Kritika konſervativna: Iz Patrie bo vstala domovina. Not.

36

Za stranko SDS je /afera Patria/, srednjeročno gledano, največja in najbolj intenzivna propaganda, ki si je sama nikoli ne bi mogla izmisliti in uresničiti. Za njenega predsednika pa dosmrtno ustoličenje in soodločanje o slovenski politiki tako dolgo, dokler ga bo volja. Patria bo v s končnim učinkom strel v koleno tistim, ki so si jo izmislili, in propaganda za SDS – ne da bi si najeli piarovske hiše. Nomen est omen, očitno bo iz Patrie vstala domovina!

Tako je četrtega, ne prvega, aprila letos na spletni strani revije Reporter zapisal moralni teolog dr. Ivan Štuhec. Da ne bi delali krivice njegovi argumentaciji, navedimo v celoti korake, ki so ga privedli do tega zaključka:

Da je Patria politični in ne pravni problem, mnogi že dolgo mislimo, od njenega velikega poka naprej. Vendar bi to, kar smo mnogi mislili, potrdilo tudi sodišče, ki bi se tako dokončno odreklo vsem pravnim načelom in praksam, ki obstajajo v civiliziranem zahodno evropskem in anglosaksonskem pravnem redu. Obsodba brez trdnih dokazov, da je neko dejanje bilo dejansko izvršeno, je pokop prava. Nenazadnje so na to ob prvostopenjski sodbi opozarjali pravniki iz različnih svetovnonazorskih izhodišč.

O namenih ne more soditi nobeno sodišče tega sveta, o tem lahko sodi vsak sam in Bog, če ga prizna. Kdor pa si privzema kompetenco, da lahko razsoja o namenih, se postavlja v območje totalitarnega družbenega reda. Proti takšnemu redu se je treba boriti z vsemi legitimnimi, legalnimi in miroljubnimi sredstvi. V primeru trojice obsojenih bi to pomenilo, da bo govorila ulica, saj totalitarci ne razumejo drugega jezika kot jezik ulice in državljanske nepokorščine. Ta ulica ne bo govorila z granitnimi kockami, ampak s slovenskimi zastavami in rdečimi nageljni, kajti v tem primeru gre za Slovenijo kot pravno državo.

Dr. Štuhec je seveda prizadet zaradi vprašljive sodbe v primeru Patria. Ali jo je dejansko v celoti prebral ali ne, ne vemo – kajti večina njegovih mnogoštevilnih javnih nastopov proti njej se bolj kot na dejstva opira na logične elaboracije, ki se nam zdijo zelo problematične.

Pojdimo lepo po vrsti.

»Obsodba brez trdnih dokazov, da je neko dejanje bilo dejansko izvršeno, je pokop prava.«

V ZDA, ki jih dr. Štuhec postavlja za zgled, je nevladna organizacija Innocence Project, od leta 1992, odkar obstaja, z uporabo novih tehnologij (predvsem vzorcev DNK) uspela neizpodbitno dokazati nedolžnost več kot tristotih obsojencev, od tega kar 18., obsojenih na smrt. Laik, kakršen je pisec teh besed, pač domneva, da dokazi, ki so pripeljali do obsodbe nedvoumno nedolžne osebe, pač niso morali biti zelo trdni. Seveda nočemo trditi, da se moramo zaradi dejstva, da v pravu povsod prihaja do pavšalnih obtožb in da temu zelo pogosto botrujejo predsodki, krivično usmerjeni proti obdolženim (je potrebno posebej dodati, da je bilo kar 15 od 18. po krivem obsojenih na smrt temnopoltih in da jih je večina doživela obsodbo s strani ljudskih porot v južnih državah ZDA?; ali da se je kar 17 od 25. primerov, ko je bila krivična obsodba dokazano posledica »Governtment Misconduct«, tj. zlorabe v postopku, to zgodilo v taistih južnih državah in da je bilo kar 82 % žrtev teh zlorab temnopoltih?) odpovedati ogorčenju nad storjeno krivico. Ampak – »pokop prava«?

