Kritika konſervativna: Iz Patrie bo vstala domovina. Not.

Za stranko SDS je /afera Patria/, srednjeročno gledano, največja in najbolj intenzivna propaganda, ki si je sama nikoli ne bi mogla izmisliti in uresničiti. Za njenega predsednika pa dosmrtno ustoličenje in soodločanje o slovenski politiki tako dolgo, dokler ga bo volja. Patria bo v s končnim učinkom strel v koleno tistim, ki so si jo izmislili, in propaganda za SDS – ne da bi si najeli piarovske hiše. Nomen est omen, očitno bo iz Patrie vstala domovina!

Tako je četrtega, ne prvega, aprila letos na spletni strani revije Reporter zapisal moralni teolog dr. Ivan Štuhec. Da ne bi delali krivice njegovi argumentaciji, navedimo v celoti korake, ki so ga privedli do tega zaključka:

Da je Patria politični in ne pravni problem, mnogi že dolgo mislimo, od njenega velikega poka naprej. Vendar bi to, kar smo mnogi mislili, potrdilo tudi sodišče, ki bi se tako dokončno odreklo vsem pravnim načelom in praksam, ki obstajajo v civiliziranem zahodno evropskem in anglosaksonskem pravnem redu. Obsodba brez trdnih dokazov, da je neko dejanje bilo dejansko izvršeno, je pokop prava. Nenazadnje so na to ob prvostopenjski sodbi opozarjali pravniki iz različnih svetovnonazorskih izhodišč.

O namenih ne more soditi nobeno sodišče tega sveta, o tem lahko sodi vsak sam in Bog, če ga prizna. Kdor pa si privzema kompetenco, da lahko razsoja o namenih, se postavlja v območje totalitarnega družbenega reda. Proti takšnemu redu se je treba boriti z vsemi legitimnimi, legalnimi in miroljubnimi sredstvi. V primeru trojice obsojenih bi to pomenilo, da bo govorila ulica, saj totalitarci ne razumejo drugega jezika kot jezik ulice in državljanske nepokorščine. Ta ulica ne bo govorila z granitnimi kockami, ampak s slovenskimi zastavami in rdečimi nageljni, kajti v tem primeru gre za Slovenijo kot pravno državo.

Dr. Štuhec je seveda prizadet zaradi vprašljive sodbe v primeru Patria. Ali jo je dejansko v celoti prebral ali ne, ne vemo – kajti večina njegovih mnogoštevilnih javnih nastopov proti njej se bolj kot na dejstva opira na logične elaboracije, ki se nam zdijo zelo problematične.

Pojdimo lepo po vrsti.

»Obsodba brez trdnih dokazov, da je neko dejanje bilo dejansko izvršeno, je pokop prava.«

V ZDA, ki jih dr. Štuhec postavlja za zgled, je nevladna organizacija Innocence Project, od leta 1992, odkar obstaja, z uporabo novih tehnologij (predvsem vzorcev DNK) uspela neizpodbitno dokazati nedolžnost več kot tristotih obsojencev, od tega kar 18., obsojenih na smrt. Laik, kakršen je pisec teh besed, pač domneva, da dokazi, ki so pripeljali do obsodbe nedvoumno nedolžne osebe, pač niso morali biti zelo trdni. Seveda nočemo trditi, da se moramo zaradi dejstva, da v pravu povsod prihaja do pavšalnih obtožb in da temu zelo pogosto botrujejo predsodki, krivično usmerjeni proti obdolženim (je potrebno posebej dodati, da je bilo kar 15 od 18. po krivem obsojenih na smrt temnopoltih in da jih je večina doživela obsodbo s strani ljudskih porot v južnih državah ZDA?; ali da se je kar 17 od 25. primerov, ko je bila krivična obsodba dokazano posledica »Governtment Misconduct«, tj. zlorabe v postopku, to zgodilo v taistih južnih državah in da je bilo kar 82 % žrtev teh zlorab temnopoltih?) odpovedati ogorčenju nad storjeno krivico. Ampak – »pokop prava«?

V sosednji Italiji je bil v osemdesetih letih evropski poslanec opozicijske Radikalne stranke po krivici obsojen na nič manj kot deset let zapora in jih tam nekaj nekaj tudi preživel, kmalu zatem pa umrl za posledicami stresa. »Pokop prava«?

