Kritika konservativna: Nekaj misli ob novem družinskem zakoniku

4

Priznam, da so me ob sprejemu novega Družinskega zakona preplavljala močna čustva. Čeprav sem razumsko seveda pričakoval oz. vedel, da bo levičarska večina v Državnem zboru nov zakon potrdila, sem na nek najosnovnejši način vseeno bil razočaran nad neznosno aroganco današnjih oblastnikov, ki si drznejo razmišljati o redefiniciji nečesa tako osnovnega, kot je družina. Kot je zapisal že Barbarossa v svojem prispevku, je družina skupnost oz. institucija, v katero po naravnem pravu država nima nikakršnih pravic posegati. Družina je namreč obstajala pred vsakršno državno oblastjo, je, če smem uporabiti nekoliko obrabljen izraz, osnovna celica vsakršne človeške družbe. Pri tem sploh ni važno, kakšen odnos ima ta družba do homoseksualnosti kot take. Vsakdo, ki je denimo vsaj malo bral o zgodovini antične Grčije, ve, da je v tedanji tamkajšnji družbi homoseksualnost bila splošno sprejeta. Na nek način so homoseksualni odnosi bili razumljeni celo kot moralno večvredni nasproti heteroseksualnim (spomnimo se samo Plutarhovih življenjepisov). A nihče ni razmišljal o tem, da bi te odnose označil kot poroko oz. jih skušal institucionalizirati kot družino. Razlog je preprost – prokreacija. Homoseksualni odnosi so namreč po svojem bistvu zaprti za novo življenje in torej predstavljajo, čisto evolucijsko gledano, slepo ulico. Že iz tega razloga imamo opravka z neko povsem drugo naravo razmerja kot pri zvezi moškega in ženske. Iz tega tudi sledi, da vprašanje redefinicije družine nikakor ni le versko vprašanja, kar bi lahko sklepali glede na skorajda izključno katoliško strukturo javnih nasprotnikov novega zakona. Menim, da je ena izmed glavnih pomanjkljivosti tega gibanja prav neuspešen angažma širšega dela javnosti, kar je denimo uspelo francoskemu gibanju Manif pour tous, ki je na ulico uspešno zvabilo tudi širok spekter sekularno usmerjenih državljanov. Skratka, vprašanje zakonske zveze in družine je občečloveško vprašanje, ki ga zato nikakor ne smemo misliti skozi dihotomijo verni proti nevernim. Argumentacija proti novi ureditvi mora zato v osnovi sledi versko nevtralni liniji, kar dejansko sploh ni težko.

Razlogov, zaradi katerih je nov zakon nesprejemljiv, je namreč veliko. Vseh v tem kratkem zapisu ne bom izpostavljal, številni so bili že obdelani. Presenetljivo pa je, kako šibki in notranje kontradiktorni so pravzaprav argumenti zagovornikov novega zakona. Vprašamo se lahko, ali jih sploh lahko označimo kot argumente v običajnem pomenu besede, saj ne počivajo na nikakršnih logičnih dokazih ali empiričnih podatkih, temveč na igranju na karto čustvenosti, »enakosti« ter »človekovih pravic«. Čeprav se danes radi imenujemo družba razuma, ki je že zdavnaj opravila s »srednjeveškim praznoverjem«, so zagovorniki novega zakona v svojem delovanju dejansko tako fanatični ter nepripravljeni na soočenje z nasprotnimi argumenti, da bi lahko od sramu zardel še tako fanatičen srednjeveški menih. Da širša družba tak način argumentacije željno pije, jasno kaže na to, da je govorjenje o razumskosti današnje družbe le prijetna samoutvara. Proti argumentaciji, ki se sklicuje na »enakost« in »človekove pravice«, je dandanes ugovor komajda možen. Ne glede na njegovo argumentacijo oz. kvaliteto le-te, je pisec preprosto označen za nestrpneža in homofoba, ki mu pač že zaradi tega ni vredno prisluhniti. Pisanje tega prispevka je zato na nek način boj z mlini na veter, je upanje, ko razlogov zanj pravzaprav ni več. Kljub vsemu sem se ga odločil napisati, ker to štejem za svojo dolžnost. Predvsem pa zato, ker je krepost upanja prav to, da ostaja ne glede na še tako brezupne okoliščine… Prepričan sem torej, da ne smemo razočarano dvigniti rok nad, priznajmo si, resnično slabim stanjem v družbi, temveč vztrajati v javnem diskurzu z jasnimi in spoštljivimi argumenti. Kot je bilo že nakazano, imamo namreč opravka z izredno pomembnim vprašanjem, ki zadeva nekatere najosnovnejše človekove pravice, predvsem pravice najšibkejših članov naše družbe, namreč otrok.