V sosednji Italiji je bil v osemdesetih letih evropski poslanec opozicijske Radikalne stranke po krivici obsojen na nič manj kot deset let zapora in jih tam nekaj nekaj tudi preživel, kmalu zatem pa umrl za posledicami stresa. »Pokop prava«?

Tu ne gre za to, da bi se po nepotrebnem obešali na pretirane besede nekoga, ki je očitno čustveno prizadet nad sodbo, za katero ima vsekakor upravičene razloge, da jo razume kot krivično. Poleg tega vemo, da v Sloveniji vlada posebna šega, da se že ob mnogo manjših stvareh kriči »umrla je pravna država!«. Ta navada se je razpasla predvsem v času prve Janševe vlade, ko je »pravna država umirala« za vsako figo. Razumemo torej, da je take izjave potrebno jemati previdno in jih ne velja brezsrčno secirati v maniri kakšnega Borisa Vezjaka. Težava ni v izjavi: težava je, ko postane predpostavka v nekem mnogo bolj daljnosežnem argumentu.

A pojdimo dalje.

»O namenih ne more soditi nobeno sodišče tega sveta, o tem lahko sodi vsak sam in Bog, če ga prizna.«

Verjetno bodo pravniki znali bolje povedati, toda kolikor vem, se v pravu razsoja tudi o namenih. Če ne bi bilo tako, verjetno ne bi poznali kategorije rimskega prava dolus, ki pomeni ravno namensko kršitev zakona in predstavlja pomemben element pri razsojanju o hudosti kršitve. Brez kazenskega koncepta namena (ki mu je, kljub temu, da moralni teolog pravi, da ne obstaja, ker da o njem ni mogoče razsojati, posvečena precej obsežna stran v angleški wikipediji), bi najbrž, tako pač sklepam kot laik, težko imeli takšno kaznivo dejanje, kot je npr. poskus umora. Nekdo, ki bi ga zadržali, ko bi se s krepelom v roki bližal Janezu Janši, na ves glas vpijoč: »Dobil boš svoje, fašist!«, bi se v svojo obrambo lahko skliceval na besede doktorja teologije, češ da »nobeno sodišče tega sveta ne more soditi o njegovih namenih«. O njih lahko po besedah moralnega teologa »lahko sodi le sam« – in sam bi presodil, da je hotel Janezu Janši le izročiti v dar orožje, s katerim se bo uspešneje boril proti komunistični zalegi. Besedo fašist pa da je mislil ljubkovalno, kot ironično subverzijo medijskega diskurza, čigar žrtev je prav Janez Janša …

Namene je seveda treba dokazati. Kar ni vselej lahko. Pogosto pa, kot nam dokazuje zgornji primer, vse prej kot nemogoče.

Sodnica na prvi stopnji je v primeru Patria Janezu Janši sodila o namenu, kakor ga pač definira zakon. “Kdor zase ali za koga drugega zahteva ali sprejme nagrado, darilo ali kakšno drugo korist ali obljubo oziroma ponudbo take koristi, da bi v mejah svojih uradnih pravic opravila uradno dejanje, ki ga ne bi smela opraviti itd.” Kaj je obljuba ali ponudba, če ne ravno materializiran, izrečeni ali posredovani namen, ne vem.

Drugo vprašanje je, kako prepričljivo je utemeljila razsodbo, da se je takešn namen v danem primeru dejansko materializiral. Da pri svoji utemeljitvi ni bila zelo sofisticirana, je bilo pričakovati, saj je navsezadnje razsežnost primera daleč presegala njene sposobnosti – a to je krivda tožilstva, ki se je na podlagi problematične kalkulacije odločilo, da obtožnico vloži na okrajno sodišče, kjer se v glavnem ukvarjajo s tatiči in tožarjenji glede obrekovanja (že roparje sodijo na višji stopnji). Čisto možno, da je storila napako (že število pravopisnih napak v njeni razsodbi in odlomkov, prekopiranih in prilepljenih iz tožilčevega spisa in manualov KPK, priča o ravni njene kompetence). Upamo, da bo njene morebitne napake višje sodišče popravilo. Kaj takega se ne bi zgodilo prvič in ne vem, če se strinjam z ddr. Klemenom Jakličem, da bi moralo biti sodišče zaradi položaja obtoženca še posebej previdno. Plebejski del duše mi pravi, da če že imamo zanič sodstvo, naj bo vsaj enako zanič za vse. In naj vlada enaka ogorčenost nad sleherno zlorabo.

