni“ morda ne bi bilo napak malce potruditi in z načelnejšim, gentlemanskim, inteligentnejšim predvsem pa nekoliko bolj pluralističnim pristopom nasprotniku otežiti delo, ki do sedaj ni bilo ravno težko.

Pogosta trditev, da je pretežni del slovenske medijske krajine pod neposredno ali posredno kontrolo politične „levice“, povsem drži. Toda, ali naj mar to opravičuje neznosno nizko kvaliteto dobršnega dela že tako redkih „desnih“ medijev – natančneje tistih, ki so vezani na najmočnejšo stranko „desnice“?

Glavno, kar moti pisca pričujočega članka – in verjetno pri tem ni osamljen – je v slovenski politiki zakoreninjena logika „naših“ ter „vaših,“ „onih drugih,“ „ne-naših.“ Logika, ki ima – če se omejim na zadnjih 24 let in pustim ob strani globje zgodovinske korenine, ki segajo še mnogo dalj kot v drugo svetovno vojno – svoj izvor ne le v prepirih in kapricah narcisoidnih posameznikov, ampak je najbrž še mnogo bolj spodbujana preko nenehnega prerivanja med lobisti raznoraznih interesnih skupin in kampanjah z njimi povezane P. R. mašinerije.

Skupine takšnih in drugačnih „koristnih budal“ – običajnih Janezov Novakov, ki svoje bitje in žitje podrejajo svojemu „levičarstvu“ ali „desničarstvu“ – pa so seveda nujni pogoj, da se takšna logika iz ozkih hodnikov politike preko servilnega novinarstva preliva na vso slovensko družbo in zastruplja medsebojne odnose in duhovno ozračje.

Takšna nezdrava polariziranost ima za posledico, da se več razpravlja o „domobranski zastavi“ na neki nogometni tekmi kot pa denimo o v nebo vpijoči norosti, da slovenski delavec z 1250 evri neto mesečne plače z vidika dohodninske zakonodaje velja za „bogatega“ in je temu primerno obdavčen.

Več lahko preberete na kritika konservativna.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


33 KOMENTARJI

  1. Drži, aktualen zapis avtorja. Poskus demokratičnega videnja iz neobičajnega izhodišča, ki pa je ustvarjalen prispevek k urejanju slovenskih razmer.

    Na podlagi življenjskih izkušenj vemo, da je potrebno pristop spremeniti, če ne daje dovolj dobrih rezultatov.

    Izhodišče pa so volivci. Ne moremo se izgovarjati, da ne vedo kaj je prav. Če jih bomo poslušali in jih znali pritegniti, da nam bodo zaupali, bo vse enostavno.

  2. To sem napisal, preden sem zvedel za rezultate volilne ankete Ninamedie, ki je bila objavljena sinoči na POP TV in v kateri je SDS ( 29 %)že skoraj dohitel MCM ( 31 %), NSI in SLS pa sta daleč zadaj ( vsaka po 4,4 %).

  3. pred vsakršno kritiko – še posebej, če se ta nanaša na njenega predsednika.
    ====================
    Malo popustljivosti pa si SDS vseeno zasluži.

    In še to:
    o, da se več razpravlja o „domobranski zastavi“ ….
    ====================
    Popolnoma upravičeno in še premalo. Kajti to kar so nam kučanisti podtaknili, da smo takoj na začetku razvrednotili slovenske simbole je naredilo ogromno škode. Boljševizmu so se od tistega trenutka dalje odpirala vsa vrata, ena za drugimi.

  4. zanimivo, članek izpostavlja dejansko iste poante, kot jih zagovarjam sam, mogoče res na način, ki je v temeljih bolj naklonjen eni, torej desni strani, in morda z manj ostrim tonom, ampak v osnovi izpostavlja povsem enako problematiko, kot jo glede slovenske politične realnosti poudarjam sam, pa, vsaj zaenkat, ne vidim komentarjev tipa, ti si navaden komunajzarski podprepnik ipd. 🙂

    skratka, če jim resnico pove aladar, potem je to velika laž, če jim pove isto resnico nekdo drug, so pa kar naenkrat vsi razsvetljeni. 🙂 in potem se še enkrat več izkaže, kako ima aladar dejansko prav, ko govori o ideološki zaslepljenosti. 🙂

