Kritika konservativna: Koliko smo stari Slovenci?

2

Članek o stranpoteh slovenskega zgodovinopisja je zbudil mnogo zanimanja ter tudi odgovor dr. Roka Stergarja z ljubljanske Filozofske fakultete. Njegov odgovor temelji na stališču, da modernistična interpretacija naroda v slovenskem zgodovinopisju ni prevladujoča. To zgodovinsko sicer drži, a vendar je sedanja situacija popolnoma drugačna, saj se je pri gledanju na slovensko zgodovino v zadnjem času zgodil velik paradigmatski preobrat, ki ga lahko v največji pripišemo dr. Petru Štihu.

Štihovo delo je velikega pomena, saj je pometlo z marsikaterim nevzdržnim stališčem pri preučevanju starejše slovenske zgodovine in hkrati odprlo recepcijo modernih zgodovinskih pristopov pri njenem preučevanju. Štih je posebej apliciral teorijo etnogeneze dunajskega profesorja Herwiga Wolframa pri preučevanju Karantancev. Ta teorija ima sicer kar precej veljave, toda za pravilno razumevanje jo je potrebno bolje pogledati. Bistvo Wolframove teorije je, da so bila zgodnjesrednjeveška ljudstva precej bolj heterogena in osnovana okoli vojaške moči. Tudi sage in t. i. origo gentis (izvor rodu), ki je bila posebna zvrst zgodnjesrednjeveškega zgodovinopisja, so ljudstvo in vojsko pogosto enačila. Najpomembnejši nosilci etnične identitete in tradicije pa so bile knežje in plemiške rodbine, ki so predstavljala t. i. tradicijska jedra (nem. Tradizionskerne). Pri Gotih so bili nosilci tovrstne moči denimo Amali, pri Karantacih pa rodbina kneza Boruta, ki je najverjetneje obsegala kneze že pred Borutom, Gorazdom in Hotimirjem. Na pomen knežje moči kažejo denimo upori, povezani s pokristjanjevanjem. Glavno središče upora so sicer najverjetneje predstavljali sloji poganskih svečenikov, ki bi s pokristjanjevanjem največ izgubili, a pomenljivo je dejstvo, da je upor po Hotimirjevi smrti prerastel v pravo vojno. Ni odveč domnevati, da bi pokristjanjevanje steklo bolj gladko, v kolikor bi Borutova linija obstala. Drugi pomemben del aplikacije sodobnih pristopov pa je pomenil opisovanje etničnih identitet z njihovimi sočasnimi imeni. Karantanci se namreč povsod imenujejo kot Karantanci oziroma kot Slovani, ki si pravijo Karantanci. Hkrati je Štihova zamenjava paradigme zgodovine Slovencev s slovensko zgodovino pomenila tudi boljšo vključitev plemstva in meščanstva tujega izvora ter odstranitev hlapčevskega mita, ki je prevladoval od Ljudmila Hauptmanna naprej. Naslednja velika zasluga Štihovega dela pa je ta, da je pokazal na obstoj še ene slovanske kneževine, in sicer Karniole, daljne predhodnice kasnejše Kranjske. A vendar ima takšen pogled, kljub svojim velikim zaslugam, nekaj napak, ki jih bo poskusil nasloviti pričujoči prispevek.

Zanikanje kontinuitete

Z veliko verjetnostjo lahko trdimo, da so se Karantanci imeli za Karantance in Karniolci za Karniolce, čeprav lahko na tej točki poudarimo opazko, ki jo je pri pisanju o gotskem misijonarju Vulfili podal britanski zgodovinar Peter Heather. Po njegovem so različne etnične identitete v zgodnjem srednjem veku lahko obstajale skorajda ločeno ena od druge. Vulfila je bil denimo potomec »rimskega« prebivalstva, zajetega na ozemlju današnje Turčije. Nosil je sicer že gotsko ime in dobro znal gotski jezik, saj je v gotščino prevedel celo Biblijo, vendar je še vedno ohranjal zavest o svojem izvoru. Heather na tej točki dodaja, da so takšne skupnosti lahko ohranile svojo identiteto skozi več generacij, zato se velja tudi povprašati, ali so šle etnična, politična in državna identiteta z roko v roki. Podobno dvoumno lahko razumemo tudi navedbe o sestavljenosti Alemanov in zgodnjih Frankov iz različnih skupin ter primer nagrobne plošče frankovskega bojevnika iz Panonije, na kateri piše: »Sem frankovski državljan, pod orožjem pa rimski vojak«. Te primere lahko razumemo bodisi kot neizpodbiten dokaz za heterogenost ljudstev ali pa tudi kot dejstvo o ne vselej nujnem prekrivanju etnične in politične identitete, ki bi lahko bila prisotna tudi v alpsko slovanskih kneževinah, čeprav nam znameniti stavek spisa o spreobrnjenju Bavarcev in Karantancev – Sclavi qui dicunur Quarantani (Slovani, ki si pravijo Karantanci) – kaže na obstoj karantanske identitete. Prav tako ni dvoma, da so bili pripadniki obeh etničnih identitet med seboj izredno sorodni. Eden od pomembnih indicev je prisotnost kosezov na obeh straneh Karavank, čeprav obstaja tudi možnost, da je bila njihova prisotnost posledica kasnejših kolonizacij. A vendarle mislimo, da dvoma v sorodnosti ni, in to ne zgolj na podlagi jezikovne sorodnosti. Govorjenje o Slovencih je v tem kontekstu najverjetneje še prezgodnje, zato predlagamo termin alpski Slovani, in sicer zaradi ločevanja od ostalih Slovanov takratnega časa. Poleg tega jezikovne raziskave brižinskih spomenikov in ostalih srednjeveških dokumentov jasno kažejo na sorodnost in jezikovno kontinuiteto. Nemški zgodovinar Hans-Dietrich Kahl obravnavane pojave označuje celo z izrazom protoslovenski. Izganjanje Slovencev iz srednjega veka je tako malce pretirano, ne glede na neobstoj slovenske identitete. Obstaja pa še nek drug pogosto spregledan moment, ki se ga velja dotakniti.

Gre za razširitev pojma Karantanija, ki je prevzel pomen celotne bavarske vzhodne prefekture, kar je s pridom uporabljal tudi avtor spisa o spreobrnitvi Bavarcev in Karantancev (Conversio Bagoariorum et Carantanorum) okoli leta 870.

Več lahko preberete na kritikakonservativna.com.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


2 KOMENTARJI

Comments are closed.