Tako kot Janez Janša sem prepričan, da bo sodba prej ali slej padla. Če ne drugega, vsaj na Vrhovnem ali Ustavnemu sodišču ali na Evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu. Hočem pa poudariti, da Janez Janša žal ne bo prvi, ki bo moral iskati zadoščenje tako visoko. Ali pa pomislimo na groteskne sodbe proti pisateljem zaradi “obrekovanj” v romanih – nekatere sploh niso bile razveljavljene! Ne vidim, zakaj naj bi bilo to vredno manjšega ogorčenja … Res je sicer, da je zadeva Patria usodno posegla v slovenski politični proces – toda ne pozabimo, da se je primer l. 2008 začel na Finskem, ne pri nas. Seveda je imela levica ves interes, da je iz njega naredila takšen halo in seveda je z veseljem prispevala z (dez)informacijami finskim organom pregona. Toda ideja, da je bila pri vsem tem odločilna ali da je afero povzročila – je absurdna. Zadevo Patria je levica politizirala v svoj prid (tudi tako, da je pravočasno pridobila informacije, kaj se kuha) – zdaj jo politizira pa desnica. Vendar je ta politizacija, ki je pravzaprav razumljiva, zame minorno vprašanje.

Nastopam proti nečemu drugemu: proti ideji ali prepričanju, da zadeva Patria lahko postane ključ za spremembe, ki daleč presegajo njen domet. To je namreč, kar nam govori dr. Štuhec.

Dr. Štuhec ne piše o napaki sodišča niti ne razmišlja o načinih, kako izboljšati naše sodstvo, ki je zanič. Pravzaprav ne piše niti o tem, da je sodni sistem že onkraj izboljšave in da je situacija po petindvajsetih letih neuspešnih reform na tem področju naravnost brezupna – če bi govoril o tem, bi mu dali prav.

Pravi naslednje:

»Kdor si privzema kompetenco, da lahko razsoja o namenih, se postavlja v območje totalitarnega družbenega reda.«

Tu pa vrag vzame šalo. Kajti če nek družbeni red ali politični sistem definiramo kot totalitaren (in ne nemara kot nepopoln, disfunkcionalen, korumpiran, nezadostno demokratičen, izkrivljen ipd.), to pomeni njegovo popolno delegitimacijo. Še več: ne pomeni le delegitimacije njegovega vodilnega razreda, tj. politikov in funkcionarjev, temveč v enaki meri delegitimacijo celotne družbe oziroma vseh, ki nasprotujejo – ki nasprotujemo – trditvi, da živimo v totalitarnem družbenem redu; ali da bi živeli v totalitarnem družbenem redu v primeru nesrečnega naključja, da bo obsodba proti Janezu Janši kljub precej šibkim dokazom potrjena še na višji stopnji. Kdor podaja to izjavo, se postavlja na enostransko avantgardno pozicijo »borca proti totalitarizmu«, ki vse ostale – ne le nasprotnike, temveč prav vse ostale, ki ne pritrdijo tej sodbi ali so do nje skeptični – degradira na pozicijo zaslepljencev, »totalitarnih poškodovancev«, na raven neumne, zmanipulirane množice, katere inertnost je treba premagati v revolucionarnem zrušenju celotnega sistema. In potem? Bomo vzpostavili nov družbeni sistem? In kaj bo s »totalitarnimi poškodovanci«? Bomo imeli kakšno vlogo v njem? In če je odgovor da: ali ne bomo potem skoraj na istem, saj bo ljudstvo večinoma še vedno zaslepljeno? Ima dr. Štuhec kakšne posebne zamisli ali metode za odpiranje oči? … Dr. Štuhecu bomo seveda priskočili v bran, ko ga bo nekdo zaradi takšnih in podobnih stališč označil z “desnim boljševikom”: a pred tem bomo zahtevali, naj premisli, s čim si je tako diskvalifikacijo zaslužil.

