Kritika konservativna: Naravno pravo, zakonska zveza in posvojitve

0
199

Eden izmed rezultatov katastrofalnega slovenskega šolskega sistema je tudi ta, da velika večina maturantov in celo študentov humanističnih programov ne pozna niti osnov klasične filozofije. V sedanji razpravi (mar jo res lahko sploh tako imenujemo?) o novi definiciji zakonske zveze in družine je to še posebej opazno. Na nekatera najosnovnejša nerazumevanja pri uporabi pojmov, kot je denimo diskriminacija, smo že opozorili v enem prejšnjih prispevkov. V tem prispevku želimo opozoriti predvsem na skorajda popolno odsotnost uporabe tradicije naravnega prava pri omenjenem aktualnem vprašanju. Sklicevanje na naravno pravo se tudi pri nasprotnikih nove definicije skorajda ne pojavlja. Ko tovrstni argumenti izjemoma vendarle pridejo na dan, pa žal ostanejo nerazumljeni, saj velika večina prebivalstva tega pojma preprosto ne razume. Običajno se namreč pojavlja predstava, kot da je naravno pravo podobno razmeram v živi in neživi naravi. V tem prispevku želimo zato predstaviti osnove naravnega prava in njegovo aplikacijo na obravnavani primer.

Naravno pravo

Kaj je torej bistvo koncepta naravnega prava? Na preprost način bi lahko odgovorili, da filozofija naravnega prava trdi, da obstaja med vsemi ljudmi, tako med vernimi kot tudi nevernimi, določena »skupna osnova«, na podlagi katere lahko strogo filozofsko (brez sklicevanja na religiozne vire avtoritete) pridemo do odgovora na nekatera temeljna moralna vprašanja, da torej lahko zgolj s pomočjo filozofije oziroma razuma do določene mere spoznamo, kaj je dobro.

Na tem mestu se ne moremo obširno ustavljati pri različnih naravnopravnih filozofskih šolah in problemih. Opozoriti moramo, da obstaja velik prelom med starejšo filozofijo naravnega prava, ki temelji na Aristotelovi metafiziki, in novo šolo, ki naravno pravo utemeljuje drugače. Po Aristotelovem naravnem pravu imajo vse obstoječe stvari svojo lastno substanco oziroma svoj lasten značaj, ki jih neizogibno usmerja proti določenim naravnim ciljem. Aristotelski pogled na naravno pravo je doživel krizo s Humovim skepticizmom, ki naravnega prava ne utemeljuje več v klasični metafiziki in prinaša kritiko, da iz »biti« ne sledi tudi »morati«. V tem kontekstu se ne bomo ustavljali pri zahtevnejši novi šoli naravnega prava, temveč bomo predstavil osnovne poteze klasične tradicije.

Poskušajmo torej ponazoriti klasično tradicijo naravnega prava s preprostim primerom iz žive narave. Če se sprehodimo po gozdu, vidimo različna drevesa. Nekatera so visoka in mogočna, druga nizka in skrivenčena, tretja stara, četrta majhna ipd. Ob tem se lahko vprašamo, kaj je zares dobro za vsako drevo. Glede na različne vrste dreves, ki uspevajo na različnih vrstah tal in različnih nadmorskih višinah, se odgovori na to vprašanje do določene mere seveda razlikujejo, a osnove kljub temu ostajajo enake. Rečemo lahko, da je za drevo dobro preprosto to, kar pomeni biti drevo. Vsako drevo mora pognati korenine, s katerimi iz zemlje črpa vodo in hranilne snovi, pognati mora veje in liste (ali iglice), v katerih poteka proces fotosinteze, biti mora dovolj visoko, da ga doseže sončna svetloba ipd. Naštevali bi lahko še veliko značilnosti, a vse bi se dotikale istega bistva: dobro za drevo pomeni preprosto izpolniti bistvo tega, kar pomeni biti drevo. Če pa drevo tega ne izpolni (zaradi bolezni ali »konkurence« drugih dreves in živali), potem preprosto propade. Isto velja tudi za druge rastline, živali in nasploh vse bivajoče.

Analogno lahko rečemo, da je za človeka dobro preprosto to, kar pomeni biti človek. Naše dobro torej določa naša narava. Kot razumsko in družbeno bitje človek torej ne potrebuje le osnovnih materialnih dobrin, kakor to velja za rastline in živali (hrana, voda, zavetje), temveč tudi druge dobrine. Aristotel v Nikomahovi etiki trdi, da je končni človekov cilj življenje skladno z razumom. Slednje zadeva tako dela razuma v ožjem pomenu besede (učenje, znanje), kot tudi skladnost drugih funkcij duševnosti (volje, čustev) z razumom. Končni človekov notranji cilj je torej razvoj razumskih in duševnih kreposti. Ker je človek družbeno bitje, moramo razlikovati med osebnim in skupnim dobrim. Slednje je višje od osebnega ali privatnega dobrega preprosto zato, ker neka osebna dobrina (npr. dobro kosilo) lahko pripada le določeni osebi, z deljenjem pa se zmanjša (če podarim pol svojega kosila prijatelju, bom manj sit). Nasprotno pa se skupno dobro (npr. dobra šala) nikakor ne zmanjša, če jo delim s prijatelji; ravno nasprotno, užitek se celo poveča. Skupno dobro torej nikakor ne pomeni nekakšnega skupka različnih dobrin vseh ljudi, ki so jih deležni, temveč je skupno dobro enako dobro tudi za vsakega posameznika osebno. Skupnega dobrega torej ne smemo razumeti kot nekakšno prisilo posameznika na račun skupnosti (kot je npr. žrtvovanje življenja za abstraktno razumljeno človeštvo ali delavski razred), temveč predstavlja resnično dobro, ki pa ga posameznik lahko uživa le v skupnosti. Z odraščanjem in vključevanjem v širšo skupnosti človek zato sodeluje pri vedno bolj univerzalnih oblikah skupnega dobrega.

Za razliko od drugih bitij se pri ljudeh »hudič skriva v podrobnostih«, kajti kot racionalna bitja smo sposobni racionalizirati številne »dobrine« in načine obnašanja. Ti nam sicer lahko ugajajo, a dejansko za nas niso vedno dobri oziroma ne ustrezajo nujno naši naravi. Preučevanje teh vprašanj je naloga filozofije oziroma etike.

Ustavimo se za konec še pri kritiki tega stališča. Marsikdo bi lahko rekel, da se lahko naš razum upravičeno sprašuje, zakaj naj bi upošteval te naravne cilje oziroma dobro, ki iz njih izhaja. To predstavlja že omenjeni Humov ugovor, da iz »biti« ne sledi tudi »morati«. Na prvi pogled se to zdi smiseln ugovor. Težava pa je v tem, da tako vprašanje implicitno predpostavlja, da razum kot nekaj izjemnega nima svojega končnega, s svojo naravo skladnega cilja. To pa je točno to, kar klasična tradicija naravnega prava zanika. Eno izmed njenih bistvenih ugotovitev je namreč prav to, da načeloma ne more biti racionalno nič drugega, kot želja po dobrem (dobro ni dobro zato, ker si ga želimo, temveč si ga želimo, ker je dobro), kar je, kot smo že videli, ustrezno naši resnični naravi. Združitev »biti« in »morati« je torej do konca dosledna.

Naravno pravo in zakonska zveza

Sedaj se lahko premaknemo k drugemu delu razmišljanja, to je k aplikaciji zgoraj pojasnjenega na aktualno razpravo o zakonski zvezi. Trdimo, da prav definicija zakonske zveze kot življenjske zveze moškega in ženske edina ustreza naravnemu pravu. Da je torej v skladu z našo naravo in posledično dobra. Zakaj? Najočitnejši razlog je seveda v tem, da smo ljudje razdeljeni na dva spola, na moške in ženske. Med obema obstaja naravna privlačnost, ki je nujna tudi za nadaljevanje naše vrste. Zveza med moškim in žensko ima torej edina tudi prokreativni značaj. To ne pomeni, da želimo poroko reducirati le na vprašanje spočenjanja in rojevanja otrok, kar je v preteklosti žal večkrat počela določena smer katoliške teologije. Izključnost prokreacije drži za živalske vrste, a človeku kot razumni »živali« pripada nekaj več, kar smo nakazali že zgoraj. Zakonska zveza tako ustreza tudi drugim temeljnim človekovim potrebam, kot je denimo bližina, povezanost, zaupanje ipd. Toda prav zaradi svoje zmožnosti spočenjanja otrok predstavlja zakonska zveza posebno vrsto zveze, ki je skladna z naravnim pravom. Družina kot rezultat poročne zveze nadalje predstavlja celostno podobo skupnosti, saj zadeva vsak vidik človekove eksistence. V njej smo lahko deležni številnih skupnih dobrin, kot so npr. družinska praznovanja ali užitek mirnega družinskega življenja. Po drugi strani bi bila družina, ki nima stikov z drugimi družinami, tudi nepopolna skupnost – preveč časa bi porabila za pridobivanje privatnih dobrin in ne bi mogla sodelovati pri višjih oblikah skupnega dobrega, ki so možne le v skupnosti.

Več lahko preberete na kritikakonservativna.com.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


Prijava

Za komentiranje se prijavite