Kritika konservativna: Je nasprotovanje istospolnim porokam enako rasizmu?

Kot del prizadevanja za poglobitev razprave ob bližajočem se referendumu o družinskem zakoniku objavljamo prevod prispevka, v katerem ameriški pravnik Ryan T. Anderson iz Heritage Foundation analizira analogijo, ki jo tudi pri nas pogosto slišimo: je nasprotovanje istospolnim porokam podobno prepovedi porok med pripadniki različnih ras? Prispevek predstavlja prirejeno (skrajšano) obliko daljšega Andersonovega članka, objavljenega na sledečem spletnem naslovu. Zainteresiranega bralca vabimo, da si prebere celotno verzijo razprave, ki vsebuje tudi obsežen znanstveni aparat.

Ryan T. Anderson

POROKA, RAZUM IN VERSKA SVOBODA

Ali je nasprotovanje istospolnim porokam kakorkoli podobno nasprotovanju medrasnim poročnim zvezam? Eden izmed argumentov v današnji debati glede narave zakonske zveze je tudi ta, da so zakoni, ki poroko opredeljujejo kot izključno zvezo moškega in ženske, sodobni ekvivalent nekdanjim prepovedim medrasnih porok. Nekateri dalje trdijo, da so zakoni, ki ščitijo svobodo govora in delovanja za tiste posameznike, ki na podlagi svojega verskega prepričanja vztrajajo, da je poroka lahko le zveza moškega in ženske, na nek način enaki zakonom, ki so zagotavljali rasno segregacijo.

Te trditve so napačne.

Popolnoma razumno verjeti, da je poroka le zveza moškega in ženske. Ko državljani živijo ter vodijo svoja podjetja skladno s tem prepričanjem, nikomur ne odrekajo enakosti pred zakonom. Skladno s tem si tako ravnanje zasluži zaščito pred vladno prisilo.

Veliki misleci skozi vso človeško zgodovino – in v vseh človeških družbah do približno leta 2000 – so poroko razumeli kot zvezo moškega in ženske, moža in žene, očeta in matere. Razumevanje poroke kot zveze moškega in ženske je bilo univerzalno sprejeto. Debata okrog redefinicije zakonske zveze predstavlja torej debato okrog same narave poroke. Istospolna poroka je rezultat revizionizma v zgodovinskem mišljenju glede poroke.

Prepoved medrasnih porok kot del zakonodaje Jima Crowa pa je bila nasprotno le del odvratnega gibanja, ki je zanikalo temeljno enakost in dostojanstvo vseh človeških bitij ter nasilno razdelilo družbo na rasni osnovi. Kot so se prepovedi medrasnih porok prvič pojavile v ameriških kolonijah, niso bile nasprotne le s tradicijo običajnega prava podedovanega iz Anglije, temveč tudi z dotedanjo zgodovinsko prakso, ki ni prepovedovala medrasnih porok. Te prepovedi niso bile utemeljene na nikakršnih razumskih argumentih, temveč na predsodkih glede rase, ki so se razvili šele v moderni dobi. To je vodilo do revizionistične ter nerazumne politike glede poroke. Prepričanje, da ima poroka karkoli opraviti z rasnimi razlikami je namreč nerazumno, zato bomo le stežka našli pomembnejšega misleca, ki je imel tako mnenje.

Rasne razlike nimajo nič opraviti z naravo poroke

Če preučujemo spise Platona, Aristotela, Avguština, Tomaža Akvinskega, Majmonidesa, Al-Farabija, Luthra, Calvina, Locka, Kanta, Gandhija in Martina Luthra Kinga lahko vidimo, da spolna zveza moškega in ženske stoji v samem osrčju njihovih razmišljanj o poroki, medtem ko se rasne razlike nikoli ne pojavijo. Šele pozno v zgodovini lahko najdemo politične skupnosti, ki prepovedujejo medrasne poroke. Taki zakoni so bili skorajda unikatni v zgodovini, saj jih najdemo praktično le v novodobni Ameriki. Poroka kot naravna zveza, v kateri rasna pripadnost ne igra nobene vloge, je bila nasprotno priznana v vseh ostalih državah in družbah, na kar je opozoril že Irving Tragen leta 1944: »Običajno pravo ne pozna prepovedi medrasnih porok.«

Več lahko preberete na kritikakonservativna.com.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.