Seveda vemo, da dr. Štuhec ne misli resno. V totalitarnem družbenem redu bi ne bil redni in stalni gost državnih televizijskih programov, dolgoletni kolumnist enega od vplivnejših dnevnikov (ki poleg tega zagovarja še drug nazor in je blizu vladajoči opciji) in sploh glavni obraz in glas liberalnega katolištva v javnosti. Ampak mogoče je prišel čas, da začnemo od naših javnih osebnosti zahtevati vsaj minimalni trud, da govorijo in pišejo stvari, za katerimi lahko stojijo. Ne pa, da blejejo, kar se jim v danem trenutku zdi najbolj udarno in kar najbolj ustreza trpkosti njihovih frustriranih ambicij. Ali pa naj prepustijo mesto drugim, mlajšim, ki znajo bolje. Tudi na katoliški strani ne manjka teologov in laičnih izobražencev, ki znajo bolje. Pa tudi med starejšimi bi se jih kar nekaj našlo. Takih, ki znajo postaviti stvari na svoje mesto brez abotnih pretiravanj in žaljenja ter v skladu z normami civiliziranega javnega nastopa, ki jih že desetletja upravičeno terjamo od naših vplivnejših in do nedavnega tudi bolj zariplih sodržavljanov na levici.

Več lahko preberete na portalu kritika konſervativna.


36 KOMENTARJI

  1. Ja,sej. Kaj pa pol, če imamo par malo sumljivo nedolžnih žrtvic. To še ni konc sveta. Nasprotno, te držijo svet v prepotrebnem miru in ravnovesju. To je vedel že Rene Girard, npr.

    • Najšibkejši člen je treba upoštevat, jasno.

      V mislih imam reševanje zadev med normalnimi ljudmi.
      Če pozabimo na najšibkejši člen nismo nič naredili ali pa bore malo.

      Tistih nekaj %, ki so , žal, moteni nimam pri tem v mislih.

      S tistimi je treba “rokovati” drugače, v smislu, da v prvi vrsti zaščitimo sebe, otroke …

      Danes vemo, da so povsod po svetu in zanimivo kako podobno se vedejo.

      Različno, zelo različno,(ali pa sploh ne, ker jih ne prepoznajo) pa jih obravnavajo posamezne države po svetu.

      O delovanju človeških možganov izvemo tako rekoč vsak dan kaj novega.Med drugim, recimo, se ve, da telo se postara, možgani pa še ostanejo mladi …

      • No, mogoče komu pojem sarkazem ni znan in sem bila nejasno prekratka. Evo pa malo drugače. Za Marjetko. Zelo sporno se mi zdi, v kakšna razmerja “konfervativni kritik” postavlja etiko, moralo in pravosodje. Kaj pa je pravzaprav naloga prava? Čemu služi? Ugotovljivi resnici? Samemu sebi in zaslužku? Režimom? Potrebam družbe? Katerim potrebam? Morda celo krvoločnim? (O tem R. Girard.) So žrtve ( ne glede na vzroke) pravosodja nekakšna kolateralna škoda pravniških napak, pa “gremo dalje” (oziroma še ni konc sveta in demokracije) ali pa je ogorčenje nad indici, ki kažejo slabo delovanje pravosodja povsem upravičeno, četudi v pravniško neizostrenem jeziku, kar sicer očita “kritik”. Njegova izvajanja so, vsaj meni, skrajno zoprna in snobovska precejanja komarjev.

        • Tu sem tudi jaz zmeden. Kaže da je edina vloga pravosodja obramba države. Ta mora imeti vedno in povsod prav. Tudi ko nima prav. Da se ne najde kak mali prahec zemlje, ki bo pokazal, da je na strani države kaj napak. In to za vsako ceno. Seveda se potem stvari tako zapletejo, da nekje daleč na ne vem katerem sodišču kakšna sodba pade. In potem se ponovi vse. Dokler se ta prahec zemlje sam ne zakoplje. Tu je pa Janša, ki ni ravno prahec zemlje. In problemi se zdijo večji, čeprav so isti. Spet znova. Nikom ništa.
          Tožba proti Zidarju je zavržena. Nikom ništa. Še novinarji molčijo. Vse je ok. Gremo naprej.
          Zdaj pa res, čemu služi?