Tu ne gre za to, da bi se po nepotrebnem obešali na pretirane besede nekoga, ki je očitno čustveno prizadet nad sodbo, za katero ima vsekakor upravičene razloge, da jo razume kot krivično. Poleg tega vemo, da v Sloveniji vlada posebna šega, da se že ob mnogo manjših stvareh kriči »umrla je pravna država!«. Ta navada se je razpasla predvsem v času prve Janševe vlade, ko je »pravna država umirala« za vsako figo. Razumemo torej, da je take izjave potrebno jemati previdno in jih ne velja brezsrčno secirati v maniri kakšnega Borisa Vezjaka. Težava ni v izjavi: težava je, ko postane predpostavka v nekem mnogo bolj daljnosežnem argumentu.

A pojdimo dalje.

»O namenih ne more soditi nobeno sodišče tega sveta, o tem lahko sodi vsak sam in Bog, če ga prizna.«

Verjetno bodo pravniki znali bolje povedati, toda kolikor vem, se v pravu razsoja tudi o namenih. Če ne bi bilo tako, verjetno ne bi poznali kategorije rimskega prava dolus, ki pomeni ravno namensko kršitev zakona in predstavlja pomemben element pri razsojanju o hudosti kršitve. Brez kazenskega koncepta namena (ki mu je, kljub temu, da moralni teolog pravi, da ne obstaja, ker da o njem ni mogoče razsojati, posvečena precej obsežna stran v angleški wikipediji), bi najbrž, tako pač sklepam kot laik, težko imeli takšno kaznivo dejanje, kot je npr. poskus umora. Nekdo, ki bi ga zadržali, ko bi se s krepelom v roki bližal Janezu Janši, na ves glas vpijoč: »Dobil boš svoje, fašist!«, bi se v svojo obrambo lahko skliceval na besede doktorja teologije, češ da »nobeno sodišče tega sveta ne more soditi o njegovih namenih«. O njih lahko po besedah moralnega teologa »lahko sodi le sam« – in sam bi presodil, da je hotel Janezu Janši le izročiti v dar orožje, s katerim se bo uspešneje boril proti komunistični zalegi. Besedo fašist pa da je mislil ljubkovalno, kot ironično subverzijo medijskega diskurza, čigar žrtev je prav Janez Janša …

Namene je seveda treba dokazati. Kar ni vselej lahko. Pogosto pa, kot nam dokazuje zgornji primer, vse prej kot nemogoče.

Sodnica na prvi stopnji je v primeru Patria Janezu Janši sodila o namenu, kakor ga pač definira zakon. “Kdor zase ali za koga drugega zahteva ali sprejme nagrado, darilo ali kakšno drugo korist ali obljubo oziroma ponudbo take koristi, da bi v mejah svojih uradnih pravic opravila uradno dejanje, ki ga ne bi smela opraviti itd.” Kaj je obljuba ali ponudba, če ne ravno materializiran, izrečeni ali posredovani namen, ne vem.

Drugo vprašanje je, kako prepričljivo je utemeljila razsodbo, da se je takešn namen v danem primeru dejansko materializiral. Da pri svoji utemeljitvi ni bila zelo sofisticirana, je bilo pričakovati, saj je navsezadnje razsežnost primera daleč presegala njene sposobnosti – a to je krivda tožilstva, ki se je na podlagi problematične kalkulacije odločilo, da obtožnico vloži na okrajno sodišče, kjer se v glavnem ukvarjajo s tatiči in tožarjenji glede obrekovanja (že roparje sodijo na višji stopnji). Čisto možno, da je storila napako (že število pravopisnih napak v njeni razsodbi in odlomkov, prekopiranih in prilepljenih iz tožilčevega spisa in manualov KPK, priča o ravni njene kompetence). Upamo, da bo njene morebitne napake višje sodišče popravilo. Kaj takega se ne bi zgodilo prvič in ne vem, če se strinjam z ddr. Klemenom Jakličem, da bi moralo biti sodišče zaradi položaja obtoženca še posebej previdno. Plebejski del duše mi pravi, da če že imamo zanič sodstvo, naj bo vsaj enako zanič za vse. In naj vlada enaka ogorčenost nad sleherno zlorabo.

Tako kot Janez Janša sem prepričan, da bo sodba prej ali slej padla. Če ne drugega, vsaj na Vrhovnem ali Ustavnemu sodišču ali na Evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu. Hočem pa poudariti, da Janez Janša žal ne bo prvi, ki bo moral iskati zadoščenje tako visoko. Ali pa pomislimo na groteskne sodbe proti pisateljem zaradi “obrekovanj” v romanih – nekatere sploh niso bile razveljavljene! Ne vidim, zakaj naj bi bilo to vredno manjšega ogorčenja … Res je sicer, da je zadeva Patria usodno posegla v slovenski politični proces – toda ne pozabimo, da se je primer l. 2008 začel na Finskem, ne pri nas. Seveda je imela levica ves interes, da je iz njega naredila takšen halo in seveda je z veseljem prispevala z (dez)informacijami finskim organom pregona. Toda ideja, da je bila pri vsem tem odločilna ali da je afero povzročila – je absurdna. Zadevo Patria je levica politizirala v svoj prid (tudi tako, da je pravočasno pridobila informacije, kaj se kuha) – zdaj jo politizira pa desnica. Vendar je ta politizacija, ki je pravzaprav razumljiva, zame minorno vprašanje.

Nastopam proti nečemu drugemu: proti ideji ali prepričanju, da zadeva Patria lahko postane ključ za spremembe, ki daleč presegajo njen domet. To je namreč, kar nam govori dr. Štuhec.

Dr. Štuhec ne piše o napaki sodišča niti ne razmišlja o načinih, kako izboljšati naše sodstvo, ki je zanič. Pravzaprav ne piše niti o tem, da je sodni sistem že onkraj izboljšave in da je situacija po petindvajsetih letih neuspešnih reform na tem področju naravnost brezupna – če bi govoril o tem, bi mu dali prav.

Pravi naslednje:

»Kdor si privzema kompetenco, da lahko razsoja o namenih, se postavlja v območje totalitarnega družbenega reda.«

Tu pa vrag vzame šalo. Kajti če nek družbeni red ali politični sistem definiramo kot totalitaren (in ne nemara kot nepopoln, disfunkcionalen, korumpiran, nezadostno demokratičen, izkrivljen ipd.), to pomeni njegovo popolno delegitimacijo. Še več: ne pomeni le delegitimacije njegovega vodilnega razreda, tj. politikov in funkcionarjev, temveč v enaki meri delegitimacijo celotne družbe oziroma vseh, ki nasprotujejo – ki nasprotujemo – trditvi, da živimo v totalitarnem družbenem redu; ali da bi živeli v totalitarnem družbenem redu v primeru nesrečnega naključja, da bo obsodba proti Janezu Janši kljub precej šibkim dokazom potrjena še na višji stopnji. Kdor podaja to izjavo, se postavlja na enostransko avantgardno pozicijo »borca proti totalitarizmu«, ki vse ostale – ne le nasprotnike, temveč prav vse ostale, ki ne pritrdijo tej sodbi ali so do nje skeptični – degradira na pozicijo zaslepljencev, »totalitarnih poškodovancev«, na raven neumne, zmanipulirane množice, katere inertnost je treba premagati v revolucionarnem zrušenju celotnega sistema. In potem? Bomo vzpostavili nov družbeni sistem? In kaj bo s »totalitarnimi poškodovanci«? Bomo imeli kakšno vlogo v njem? In če je odgovor da: ali ne bomo potem skoraj na istem, saj bo ljudstvo večinoma še vedno zaslepljeno? Ima dr. Štuhec kakšne posebne zamisli ali metode za odpiranje oči? … Dr. Štuhecu bomo seveda priskočili v bran, ko ga bo nekdo zaradi takšnih in podobnih stališč označil z “desnim boljševikom”: a pred tem bomo zahtevali, naj premisli, s čim si je tako diskvalifikacijo zaslužil.

Seveda vemo, da dr. Štuhec ne misli resno. V totalitarnem družbenem redu bi ne bil redni in stalni gost državnih televizijskih programov, dolgoletni kolumnist enega od vplivnejših dnevnikov (ki poleg tega zagovarja še drug nazor in je blizu vladajoči opciji) in sploh glavni obraz in glas liberalnega katolištva v javnosti. Ampak mogoče je prišel čas, da začnemo od naših javnih osebnosti zahtevati vsaj minimalni trud, da govorijo in pišejo stvari, za katerimi lahko stojijo. Ne pa, da blejejo, kar se jim v danem trenutku zdi najbolj udarno in kar najbolj ustreza trpkosti njihovih frustriranih ambicij. Ali pa naj prepustijo mesto drugim, mlajšim, ki znajo bolje. Tudi na katoliški strani ne manjka teologov in laičnih izobražencev, ki znajo bolje. Pa tudi med starejšimi bi se jih kar nekaj našlo. Takih, ki znajo postaviti stvari na svoje mesto brez abotnih pretiravanj in žaljenja ter v skladu z normami civiliziranega javnega nastopa, ki jih že desetletja upravičeno terjamo od naših vplivnejših in do nedavnega tudi bolj zariplih sodržavljanov na levici.

Več lahko preberete na portalu kritika konſervativna.