»Diskriminatornost« nove ureditve

Eden izmed najpogosteje uporabljenih argumentov zagovornikov nove ureditve je ta, da je sedanja ureditev diskriminatorna. Ta trditev seveda implicira, da je vsakršno omejevanje zveze avtonomnih oseb v bistvu arbitrarno in kot tako dokaz nesprejemljive diskriminacije oz. predsodkov. Tudi če to trditev sprejmemo (a je seveda ne moremo, kar bom skušal pojasniti kasneje), se pojavi nov problem. Stanje po novem zakonu je namreč prav tako diskriminatorno do tistih, ki bi radi sklenili poročne zveze, ki niso sestavljene le iz dveh oseb. Tipičen primer je npr. poligamija, ki ostaja prepovedana tudi po novem zakonu. A zakaj? Če sprejmemo logiko zagovornikov novega zakonika, pravega razloga za to pač ni. Če imamo namreč opravka z avtonomnimi posamezniki, ki si takih zvez želijo, nimamo nikakršnega resnega razloga, da jim ne bi ustregli. Enako seveda, če imamo opravka z zvezo recimo treh moških ali treh žensk, ki si želijo zaživeti skupaj ter svoje skupno življenje potrditi tudi na matičnem uradu. Kombinacij je nešteto, logično konsistentnega vzroka, zakaj bi take zveze ostale izven definicije zakonske zveze, pa po logiki reformistov pač ni.

Več lahko preberete na Kritika konservativna.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


4 KOMENTARJI

  1. Dobro napisano.
    Ampak kako češ argumentirat. Za dialog je potrebno priznavati denimo, reductio ad absurdum. Torej ko nekaj pripelješ do absurda, potem je potrebno spoznati tezo za dokazano.
    Tu pa ne. Homoseksualna družina je absurd, sama po sebi. In če tega druga stran ne sprejme, potem je z razumom nekaj narobe.
    Tako dialog ni možen. In kjer dialog ni možen se nadaljuje s silo. To je običajno tako.

  2. Za še boljše razumevanje pojma družine v sodobni družbi, bi bilo potrebno orisati zgodovinski potek odnosa sodobne družbe do družine, skozi zakonodaje, ki jih je država sprejemala. Jaz poznam stvari samo skozi en članek (ne spomnim se kje sem ga bral), kjer je bilo rečeno, da je namer civilne poroke bil zaščita ženske in otrok. To kar vemo iz zgodovine je, da so bil včasih poroke dogovorjene in da je šel v sodobni dobi temelj poroke postal “medsebojna ljubezen zakoncev”. s tem se je vpeljal krščanski vidik poroke v na nivoju države. To je se zakonodajo prikradlo nekaj , kar jo sedaj bremeni, kajti civilna poroka, ni zakrament. To dejstvo dobro opiše Fabrice Hadjadj v članku “Če je ljubezen, zadostujejo sirotišnice” https://www.casnik.si/index.php/2014/11/12/hadjadj-ce-gre-le-za-ljubezen-zadostujejo-sirotisnice/
    Torej dejanski problem civilne poroke je v tem , da vztrajno hoče zreducirati poroko na nek ljubezenski odnos, namesto, da bi država skrbela za to za kaj je bila poroka namenjena. V končni fazi bi moral biti interes države izključno namenjen “plodnim družinam”, ker gre po eni strani da demografsko politiko, in po drugi strani za podpora staršem vzgoje dobrih , zdravih državljanov. Država naj se ukvarja s problemom ločitev, ki jih je preveč in so dostikrat banalni ( zakonca živita pri starših, odlašanje z otroci zaradi službe,…) Veliko je področij, kjer bi država lahko bistveno bolje skrbela za družine, a kaj ko nova zakonodaja skrbi za to, da bi pomen družine v družbi oslabila do te mere, da družna ne bi bila več moteč element v politiki države.

  3. Zelo dobro, logično, razumno napisano. To je nujno za nas, ki smo zagovorniki družine in zakona. Preveč je politike in populizma. Na srečo nimamo samo Primic, ampak tudi Cestnika in Turka ter sedaj KK.

    Borimo se z razumom proti čustvenost, čutnosti in prevladujoče mu praznoverje. Kristjani se moramo obvezno opisati in oborožiti z razumom in logiko.

    • Ne vem, če in koliko se lahko boriš proti čustvenosti ?
      Ali pa proti ranjenosti, se lahko boriš ?

Comments are closed.