  2. Kritika kofervativna.

    Če govorimo o ZDA, je jasno, dani vse idealno. Ampak princip mora obstajati.

    V ZDA je predvsem problem, ker sodijo čisto navadni ljudje v poroti, ki nimajo pravnega znanja in niti ni nujno, da vsi pravilno razumejo, kaj pomeni, da si nedolžen, če nimaš neizpodbitnih dokazov.

    Na Discoveriju so celo oddaje o takih mejnih primerih – in moram priznati, da si niti enega ne bi drznil obsoditi – pa jih porota tam žal je obsodila.

  3. Zanimivo. To je pa je razvita inteligentna demokracija, ki se zna znotraj istega pola odkrito, iskreno, argumentirano pogovarjati in utemeljevati določene predloge ali rešitve in to na strpen dostojanstven način

    To daje odnosom visoko kvaliteto in spodbudo demokratičnemu civilizacijskemu razvoju.

    To krepi desni pol, saj omogoča razvitejše odnose in kvalitetnejše odločitve. S tem pa ne mislim, da je prvostopna odločba pravilna.

    Čestitke!

    • Yeah! Res smo – the best. Glavno pa je, da ohranimo v ustih “sweet taste”. 🙂

      • Svitaseju se izgleda niti ne svita, da se od tega “sweet taste” lepi jezik na zobe…

        … in peša pamet.

  4. Če bi imela podobno razvite odnose slovenska cerkev, se ne bi zgodila mariborska polomija, Goričane in še kaj.

    Znanilci razvitih krščanskih odnosov, ki preprečejujo stranpota so Knavsi….

  5. Perfidnost totalitarne oblasti se skriva v dejstvu, da večina podvrženega ljudstva v teku samega procesa, ko se oblast v rokah peščice polagoma plazi v vse družbene pore, te sploh ne prepoznava kot totalitarne, saj se vse velikokrat odvija preko navidezno demokratičnih postopkov.
    Ko opazimo, da majhen krog vedno istih ljudi tako ali drugače izbira in določa predstavnike za vodilna mesta v državi in družbi nasploh ter se nato ista imena izmenjujejo na najrazličnejših vplivnih položajih, gre pri tem nedvomno za proces zgoščevanja oblasti v rokah peščice. V Sloveniji postaja v zadnjem času to zelo očitno!

    Celo takrat, ko je totalitarna oblast v rokah peščice že popolnoma uveljavljena, je večina njenih žrtev ne prepozna kot slabe. Sodobni primer je Severna Koreja: zunanjim opazovalcem je tamkajšnji režim nedvoumno prepoznaven kot zloraba ljudi, medtem ko se neposredne žrtve večinoma tega ne zavedajo, saj pod takim režimom (drugačnega ne poznajo) živijo in jim je od rojstva naprej vcepljan kot najboljši. Ta vtis oblast vzdržuje s totalno propagando in neusmiljeno represijo. Da bi prišlo do prevrata v smeri demokratizacije, bi morala velika množica ljudi ozavestiti spoznanje o zločinskosti režima in lastno željo po spremembah.

    V Sloveniji smo vsaj en totalitarizem v okviru Jugoslavije že imeli in je propadel kot slab.

    Morda prav zato generacije, ki so totalitarni režim izkusile na lastni koži in ga preživele, prepoznavajo vzorce totalitarne oblasti v družbenih segmentih.
    Edino pravilno je, da posamezniki glasno opozarjajo na prepoznane vzorce totalitarne oblasti!

    Kajti takrat, ko bo totalitarna oblast že zelo očitna, bo prepozno modrovati, v kako sprijenem sistemu živimo.

  6. Odličen prispevek. Priporočam, da ga preberete do konca na Kritiki konservativni.
    Ko je imel tistega sobotnega dopoldneva pred popoldanskimi “vstajniki” Zbor za republiko zborovanje na Kongresnem trgu, sem šel tja, ker sem hotel začutiti “šentiment”. In ostal nekako razočaran. Začutil, kako ta šentiment ne bo zganil zadostne množice in kako ta šentiment ne bo mogel peljati Slovenije v prihodnost. O mizernosti popoldanske šentimenta pa sploh ne bi. Ta članek dobro zanalizira moja tedanja čutenja.

