Kritika konservativna: Kaj je pravzaprav konzervativizem?

4

Na internetnem portalu Kritika konservativna se je v zadnjem času začela krvavo potrebna resna razprava o konservatizmu, liberalizmu in njunem medsebojnem razmerju. Ta razprava je v Slovenijo prišla z vsaj polstoletno zamudo, saj naš prostor, kot je v svojem spisu ugotovil že pisec Barbarossa, pravega konservatizma doslej sploh še ni recipiral. Na njegov kritični esej o razlikah med liberalizmom in konservatizmom sej je elokventno odzval pisec Bertl, ki se prišteva h klasični liberalni tradiciji ter trdi, da »sta konservativnost in liberalizem nekaj povsem skladnega«. Ker se kot konservativec s to trditvijo ne morem strinjati, sem se odločil, da se tudi sam vključim v debato in poskušam podati svoj pogled na razmerja med »nelagodnima bratrancema«, kot je liberalizem in konservatizem nekoč označil ameriški sociolog Robert Nisbet. Pri tem mi bodo kot opora za razpravo služile nekatere Bertlove trditve, ki jih bom kritično komentiral.

Še pred tem bi rad opozoril, da se sam prištevam k t. i. »tradicionalističnemu konservatizmu«. Razumevanje konservatizma, ki ga bom predstavil v nadaljevanju prispevka, je, vsaj po mojem mnenju, ustrezno tej tradiciji, ki pa seveda ni edina. Obstajajo tudi drugačni pogledi na konservatizem, ki so prav tako legitimni. Če bom torej govoril v prvi osebi množine, to ne pomeni, da si jemljem pravico govoriti v imenu vseh konservativcev.

V uvodu sem že omenil zelo pozno recipiranje konservativne misli v slovenskem prostoru. To dejstvo je za razpravo po mojem mnenju bistvenega pomena, saj deloma pojasnjuje samo jedro problema, ki je pred nami. Gre za vprašanje o sami »ontologiji« konservatizma. Za nadaljnjo razpravo o odnosu med konservatizmom in liberalizmom je pojasnitev pojma nujna, saj bo drugače vedno prihajalo do novih nesporazumov in nejasnosti.

Bertl tako denimo trdi, da je konservativnost prvenstveno politična drža. »Drža, za katero so značilne zmernost, preudarnost, previdnost in zlasti skepsa do (prehitrih) sprememb ter do „radikalnih rešitev“. To pa ni toliko stvar politične teorije temveč gre za način pristopanja k praktičnim političnim vprašanjem.« Bertl ima tu do neke mere prav, konservativnost gotovo je tudi politična drža, za katero je značilno vse, kar je zapisano. A to bi pomenilo, da smo konservativci pravzaprav le tisti naivneži, ki, prosto po Chestertonu, preprečujemo, da bi se napake, ki jih zagrešijo liberalci, popravile. Podobno kot veliki angleški mislec razumeva konservativce tudi Bertl, ko na koncu eseja zapiše, da so vladavina prava, parlamentarizem in ostale liberalne vrednote dediščina zahodne civilizacije, ki se ji mora vsak pravi konservativec v zahodnem okolju čutiti zavezan in jo braniti. Analogno lahko potem rečemo, da mora vsak kitajski konservativec braniti vrednote svoje kulture itd. Če tako, potem res skorajda ne moremo govoriti o konservatizmu kot takem, temveč o različnih konservatizmih, ki med seboj nimajo veliko skupnega razen te previdnosti in želje po ohranjanju ali vsaj spoštovanju tradicije. Jasno je, da je tak konservatizem le prazna forma, ki jo lahko napolni praktično katerakoli vsebina, v skrajnem primeru celo branjenje ideologij in političnih sistemov kot je npr. komunizem, če je le-ta v neki družbi le dovolj trdno zakoreninjen.

Konservativni um: iskanje ravnovesja med partikularnim in univerzalnim

Bertlov zapis v veliki meri zadene bistvo konservatizma, kot ga sam razumem, a ne pove celotne zgodbe. Konservativci se večinoma res izogibamo univerzalizmu oz. iskanju univerzalnih političnih rešitev. To pa še ne pomeni, da je vsak konservatizem čisto partikularen oz. vsebinsko popolno odvisen od prostora in časa, v katerem se nahaja, kot trdi avtor. Evropski konservativci zgodnjega 19. stoletja so sicer res branili vladanje vladarjev »po milosti Božji« ali privilegije aristokracije, medtem ko današnji evropski konservativci branijo npr. pravice družine pred državnimi posegi, a to še ne pomeni, da med njimi ni nič skupnega, da torej ne bi mogli govoriti o enem konservatizmu. Kot je zapisal avtor sam (čeprav se te maksime nato po mojem mnenju nato ni konsekventno držal), moramo razlikovati med političnimi gibanji, svetovnimi nazori, politično-filozofskimi nauki ipd. Na konkretnem političnem polju sta vsebini starejšega in novejšega konservatizma res komajda prepoznavni, a to še ne pomeni, da za obema ne ležijo isti filozofski principi. Prepričan sem torej, da obstaja nek »generični konservatizem« (izraz uporabljam in search for a better term, saj se zavedam, da implicira nek sklenjen filozofski sistem oz. ideologijo, česar pa konservativci nimamo), ki je več kot le želja po previdnosti in zmernosti. Taka je tudi teza ameriškega misleca Russella Kirka, ki je v svojem klasičnem delu The Conservative Mind preučil konservativno misel od Burka do Santayane.

