Odkar je leta 2007 Slovenija vstopila v schengensko območje, meje z Avstrijo ni več. Natančneje to pomeni, da je prehod meje prost in nenadzorovan. Kar ne pomeni, da meje kot takšne ni več. Še zlasti, če sežemo onkraj ozko administrativno-politične rabe besede „meja.“ Države in politične meje se menjajo. Tisto, kar traja in zagotavlja kontinuiteto ljudskega sobivanja, je kultura.
***
Pred kakim mesecem sem zgodaj zvečer posedal v kavarni Jelinek, na dunajski ulici, imenovani po slovitem avstromarksistu in socialnodemokratskemu voditelju Ottu Bauerju, počasi srebal melange in površno listal po straneh najnovejše številke časnika Die Presse. Bežni prelet vsebine pa je nepreklicno zmotil ležerni večer in v meni zbudil nelagoden občutek. Pa ni šlo za kake posebej dramatične naslove. Ne, bili so to le članki o docela normalnih rečeh. Normalnih tukaj, v Avstriji, se razume. Dnevne novice in banalnosti, ob katerih pa se slovenski človek – ne glede na to, da sicer na hladnem Dunaju marsikdaj lahko pogreši toplino domačega jezika, slovansko prešernost in provincialno gostoljubnost – zave, kako v domovini v marsičem vlada nenormalnost. In da je tako meja še kako realna.
V Avstriji parola „Sozial denken, Lohnsteuer senken“ („mislimo socialno, znižajmo davek na plače“), ki se blešči s plakatov po hodnikih podzemne železnice in v časopisnih oglasih, ne predstavlja prav nič nenavadnega. In to s strani socialne demokracije! Medtem ko pri nas časopisje skupaj s sindikati ob vsakem predlogu nižanja davkov govori o „koncu socialne države“ (katere že?) ter nekakšnih „bogataših,“ (katerih že?) ki bi jim to bilo v „darilo.”
V taisti državi, ki je sicer svetovno znana po pikolovskemu birokratizmu in katere politični sistem vsebuje nekatere izrazito socialistične elemente, vključno z – za razliko od slovenske – relativno dobro delujočo obsežno socialno državo, je povsem običajno v gostilni dobiti na roke napisan račun. Nihče se zaradi tega kaj preveč ne obremenjuje. Pri nas se uvajajo davčne blagajne, medtem ko bi bile v Avstriji razumljene kot nesramnost oblasti nasproti državljanom.. In (presenečenje!) dela na črno je tu manj kot v Sloveniji. Kljub temu, da – zgodovinsko in formalno gledano – pravna reda obeh držav temeljita na podobnem pozitivističnem modelu, ki mu gre sicer v principu marsikaj očitati, v Avstriji pravna država vseeno neprimerno bolje deluje.
In slednjič: v Avstriji je tudi povsem normalno, da 70 let po masakru nad civilisti v francoski vasi Oradour, ki so ga zagrešile enote SS, policija izvrši hišno preiskavo pri 89-letni osebi, ki je osumljena sodelovanja pri tem zločinu. Sodelovanja v skladu z ukazi nadrejenih, ne pa da bi pomor morebiti ukazala ali vodila. V Sloveniji pa raje „zgodovino puščamo zgodovinarjem“ in spoštljivo skrbimo za mirno starost nekdanjih nosilcev vodilnih funkcij v organizacijah, ki so – poleg mnogih drugih zločinov – izvedle množični masaker nad lastnimi sonarodnjaki (saj res – na „napačni strani“ so bili!). V našem javnem diskurzu še vedno vlada nelagodje pred tem, da bi zločinu rekli zločin ter umoru umor in se zato pogosteje uporabljajo izrazi kot so „usmrtitev,“ „uboj“ ali „poboj.“ Predsednik trenutnega državnega zbora pa bratomorne zločine raje pripiše naravnemu pravu.
Navedeni primeri s področja ekonomije, prava in morale pač razodevajo neko globoko razliko v mentaliteti, vrednotah in praksah – razliko v kulturi. Pa čeprav bi naj kulturno z Avstrijci „spadali skupaj“ oziroma bili ozko sorodni. Daleč so torej tisti časi, ko je Ivan Cankar – sicer odločen zagovornik jugoslovanskega povezovanja – govoril, da smo si z ostalimi južnimi Slovani „po krvi bratje, po jeziku vsaj bratranci, po kulturi, ki je sad večstoletne separatne vzgoje, pa (…) veliko bolj tuji, nego je naš gorenjski kmet tirolskemu ali goriški viničar furlanskemu“.
***
Ozka kulturna povezanost prostora, ki ga danes zasedata državi Slovenija in Avstrija, je zgodovinsko dejstvo, ki sega v daleč v megleno davnino. Tudi politično so ti kraji skozi večji del svoje poznane zgodovine delili usodo. Še zlasti velja poudariti šeststoletno pripadnost habsburškim dednim deželam. Znotraj tega okvira so slovenske dežele kot Notranja Avstrija – za razliko od Češke in Moravske, bavarskega Salzburga, ki je bil avstrijskim deželam priključen šele v času napoleonskih vojn, da ne govorimo o Ogrski – predstavljale enega najstarejših, jedrnih teritorijev.
Več lahko preberete na portalu Kritika konservativna.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