    • Aladar pove dve tretjini resnice, ena tretjina pa je ideološka zaslepljenost. Tako da snovi za prepir ne zmanjka 🙂

      ()

          • raje ne, ker tam vidim nek komentar, nekega j-a, ki nekoga označuje za socialista zgolj zato, ker je napisal dejstvo, da človeške narave ni mogoče spremeniti brez da bi spremenili človeško naravo. 🙂 in potem tej svoji neumnosti celo dela reklamo. 🙂

            “Kristjani se ponavadi ne vdajamo takim utopijam”

            a si sploh kdaj imel sveto pismo v roki in kaj od tega, kar v njem piše, sploh prebral? 🙂

    • Aladar, tako si se mi zasmilil, da se mi je na kurjem očesu utrnila solza.
      Naj ti prišepnem kje morda tiči vzrok, zakaj članek ni kritiziran: avtor v članku ničesar ne hvali.

    • Aladar je le aroganten in manipulator.

      Značilno za borderlinerje (osebnostna motnja).

      Drugače pa nič ni res, kar se Aladar hvali.

      • Hahahaha, mali kristjanček Alojz je po novem strokovnjak za psihiatrijo.

        Nič čudnega, ko se pa druži s desnimi strupenjačami 😀

        • Vidim, da si tudi ti prepoznal to motnjo pri Aladarju, zato pa tako histerično reagiraš.

          Ti imaš pa drugačno motnjo. In te boli, ker sem tako dober psihoanalitik, da te berem kot odprto knjigo.

  5. Pisec članka je popolnoma prizanesljiv do družbeno-političnih delavcev (drugače jih ni mogoče poimenovati!) v slovenskih dominantnih medijih, ki jih je absolutno preveč, tako medijev kot delavcev in ki že več kot dvajset let vztrajno, s cenzuro in z lažmi, izkrivljajo, zastrupljajo in duhovno stiskajo slovenski medijski in politični prostor ter tako ustvarjajo enoumno vzdušje v državi.

    Pisec brez utemeljitve, z vsesplošno diskvalifikacijo, napada maloštevilne medije, ki so šele v zadnjem času prebili blokado medijskega enoumja in izpostavljajo nasprotna (zakaj bi jih morali imenovati desna??) stališča, mnenja in ugotovitve od tistih v dominantnih medijih. Pisec jim pri tem ne izreka nobene podpore.

    Ne moreš zahtevati normalnosti, kjer normalnost ne obstaja. Najprej si moraš normalnost izboriti!
    To pa je mogoče le s sesutjem nenormalnosti dominantnih medijev.
    Tega se pisec, začuda, sploh ne loteva po predvideni demokratični poti. Ali pisec kje izrecno kritizira in morda terja zmernost in objektivnost od dominantnih “boljševističnih” medijev in “komsomolcev”? Ne! Nadvse prozorno…

    Prvi predpogoj za normalnost je urejena pravna država. Se dominantni (levi!) mediji lotevajo te problematike? Ne. Ker jim očitno ustreza “pravni red”, ki preganja samo svobodo izražanja “desnih” medijev in posameznikov, “levi” pa iz postopkov praktično vedno izidejo oproščeni obtožb ali v najboljšem primeru s poravnavo… in objavo, česa že? Opravičila??

    Je bila npr. Mladina v časih, ko se je upirala totalitarnemu enoumju, zmeren časopis?
    Ne, ker pri sesuvanju ni mogoče biti zmeren. Prav iz tega razloga, ker je razkrivala pravo lice totalitarizma, je bila velikokrat cenzurirana in zaplenjena.
    Danes, ko naj bi veljala svoboda govora, pa v slovenski državi sodstvo in razne pooblaščenke preganjajo predvsem tiste medije in posameznike, ki zastopajo “desno” opcijo. Dokazov je več kot preveč.
    Torej? Kje se nahajamo danes? V svobodni državi, kjer ni ne “vaših” ne “naših”? Ne. Kdo torej vzpostavlja “vašost in našost”?

