Kritika konservativna: Naj Alah govori po naše

15
28

Ime ji je bilo Hadiša. Čečenka. Spoznali sva se na nadaljevalnem tečaju nemščine, ki ga lokalne oblasti v zvezni deželi, kjer sem živela, prirejajo za mlade tuje diplomante, ki bi radi poučevali v nemških srednjih šolah. Veliko sva se pogovarjali, saj sva obe živeli v zanemarjenih predmestnih četrtih in nisva imeli časa, da bi se vrnili domov na kosilo. Pa tudi zato, ker je bila ona učiteljica verske vzgoje brez učencev, mene pa zanimajo vprašanja, ki se tičejo vere nasploh.

Hadiša je pripadala sufistični bratovščini in je zbežala pred neznosnimi razmerami, ki jih je v njeni deželi uvedel proruski tiran, ki je Čečenijo rešil pred vahabiti. Predstavljajte si: na eni strani radikalni islamizem in na drugi Putinov satelitski diktatorček, še bolj avtokratski in neizprosen od svojega gospodarja, ki z neusmiljeno grobostjo pregazi vsakogar, ki diši po političnem disidentstvu.

Vse, kar mi je razlagala o sufizmu, mi je zvenelo domače. Imela je lastnega duhovnega usmerjevalca, nekakšnega spovednika – kot mnogi katoličani. Častila je svetnike in zbirala svete podobice – kot mnogi katoličani. Govorila je o očiščevalnih ritualih, prek katerih se lahko približaš božanskosti – kot hindujci … ali nekatere mistične skupnosti vzhodnega krščanstva.

Sufizem pripada šiitski tradiciji. Tega nisem vedela. Imela sem predsodke. Vendar se mi nič od tega, kar mi je govorila o svoji veri, ni zdelo temačno ali morbidno. Med pogovorom nisem nikoli dobila občutka, da bi sogovornici manjkali razsvetljenska etika ali tradicija (česar ne morem reči, naj mi oprostijo, za marsikaterega od svojih sodržavljanov). Enkrat samkrat me je presenetila z izjavo, ki mi je v vzbudila nelagodje. Rekla mi je, da islam predstavlja popravek preveč zemeljske krščanske teologije. To je rekla brez vsakršne polemičnosti, z enako naravnostjo, s katero številni kristjani rečejo, da je krščanstvo nadaljevanje judovske tradicije in da je Jezus izpolnitev prerokb iz Stare zaveze. Po svoji moči sem ji predstavila dogmo učlovečenja (in se pri tem zavedala, kako slabo smo mladi katoličani iz mestnih sredin podkovani v katekizmu) in dodala, da poznam številne kristjane, ki živijo skromno in skladno življenje. Pozorno me je poslušala: z zadnjo izjavo se je strinjala. Glede ostalega mi je razložila, da sufizem poudarja sinergijo vseh monoteističnih religij. Na pamet je poznala številne verze Svete Terezije iz Ávile in Svetega Janeza od Križa. Jaz pa sem nekoliko zardela, saj nisem zares poznala enega samega muslimanskega mistika, misleca ali pesnika.

Prejšnji teden sva si spet dopisovali. Razložila mi je, da se med muslimanskimi skupnostmi v zvezni deželi, kjer živi, odvija vroča razprava: nekateri bi radi, da bi se njihovi otroci lahko učili o islamu v javnih šolah, drugi so proti. Proti so ravno najbolj pravoverne skupine. Ne le zato, ker bi s tem izgubile nadzor nad verskim poukom, temveč tudi iz teološkega razloga: poučevanje islama v javnih šolah bi zahtevalo objavo sur in hadisov v nemščini. Kot kaže, je Alah govoril v arabščini, ki je sveti jezik, ostali jeziki pa so primerni kvečjemu za nevernike in koze.¸

Več lahko preberete na Kritika konservativna.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


15 KOMENTARJI

  1. V veselje mi je bilo tole prebrati. Posredno je v članku sporočilo, zakaj verski pouk sodi tudi v javno šolo.

  2. Opozarjam vse kristjane, ki se spuščajo v dialog z muslimani ali ki želijo pobližje spoznati islam, naj se najprej poglobijo v krščanstvo. Naj jim bo zgled sv. Frančišek iz Asizija, ki se je spustil v dialog s poveljnikom muslimanske vojne na enem izmed križarskih pohodov vendar šele po svojem globokem spreobrnjenju!