Po Kirku obstajajo namreč nekateri principi, ki so skupni vsem konservativnim mislecem in teoretikom, čeprav med njimi drugače obstajajo velike razlike. Vsi konservativci tako po Kirku priznavajo nek transcendenten moralni red, ki ga največkrat razumejo kot naravno pravo ali Božji zakon. Konservativci prav tako izkazujejo naklonjenost do velike raznolikosti in skrivnosti človeške eksistence (ozko ideološko mišljenje jim je torej tuje), priznavajo nujnost neke hierarhije (ki se seveda lahko manifestira na zelo različne načine) za urejeno družbo ter zagovarjajo osebno lastnino kot nujen pogoj za svobodo posameznika. Konservativci poudarjajo pomen skupnosti kot antitezo liberalnemu individualizmu ter socialističnemu kolektivizmu. Poleg tega konservativci priznavajo pomen običajev, šeg, družbenih konvencij ipd. za uspešno življenje v skupnosti ter ne zavračajo sprememb kot takih, saj se vsako živo bitje neprestano spreminja. Verjamejo pa v pomen organske rasti človeške družbe. Inovacije morajo torej biti vpete v že obstoječe strukture oz. rasti iz njih (veliko podrobneje o omenjenih principih si lahko zainteresirani bralec prebere na tej spletni strani).

Iz povedanega torej sledi, da se ne morem strinjati z oznako, »da o tem kdo je (bil) konservativec, je mogoče presojati le znotraj posameznega konteksta, o tem kdo je liberalec, pa tudi na abstraktni ravni z normativnega gledišča političnih načel«. Konservatizem je predvsem iskanje univerzalnega v partikularnem oz. iskanje nekega pravilnega ravnovesja med tema dvema skrajnostma.

Več lahko preberete na Kritika konservativna.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


4 KOMENTARJI

  1. Ugovarjal bi zaključnim tezam avtorja, ki jih tule ni, so pa v originalu. Ne strinjam se s trditvijo, da je CDU/CSU ( podobno je pri avtrijski OVP) in še katera “brezprofilna” stranka. Je pa res, da je programsko zelo zmerna. Mogoče v kakšni točki, ki so jo sprožili procesi kulturne revolucije leta 1968, res razvodenela v želji prilagajati se duhu časa.

    V splošnem pa profilu CDU/CSU po mojem ne gre odrekati konservativnosti. Ali OVP. Nastanek AfD v Nemčiji ali rast FPO v Avstriji za razliko od avtorja vidim kot zaskrbljujočo politično regresijo.

  2. Čestitke avtorju! Briljantno na kubik!

    Zanimivo, da so tako pomembne teme pri nas še tabu.
    Očitno zato, da bi se lahko negativno politično manipuliralo s konservatizmom.

    Sam si bistveno razliko predstavljam takole:
    – liberalec si dovoli vse, kar ni zakonsko prepovedano, konservativec pa tudi tistega ne, kar je moralno in etično zavržno

    – konservativec neguje občutek za resnico in pravico, liberalec pa se temu izogne s teorijo več resnicah in relativni pravičnosti

    – konservativec spoštuje tradicionalne vrednote, ki so omogočile in ohranile civilizacijo, liberalec pa te vrednote ignorira

    – konservativec živi v harmoniji z naravnim okoljem v katerem živi in domačo tradicijo, liberalcu pa se na to harmonijo požvižga in obožuje vse tisto, kar ni iz domačega okolja

    – konservativec teži k ravnovesju med duhovnim in materialnim življenjem, liberalec pa prisega le na materialno življnje.

    • Resnično čestitke avtorju! Predvsem zaradi besed: “Obstajajo tudi drugačni pogledi na konservatizem, ki so prav tako legitimni. Če bom torej govoril v prvi osebi množine, to ne pomeni, da si jemljem pravico govoriti v imenu vseh konservativcev.”

      Verjetno vi gospod Svitase, jaz in avtor nimamo iste definicije konservatizma.

  3. Predzadnji odstavek (po Kirku) je zame pravi zadetek, kaj je konzervativizem. Ne gre za moraliziranje, kar največkrat leti na konzervativce, ampak za preizkušeno poslovnost.

Comments are closed.