    Kaj v članku sporoča pisec?
    Tisti redki “desni” mediji bi morali biti vsem všečno zmerni in gentelmansko inteligentni, tako da bi previdno zamolčevali resnico, preštevilni in premočni “levi” pa lahko še naprej nemoteno brezumno lažejo in manipulirajo??

    Kaj pa po piščevem mnenju opravičuje neznosno nizko kvaliteto dobršnega dela “levih” medijev? Uslužnost levi politiki?

    Pisec ne more prikriti svoje težnje po “vsegliharskem” udrihanju malo na počez, pravzaprav še raje po “desnici”.
    Po možnosti celo iz anonimne distance normalne tujine…

    • Vendar, viteštvo je dobra lastnost. Čeprav ne morem zameriti “desnici” da se brani tudi z nizkimi udarci, torej enako kot je napadana, vendar pogrešam več gentlemanske inteligence. Vsaj občasno, da vemo s kom imamo opraviti. Čeprav pravim, povsem jih razumem. Recimo, ko je voditelj na kanalu A užaljen, ampak mislim osebno užaljen, ker so se ljudje zbrali na Dobu in pozdravljajo Janšo.
      Karkoli že hoče povedati, nima biti za kaj osebno užaljen in streči z nekim cinizmom iz ponavljam, osebne prizadetosti. Novinar!?

      • Kanal A je privatna TV.
        RTV SLO radio, prvi program poročila:
        “Janez Janša je KONČNO prispel na Dob!”

        • To je pa druga plat: privatna TV brez uredniškega koncepta. To me žalosti in ne razumem kako je to mogoče, da lastnik medija nima koncepta, ampak prepušča vse lokalnim “modnim” trendom. Slaba privatizacija je to. Kot bi investiral nekam v srednjo Afriško državo, Bogu za hrbtom.

          • Tako to je. Nič se ne bo spremenilo, dokler so prihodki privatnega podjetja odvisni od državnih podjetij. Razmere v Sloveniji so take, da bi objektivnost bila za lastnika predraga. Kader izbirajo temu primeren.

    • “Boljševizma – ali, če želite, „levega fašizma” – pač ni mogoče pobijati z boljševističnimi metodami.”

      • Boljševistične metode so utemeljene na razširjanju laži, razširjanju resnice ni mogoče očitati boljševizma…

        • To je res.

          Vendar pa je očitek članka, da tudi desnica včasih uporablja boljševistične metode. Kar je za moje pojme popolnoma nedopustno. Izgovori v stilu: “saj so oni še hujši” so bedasti.

          • Očitki še ne pomenijo, da to drži.
            Na katere desne medije in na kaj v desnih medijih letijo očitki o boljševizmu? O čem desni mediji lažejo?

            Laži so bile v dominantnih levih medijih že prevečkrat jasno prepoznane. Je potrebno naštevati mere ali dovolj nese spomin?

          • Že na začetku Časnika sva se z ALFEjem strinjala, da imamo dve mafiji. 1000x večjo rdečo mafijo in JJ mafijo. Vmes je bil JJ spet v vladi in potem sem bil na demonstracijah za vlado in proti vstajnikom, kjer je govoril o rdečih fašistih, kajti dosedaj je bil on edini fašist.

            Mislim, da se Milka ni vsebinsko zmotila, ko ga je tako poimenovala.

            Desnica se mora začeti drugače obnašati, nič več fašizma, nič mafijskega, nič kriminala. Četudi je na “levici” tega 1000x več, poglejmo samo mafijske sinidkate, mafijska sodišča in mafijske medije.

            Papež Frančišek je pogumno obsodil in izobčil mafijo. Mafija je bila povezana s socialisti in krščanskimi demokrati v ITA.

          • pavel: “…, kjer je govoril o rdečih fašistih, kajti dosedaj je bil on edini fašist.”
            ===

            Ni govoril o rdečih fašistih, tudi ne o levih fašistih, pač pa o levem fašiszmu kot pojavu: npr. obešanje lutk znanih politikov pod mostom ali “obiskovanje” politikov po domovih s strani vstajnikov…
            Ampak to ni v konceptu pavla in milke.

  6. Strinjam se s Pavlom, da je tudi desnica delala napake.

    Do teh napak bi morala biti zelo kritična in bi si pridobila ogromen kapital pri volivcih.

Comments are closed.