Kritika konſervativna: Komunisti, komunajzerji, …

5
221

… komunjarji, komiji – kratek slovarček za liberalne bralce

Pri Kritiki konservativni se zavedamo, da je široko področje, ki ga na Slovenskem zaseda t. i. desnica – v resnici gre za dokaj suho in pusto planjavo, po kateri že dolga desetletja blodijo izgubljena slovenska plemena konservativna – sestavljeno iz jako raznolikih skupin, sekt, frakcij in občestev. Znašla so se skupaj, ker jih druži nasprotovanje levici, a imajo pogosto zelo različne kulturne, zgodovinske in druge občutljivosti. Liberalci, na primer, so zelo občutljivi na antikomunizem. Ne zato, ker bi imeli do bivšega sistema posebne simpatije, temveč predvsem zato, ker se v antikomunizmu, ki ni le drža ali stališče, temveč posebna kultura s svojimi pravili, šegami, navadami in zapletenimi diskurzivnimi praksami, ne znajdejo najbolje.

Predstavljamo si na primer povprečnega liberalca slovenskega, ki izhaja iz mestnega okolja in se umešča v to, čemur se je pred leti reklo »urbana desnica«. Ta liberalec ne mara neosocializma – zato mu tudi paleosocializem ni pri srcu. Toda o njem ne ve kaj prida, saj je bil vzgojen v dobrostoječi mestni družini, ki se je iz Blatnega Dola v srednji razred pogosto povzpela ravno v času socializma in zato ima do njega sicer kritično, a vse prej kot popolnoma negativno stališče. Spominja se vrst za puter in toaletni papir, a tudi poceni kreditov, s katerimi si je zgradila vikend na Pohorju, pa letovanja v Crikvenici. Spominja se tudi užitka, s katerim je v osemdesetih brala Žižkove kolumne v Mladini, nezaupljivega posmeha, s katerim je spremljala vzpon klerikalcev v Peterletovi vladi, predvsem pa se spominja zlatih devetdestih in vseh prikupnih načinov, s katerimi je profititala od slovenske zgodbe o uspehu.

Tedaj je biti liberalec pomenilo nekaj drugega …

Naš mladi novi liberalec na stvari gleda nekoliko drugače, a to so njegove družinske korenine. Zlata devetdeseta so mimo in naenkrat je treba izbirati: ali si liberalec ali hodiš na predavanja DPU-ja. Časi, ko je eno predpostavljalo drugo, so dokončno mimo. Zgodi se sicer včasih kakšna vstaja, ko se ta dva pola zopet srečata – a zreta si iz obličja v obličje in vedno bolj sodita, da več ne spadata skupaj. Nazadnje se odločita za open relationship – v prihodnje se bosta srečevala le, ko bo treba skupaj demonstrirati proti Janezu Janši, za legalizacijo marihuane in proti homofobiji. Sicer pa bo vsak od njiju »srečeval nove ljudi«. Vsak od njiju spremeni svoj facebook status v »it’s complicated«: toda mladi revolucionar nadaljuje svoje živahno družabno življenje po Ljubljani, mladi liberalec pa pravzaprav ne ve, kam bi se dal. Nekaj časa poseda doma, se udeležuje razprav na twitterju in na blogu Tomaža Štiha, nazadnje pa se odpravi na plano, iščoč somišljenike iz mesa in krvi v tej pustniji, ki se ji reče slovenska meščanska sfera.

Pride do protikomunistov. Previdno pristopi do njih: simpatija je takojšnja, a kmalu se pojavi nelagodje, nerazumevanje, zadrega. Oni ga razumejo – a on njih ne. Njihov besednjak, reference, interne šale so mu tuje.

Zato smo za mladega liberalca pripravili kratek slovarček antikomunističnega besednjaka. Začeli bomo pri samem začetku: pri poimenovanju nasprotnika, v odnosu do katerega dobiva antikomunist svojo identiteto. To je bolj zapleteno, kot se sliši. Nemara ste opazili, da glede tega obstaja več izrazov: komunisti, boljševiki, marksisti, leninisti, stalinisti, titoisti, maoisti, trockisti, nacional-boljševiki, nacional-komunisti, rdečkarji, komunajzerji itd. itd.

Več lahko preberete na portalu Kritika konſervativna.


5 KOMENTARJI

  1. V Sloveniji obstaja samo ena oblika konservativizma in to je komunistični konservativizem. Namen tega konservativizma je v ohranjanju privilegijev in pozicij moči, ki jih je komunizem dal neki politiki, njenim elitam in znotraj te politike ustvarjenim lobijem.
    Po zatonu Grosevih liberalcev je tudi liberalizem, ki nam ga ponujajo razne liberalne stranke, prej medijska kulisa za komunistični konservativizem (z delnim priznavanjem trga, kot bistvenega elementa v ekonomiji), kot pa kak pravi, gospodarsko liberalni projekt.
    Pri nas je v fazi revolucionarnosti, torej v fazi poskusa prinašanja sprememb desnica. Pa naj se to v šolstvu in medijih dobro “obdelanemu” ljudstvu zdi še tako čudno!

  2. Nisem za nobeno skrajnost, zato mi niso všeč negativne nalepke: komunajzarji, belogardisti…

    Te negativne nalepke imajo žaljivo ozadje in onemogočajo zbliževanje in sodelovanje pri izgradnji bolj krščanske prihodnosti.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite