Prepričanje, da je bila ljubezen vedno tisti najvišji motiv, ki je moškega in žensko združil v razmerje in s tem občestvu omogočil, da to razmerje pripozna skozi poročni obred, je zgodovinsko neresnično. Ljubezen je šele na prehodu iz 18. v 19. stoletje začela dobivati priznanje kot tisto čustvo, ki ga je zaradi njegove pristnosti in interesne neobremenjenosti vredno spodbujati kot glavno vezivo v zakonskem razmerju med moškim in žensko.
Zgodovinski prelom glede tega, kako je zahodna misel dojemala ljubezen v razmerju do družbenega tkiva, lahko zelo elegantno predstavimo skozi razliko, ki je nastala na miselnem razpotju med Immanuelom Kantom in Georgom W. F. Heglom.
Predromantična in romantična poroka
Kant je denimo zatrjeval, da je poroka pogodba, skozi katero se pogodbeni stranki (mož in žena) zavežeta, da lahko razpolagata s spolnimi organi drugega. Vsebina te opredelitve seveda ni zanimiva le zaradi svoje brezsramne prostaškosti, ampak predvsem zaradi popolne legalistične izključitve ljubezenskega čustva iz opredelitve poroke. Predromantična poroka je tako bila zgolj pogodba, ki naj po svoji funkcionalni naravi služi takšni ali drugačni koristi pogodbenih strank in je kot taka izključno plod racionalnih odločitev. Na drugi strani te razlike stoji Heglova opredelitev poroke, ki pa v nasprotju s prvo izhaja iz osrednje vloge ljubezni.
Prav je opozoriti, da Hegel v svojem romanticizmu ni šel tako daleč kot mnogi njegovi sodobniki, npr. Schlegel, ki je trdil, da ne obstaja nikakršen pozitiven odnos med poroko in ljubeznijo. Za Schlegla je bila poroka zgolj formalna zveza in zato povsem površinska ceremonija, ki utegne čustvo ljubezni celo ogroziti in jo nemara pohabiti. Za pravega romantika se mora ljubezen zaradi krhke avtentičnosti, ki prežema odnos dveh zaljubljenih oseb, kar se da varovati poroke, ki je obremenjena z vsem, kar med dvema osebama ni avtentično (predvsem interes). Tu lahko vidimo značilno romantično interpretacijo, pod katero se Hegel ni bil pripravljen kar tako podpisati, jo pa je uporabil kot odskočno desko za svoj miselni salto.
Nemara je ena izmed najlepših opredelitev ljubezni prav Heglova. V Elementih filozofije prava se ljubezen javi kot polje, v katerem se jaz prepoznam kot jaz v ljubljeni osebi, ki se prav tako prepozna v meni. V tej dvojni igri prepoznavanja se vsaka zavest najde in določi kot samozavedanje šele v drugem, v drugi zavesti. Tako se v ljubezni dogaja nekaj nezaslišanega; samozavedanje ni več neko zgolj abstraktno in egoistično samonanašanje zavesti, ni le odnos zavesti same s seboj, ampak je določeno z obstojem druge zavesti. Tako Hegel opredeli ljubezen kot najgloblje protislovje, ki ga razum ne bo mogel nikdar razrešiti – kajti spodkopava temeljno strukturo samozavedanja kot samonanašanja.
Zaljubljeni človek tako doživlja neko temeljno metamorfozo: če se je v državi (danes bi rekli: v javni sferi) pojavljal kot samostojna oseba in iz te samostojnosti črpal del svoje svobode, se zdaj v stanju zaljubljenosti želi odpovedati prav tej samostojnosti. Ne želi več biti samostojna oseba, kajti kot samostojen bi bil le še nekakšna pohabljena karikatura. Zato prava ljubezen ni narcistična odslikava mene samega, ki se sebi kažem kot nekdo drug, ampak je pravi prostor drugosti, ki daje bit moji zavesti. V ljubezni sem zunanja eksistenca, ki svoje biti noče vzeti nazaj nase, ampak si jo za vsako ceno prizadeva ohraniti v drugem. Tako za zaljubljeno osebo samostojnost nikakor ni več alternativa, še manj pa cilj, ampak je samo neka opuščena oblika individualnosti, ki životari le še kot senca preteklosti, ki jo sedaj čuti kot tujo.
Vsakdo, ki je bil kadarkoli zaljubljen v več kot eno osebo in je nato svojo zaljubljenost reflektiral, ve, da čeprav je ljubezen najbolj sublimno občutje, ki ga človek lahko izkusi, ostaja še vedno le nekaj naključnega. A vendar v kontrastu s to refleksijo obstaja še vsaj eno področje, na katerem ljubezen sprevrne razumni red stvari. Poleg tega, da ima to nezaslišano moč, da lahko sproži nekakšno subjektivno metamorfozo občutenja samostojnosti, ima tudi to moč, da ustvarja svojo lastno preteklost, zaradi česar lahko zabriše sledove svojih naključnih premen in tako ustvari videz usode – usojene ljubezni. Tako je ljubezen nekaj, kar je po svojem izvoru stvar privlačnosti, magnetizma in ni daleč proč od animaličnosti, pa vendar oblikuje najvišje civilizacijske vrednote, zlasti odpoved lastni dobrobiti v dobro druge osebe, iz česar nato izvirajo vrednote kot so zvestoba, predanost, požrtvovalnost … Paradoksi ljubezni se kar množijo – v njej lahko vidimo identiteto med animaličnim in civiliziranim, sebičnostjo nagona in altruizmom odpovedovanja, mojo zavestjo in zavestjo drugega ter ne nazadnje tudi tisto ključno paradoksalno identiteto med kapricioznostjo in usodo.
Sedaj imamo na eni strani poroko kot neko zakonsko formalnost, ki v funkciji ceremonije združuje kolektivni oz. družbeni odnos do zveze, ki je nastala med dvema zaljubljenima osebama. Na drugem koncu pa imamo ljubezen, ki je po svojem bistvu inertna, nekolektivna in samozadostna. Z drugimi besedami: na eni strani nastopa poroka kot izraz občestva, na drugi strani pa ljubezen nastopa kot izraz posamičnosti.
Odnos med poroko in ljubeznijo
Njun odnos je potemtakem potrebno opredeliti na takšen način, da ljubezen rešimo pred sterilnimi rokami poroke. Kaj je torej poroka v odnosu do ljubezni? Če se je ljubezen kot čustvo pojavilo skozi težnjo po vzpostavitvi identitete dveh oseb, ki pa je naravno neizpolnljiva, potem je ravno poroka duhovna razrešitev te nemožnosti. V redu narave in nagonskega življenja bodo obstajali neodpravljivi sebični vzgibi mesa, ki bodo vselej preprečevali vzpostavitev prave identitete dveh oseb, kar pa ne velja za območje duhovne skupnosti. Poroka, ki jo skozi obred pripozna skupnost, v kateri sta se zakonca omikala v svobodni osebi, postavi vso kapricioznost in nagonskost ljubezni v odnos do duha. Tako je poroka dejanje kreacije nove osebe – družine – ki je, tako Hegel, kot substanca v odnosu do članov, ki so njene akcidence. Poteze te misli odzvanjajo celo v sodobnih družboslovnih statistikah, kjer je gospodinjstvo kot statistična enota obravnavana v duhu ene osebe.
Več lahko preberete na kritikakonservativna.com.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