  3. Vzdigovati se nad svojo vero je zelo problematično. Zato mi je pouk o verstvih nekaj nepredstavljivega. To je tako arogantna pozicija, ki jo zmore kvečjemu samo ateist.
    Kdo je večji? Jaz ali moja vera?! In biti tako silno pameten, da bi znal ločiti med svojo vero in še nekimi drugimi, je zelo nevarno. Vsaj za nas navadne smrtnike, ki si medtem moramo rezati vsakdanji kruh.
    Se čisto strinjam z AlFejem. Najprej naj se poglobijo v krščanstvo. Tu je toliko tega, da imaš kaj počet celo življenje.

    • Kdo govori o pouku primerjalne religiologije? A ti sploh veš, kako zgleda verski pouk v šolah na Hrvaškem, v Avstriji, Italiji, Nemčiji- skratka bolj ali manj povsod po Evropi? Gre za vzgojo v veri staršev. Krščansko vzgojo. Problem je, da je z imigracijo v Evropi vse več otrok drugih ver, zato še ni pogosto ponujena alternativa drugih verskih poukov v šolah. Ampak tudi to že obstaja ponekod.

      Če imamo verski pouk, konkretno islamsko vzgojo, v strokovno verificiranih programih v šoli, so vse možnosti, da ga napravimo skladnega z vrednotami evropske civilizacije, vsekakor pa občega humanizma. Zato ni čudno, da radikalni in fundamentalistični krogi takšni šolski verski vzgoji nasprotujejo.

      Mislim, da je odgovor jasen, katera pot vodi v smeri evropeiziranega, miroljubnega islama.

      • Jaz govorim o našem pouku o verstvih, če ga prav razumem.
        Ti pa spet o “strokovno verificiranih” nekaj… Ti ne moreš dojet da stroka ni nekaj absolutnega?

      • In ne, ne gre za “vzgojo v veri staršev”. “Slučajno”, če so starši katoliki.
        Že če so protestanti, je že problem. Ali imajo protestanti sploh verouk, kot ga poznamo?
        Kolikor vem, protestanti sploh ne čutijo potrebe po verouku v šolah.
        Ne vem kako je z muslimani, predpostavljam pa da so še bolj ločeni in imajo svoje rešitve izven javnih šol.

        Tako to po svetu. In ne mi bit pameten s “strokovno verificiranimi” programi. Kdo bo pa strokovnjak za “verifikacijo”? Mislim, res si naiven in indoktriniran kot tehnokrat, do konca.

        • Zdravko, kaj ko bi tule nehal iz mene in iz sebe delat prismodo, prav?

          Še nikoli slišal, da ima vsaka država ustanovo ( ustanove), ki postavi strokovno komisijo, da ta pregleda in potrdi ( ali zavrne) predmetnik, program nekega šolskega predmeta in odobri ali ne odobri učbenike za predmet? Za vsak predmet, torej tudi za verski pouk. Pri verskem pouku je to navadno po Evropiu tako, da predmet skupaj pripravita verska skupnost ( cerkev) in državna izobraževalna institucija.

          Ljudem, ki za to skrbijo sicer lahko rečemo birokrati in jih je v Sloveniji absolutno preveč. Ampak to je že druga zgodba…

          • Žal o verskih vprašanjih ne razumeš veliko. Se pa spoznaš na vse možne procedure. To pa ni dovolj. Je potrebna tudi vsebina.
            Birokracija po socialistično že zna in zmore vse. V normalnih državah pa ni tako.

  4. Kar se tiče “islamskega verouka” nisem prepričan, da sploh obstaja. Tako kot pravi avtorica, oz. njena prijateljica imajo muslimani to organizirano drugače. Islamski verouk zato najbrž ni za v javne šole.

  5. “Putinov satelitski diktatorček, še bolj avtokratski in neizprosen od svojega gospodarja, ki z neusmiljeno grobostjo pregazi vsakogar, ki diši po političnem disidentstvu”.

    Ta “satelitski diktatorček” je prekaljen borec, ki se je kalil v smrtnem boju z nahujskanimi verskimi fašisti iz vsega sveta, ki so hodili v Čečenijo nekaj razlagat o tem, kako se spoštljivo vesti do religije, hkrati pa razstreljevali šole, rezali glave, množično ugrabljali tujce ter posiljevali vse, kar so dosegli. “Satelitskemu diktaturčku” so ti med drugim z bombo ubili očeta, takratnega predsednika čečenske republike.

    • ga vse to dela kaj manj diktatorčka? izkušnja, da ti sovražnik razstreli očeta, te kvečjemu naredi še bolj krutega in neizprosnega diktatorčka

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite