V vsaki krizi se vedno skriva tudi priložnost. Priložnost za premisleke in priložnost za odločitve. Evropa in Slovenija se v zadnjih mesecih soočata s takšno krizo. V koncentrirani obliki so privrele na dan frustracije in problemi, ki so bili že dolgo tu. Pri tem je povsem jasno: kriza ni „begunska.“ Ne prinašajo je trume nesrečnikov, ki so se valile in se valijo preko balkanskega polotoka proti obljubljeni (West) Germany. Kriza je povsem avtohtona, povsem „naša“. Je to evropska kriza.
Na površju se je v prejšnjih tednih pokazala predvsem kot politična kriza. Kriza evropskega projekta. Kljub vsem težavam, ki jih ta ima in smo zanje vedeli že prej, je kar strašljivo, kako jasno so se razgalile njihove posledice spričo migrantskih kolon. Neobstoj unijine zunanje in obrambne politike se je v popolnosti izrazil preko odsotnosti kakršnekoli mejne in imigracijske politike ter, kar je še huje, odpovedi obstoječe zakonodaje in medsebojnih zavez. Še več! Namesto kot članice iste unije, so se nekatere države – vsaka na svoj način – vedle kot škodoželjni rivali. Namesto skupnega nastopa in solidarnosti ignoranca, metanje polen pod noge, balkansko „nadmudrivanje“ in medsebojno obtoževanje. Pri slednjem se je še posebej proslavila evropska sila številka ena – Nemčija – ki je kot kaka pubertetnica iz dneva v dan spreminjala svoje uradno stališče in nas pri tem s svojo vzvišeno moralizatorsko držo vse ostale imela za bedake.
Omenjena vzvišena moralizatorska drža, ki nikakor ni le značilnost nove nemške Ostpolitik, pa je eden izmed izrazov druge, globlje in bolj temeljne krize današnje Evrope (ter Zahoda nasploh). Ta je duhovna in moralna. Najjasnejši indikator zanjo je v danem kontekstu t. i. begunske krize golo dejstvo, da ta predstavlja temo, o kateri nam je, njeni aktualnosti navkljub, zelo neprijetno glasno in odprto diskutirati. Diskusije pravzaprav ni. Je le dominantni diskurz politično korektnega „humanizma,“ ki ne dopušča skepse glede obsega, načina in posledic masovnih migracijskih tokov. Na drugi strani pa potlačene frustracije dobršnega dela domorodnih Evropejcev. Frustracije, ki se v marsičem napajajo iz utemeljenih razlogov, a spričo omenjenega diskurzivnega Gleichschaltunga prehajajo v gnev. Javno artikulacijo posledično doživljajo pretežno skozi sicer marginalno, a agresivno retoriko ksenofobnih in šovinističnih gibanj, ki naraščajoče frustracije seveda obračajo v svoj prid.
Ljudem se je o tej in povezanih temah neprijetno izrekati, saj tvegajo, da bi se še prehitro lahko znašli na udaru enega ali drugega enoumja. Bili popredalčkani sem ali tja – bili obtoženi bodisi „rasizma,“ bodisi „nedomoljubnosti.“ Kljub neznanski kompleksnosti problema (da ne govorimo o njegovih širših razsežnostih), ki bi zahteval poglobljeno, široko in odprto debato, smo tako večinoma priča poenostavljenim, enostranskim načinom razpravljanja, pri katerih ideologija največkrat prevlada nad dejstvi ter čustva nad razumom.
Glavni potezi, ki ju lahko pripišemo dobršnemu delu ukvarjanja z dotično problematiko, sta na eni strani površinskost in na drugi fiksiranost le na določen aspekt (človekoljubje, varnost, legalnost, rasizem,…) brez upoštevanja celote problema . Najbolj zaskrbljujoča pa je stopnja polarizacije, ki jo povzroča takšen način (odsotne) razprave. Polarizacije, ki ne pomeni več nestrinjanj in konstruktivnega dialoga preko spoštljivega soočanja in upoštevanja mnenj , temveč izključevanje in diskvalifikacije na podlagi „napačnih“ pozicij.
Hkrati pa ta polarizacija ni bistveno vezana na te konkretne migrante in so ti zgolj njen bolj ali manj naključen predmet. V resnici je vse osredotočeno na brezplodno ukvarjanje Evrope s samo seboj. Brezplodno – ker izhaja iz naveličanosti in letargije. Ali „smo“ takšni? Ali bi morali biti drugačni? Ali „smo“ rasisti? Ali „smo“ to ali „smo“ ono? Ali bi morali tako? Ali bi morali drugače? Pred vrati pa stotisoči, morda milijoni prišlekov, o katerih vemo izredno malo. Tako kot oni vedo izredno malo o prostoru, v katerega prihajajo.
Eden glavnih obrazov tega nedoraslega ukvarjanja s samim seboj, značilnega za današnjo Evropo, je tudi masovno gojenje občutka krivde. Za vse tegobe tega sveta sta kriva Evropa in Zahod. Migranti so naenkrat „naša moralna vest.” „Mi“ smo odgovorni, „Evropa“ je kriva za tragično smrt kurdskega dečka na obali Turčije. Krivi smo, ker ne dopuščamo neomejene imigracije in kar iz danes na jutri ne odpremo meja.
In verjemite mi, dragi bralci – z vidika te shizofrene, dejansko radikalne, že naravnost manično evropocentrične logike, bi bili še vedno krivi tudi, če bi povsem odprli meje. Za vse neljube posledice takšne radikalne rešitve bi bila zopet kriva „Evropa.“ Tako kot je hkrati kriva, če integracija prišlekov ne deluje, kot tudi, če bi ta slučajno potekala tako uspešno, da bi začela spominjati na tisti bau bau, ki sliši na ime asimilacija. Vedno bi počeli nekaj narobe, saj sicer mnogi ne bi več imeli kaj za pisati in ničesar, na čemer bi lahko gradili svoj položaj moralne vzvišenosti ter proti čemur bi lahko usmerjali svoj pravičniški gnev.
Več lahko preberete na kritikakonservativna.com.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
