Kritika konservativna: Kaj konzervira konzerva konzervativca?

Na socialnih omrežjih se za desničarje ali konservativce s strani naprednejših članov našega občestva že nekaj let pojavlja diskreditacijska oznaka konzerva. Ta oznaka naj bi na šaljiv način označevala umsko zaprtost, moralno hermetičnost in nezmožnost odprtega soočanja z novimi idejami in miselnimi tokovi. Konzervativnost (oz. konzerva) naprednjakom torej predstavlja predvsem osebnostno pohabljenost, ki ima določene politične posledice – saj je normalno, da je človek odprt in da hlepi vedno po novem in boljšem.

Po takšnem razumevanju naj bi bil konzervativec nek zadrt človek, sovražen intelektu in kulturi, ki malikuje preteklost in preživete inštitucije in je zato nezmožen misliti novo in sprejemati čas, v katerem živi. A že površen pogled na slovensko kulturno-politično sceno nam pokaže, da te opredelitve ne moremo ustrezno umestiti v naš prostor. V deželah, kjer še živo vztraja spomin na socializem, se zdi, da so ravno progresivci tisti, za katere bi veljala zgornja opredelitev (no, glede sovražnosti do intelekta med seboj še tekmujejo), konzervativci pa bi – tako zgleda – najraje kar vse spremenili. In vendar volivcev Združene levice nihče ne imenuje »konzerve«, ravno tako tistih, ki glasujejo za Novo Slovenijo, ne nazivajo »naprednjake«. Torej, če želimo, da imajo besede ustrezen pomen, bi bilo več kot dobrodošlo, da sploh razumemo, kaj naj bi bilo tisto, kar bi morali konzervativci konzervirati in na kakšen način naj bi se to manifestiralo v političnem mišljenju.

Odnos med konzervo in konzerviranim

Tako kot vsak posameznik, se tudi konzervativec ne počuti povsem lagodno v tem svetu, v svetu tu in zdaj. Ravno tako čuti socialna trenja, ki niso razrešena, ravno tako vidi okoli sebe nepravičnost, korupcijo, izkoriščanje in pomanjkanje integritete in odgovornosti; ravno tako vidi nered, kjer bi moral biti red. Na kratko, konzervativec prav tako kot njegov progresivni sodržavljan vidi, da ta svet, v katerem se je znašel, v katerem živi in občustvuje, ne dosega kakovostne ravni, ki bi jo lahko. Ena izmed rešitev te zagate (ki je povsem legitimna) je, da se iz tega sveta umakne. Lahko se umakne v notranjo emigracijo ali pa se preseli v posebne (alternativne) ločene skupnosti. Druga rešitev, pogostejša, pa je, da se politično angažira, torej da želi ta svet (v prihodnosti) spremeniti na boljše.

Toda v nasprotju s progresivcem, ki vidi svet manihejsko in smatra, da je absolutno zlo tega sveta potrebno z odločnim rezom zamenjati z dobrim, ki ima za priti, je odnos konzervativca do sveta metafizičen. Sam namreč meni, da obstaja neko dobro (ali mnoštvo dobrega), ki je večno (oziroma ni odvisno od zgodovinskega obdobja in zato velja za vse čase), in (trenutni) svet, ki tega dobrega ne dosega. Vendar to dobro ni zoperstavljeno svetu. Ne, tega dobrega izven sveta sploh ne moremo imeti, kakor na primer glasbe, ki je nekaj dobrega, ne moremo užiti na sebi, temveč jo mora nekdo igrati – in seveda nekdo poslušati.

Da bi zgornje misli nekoliko bolj plastično osvetlili v zgodovinski luči in da bi uporabili terminologijo, ustrezno za ta članek, bi lahko podali naslednji primer.

Recimo, da je riba neko dobro. In to ribo želi posameznik užiti skozi celo leto. Zaradi različnih razlogov mu je onemogočeno, da bi vsakič, ko si zaželi ribo, to preprosto ujel iz morja, zato jo želi konzervirati, da mu bo dostopna skozi daljše časovno obdobje. Skozi različna zgodovinska obdobja (kjer kot zgodovinsko razumemo enoto časa, kraja, objektivnih naravnih danosti, dostopne tehnologije, običajev, kulturne posredovanosti ipd.) so različni posamezniki ribo konzervirali na različne načine, vendar vedno z željo, da bi jo najbolje ohranili, to se pravi – konzervirali. Zato poznamo različne načine konzervacije rib: sušenje, soljenje, prekuhavanje, vlaganje, kasneje pa tudi zamrzovanje in konzerviranje v konzerve. Konzerva, torej, kot moderni način konzervacije, tj. ohranjanja, nima nobenega posebnega pomena za nas – razen tega, da konzervira ribo. Njena hermetična zaprtost, ki omogoča dolgo trajanje in zato tudi širšo dostopnost, nima nikakršnega pomena na sebi, temveč zgolj v razmerju do konzervacije naše ribe.

Vendar, in to je nezanemarljiv moment naše zgodbe, vsaka konzervacija na nek način spremeni sam produkt. Riba, torej, ki smo jo želeli ohraniti in jo zato konzervirali, po okusu in po teksturi ni enaka konzervirani ribi. Če je bila izvorna želja čim bolje konzervirati ribo, pa je način konzervacije v določenem času in kraju prinesel posledice, ki jih nismo mogli povsem predvideti, saj je sam način konzervacije ustvaril neko novo realnost. Ta realnost je lahko nekaj dobrega in jo hočemo še naprej obdržati (kot je recimo sušeni bakala ali sled v olju); lahko pa se zgodi, da opazimo, da ima določen način konzervacije, četudi opravlja neko dobro delo (ohranja ribo), preveč škodljivih stranskih učinkov, ki spodjedajo samo dobro, zato stremimo k temu, da jo nadomestimo z drugačnim postopkom ali odstranimo škodljive elemente obstoječega (na primer umetne konzervanse in sladila).

Več lahko preberete na Kritika konservativna.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.