Nedavno smo se spominjali obletnice prvih demokratičnih volitev v slovenski parlament, takrat še vedno trodomno skupščino. Od tedaj je minilo že 24 let. Od začetka slovenske pomladi jih je minilo 26. Od vrenja v letu 1987, ki je med drugim rodilo 57. številko Nove revije in je, gledano vzvratno, začelo proces, ki bi ga po Milanu Balažicu lahko poimenovali »slovenska demokratična revolucija«, je minilo 27 let.
Ta kaleidoskop številk ni poljuben. Izpostaviti želim neko perspektivo.
Primerjave so koristne, ker nam omogočajo razmišlajnje v analogijah in s tem izstop iz samoumevnosti. Če se primerjamo s povojno Nemčijo ali Italijo, smo danes, glede na trajanje demokratičnega parlamentarizma, nekako v letu 1970. Če se primerjamo s Španijo po padcu frankizma, bi lahko rekli, da smo v letu 2001.
Rečeno drugače – globoko smo zakorakali v parlamentarno demokracijo. Od časov spremembe režima živimo v radikalno drugem svetu.
Prišel je čas, da na slovensko demokracijo že gledamo kot na, sicer kratko, obdobje s svojo lastno zgodovino. Jože Pirjevec je pred kratkim napovedal, da bo napisal knjigo o tem obdobju slovenske zgodovine. To bi lahko razumeli tudi kot grožnjo.
A šalo na stran: takšna knjiga bi bila izjemno vplivna, saj bi po nujnosti stvari prispevala k ustvarjenju neke kanonične naracije tega obdobja.
V Sloveniji, kjer slabo poznamo lastno zgodovino, imamo sploh problem, da so mnogi pomembni vidiki naše preteklosti ukalupljeni v eno samo paradigmo, pogosto sicer z različnimi variacijami in poudarki, tako da je nazadnje sploh ne prepoznamo kot specifične paradigme. Smo kot tiste pregovorne ribe, ki še nikoli niso slišale, kaj je to »voda«.
Nismo, kot se pogosto sliši, ujetniki lastne zgodovine, temveč prepogosto ene same interpretacije le-te.
To še toliko bolj velja za zadnjega četrt stoletja. Zato je pomembno, da se lotimo historizacije. Z drugimi besedami, ozaveščanja o zgodovinski razsežnosti obdobja, ki nas loči od prvih demokratičnih volitev. Kar pomeni, da ga iztrgamo iz samoumevnosti, s katerim nam je posredovan prek spomina ter priložnostnih političnih in novinarskih povzetkov.
To predpostavlja postopno uveljavitev novih pojmovnih kategorij, ki sicer ne morejo nadomestiti teh, ki smo jih vajeni iz splošne politične in javne razprave, a jih historizirajo – jih torej razložijo kot del specifične perspektive, interpretacije ali politične strategije, značilne za to obdobje.
Čas je, skratka, da se počasi ozavestimo in začenjamo razumeti, da kategorije, s katerimi skušamo povzemati našo sedanjost in nedavno preteklost, niso niti nevtralne niti lažne ali manipulativne, temveč so preprosto del določene časovno pogojene perspektive, različnih izkušenj, projektov.
Več lahko preberete na portalu kritika konſervativna.