    • Glede na vaše ime, sem premagala odpor in članek prebrala v celoti. OK, malce moram omiliti mnenje. Vsebuje kar precej grenkih resnic, a vendar ga ocenjujem kot destruktivnega. Totalno vse “raztrančirati” bistremu očesu glede na situacijo pravzaprav ni težko, toda ali ima avtor pravi občutek za stvarnost? Zakaj tako “melje” SDS? Menim, da zato ker od strankarskega življa nestvarno pričakuje preveč: tudi SDS je pač samo SDS, kakršna je in nič več. Bolj važno vprašanje je, ali je mogoče spodbuditi željo, da se povežejo stranke z vsaj osnovno vizijo (liberalno) demokratičnih standardov, zanjo vsaj začasno požrejo antipatije, prerastejo egocentrizme, nehajo črpati energijo iz preteklih travm (bolj razmišljajo, kako jih celiti, kjer še so) in mitologij; se otresejo iluzije, da je mogoče koristno sklepati kompromise s permanentnimi verolomneži na levi in nihilističnimi karieristi vseh barv. Če katalizatorja za tako interakcijo “kritik” ne vidi nobenega, pa naj sam poskusi s političnim parketom in bolj pametno stranko. Čakamo.

      • Saj je res grozno, ko meljejo tudi meni (nekoč) najljubšo stranko.

        Ampak naj se malo spravijo v red. Saj so bili že boljši, vsaj dajali so tak videz.

        Dr. Ivan Štuhec, moralni teolog pa naj tudi od sebe da kaj primernega njegovemu položaju.
        “Ampak mogoče je prišel čas, da začnemo od naših javnih osebnosti zahtevati vsaj minimalni trud, da govorijo in pišejo stvari, za katerimi lahko stojijo. Ne pa, da blejejo, kar se jim v danem trenutku zdi najbolj udarno in kar najbolj ustreza trpkosti njihovih frustriranih ambicij. Ali pa naj prepustijo mesto drugim, mlajšim, ki znajo bolje. Tudi na katoliški strani ne manjka teologov in laičnih izobražencev, ki znajo bolje. Pa tudi med starejšimi bi se jih kar nekaj našlo. Takih, ki znajo postaviti stvari na svoje mesto brez abotnih pretiravanj in žaljenja ter v skladu z normami civiliziranega javnega nastopa, ki jih že desetletja upravičeno terjamo od naših vplivnejših in do nedavnega tudi bolj zariplih sodržavljanov na levici.”

  7. Jaz pa mislim, da avtor na prav pritlehen in perfiden način zavaja bralce, nekateri mu celo ploskajo!

  8. Boš moral malo pojasnit, kakšno zavajanje?
    Štuhec je zgovoren mož. Sploh zdaj ko ni več nevarno govoriti in nam oblast pusti da govorimo kar hočemo. Briga njih.
    Kar se Janše tiče, pa ga prav osebno promovira. Precej neokusno ga včasih poveličuje.
    Tako tudi tu. Lepo da dobi kritiko tudi z desne, prav je tako.
    SDS se bo morala znebiti prvega S in bo njen program precej boljši. Janša gre počasi proti penziji, bo moral razmišljati o tem kdo ga bo zamenjal. Pri nas so politiki kar nesmrtni, tako kot na levici. To ni dobro. Če kje se morajo v strankah razni odbori kar množiti. Ne pa da se stranka koncetrira. In potem za vsako stvar vsi novinarji hodijo k Janši. Noben drug jih sploh ne zanima.

  9. JJ zanesljivo ne bo več zmagal.Če te fanatično podpirajo razni B.M.Turki,Šurle,Vasleti,Cukjatiji…..in množica napadalcev po forumih ,ne potrebuješ nasprotnikov.Mene zanima,kdo je dal SDS-u pravico,da si je prilastila Zbor za republiko????

  10. zelo lepo napisano. pravzaprav so vse leve vlade od Drnovškove naprej zmagale zato, ker večina pač odklanja Janšev izpeti politični diskurz. in tako bo ostalo do njegove upokojitve.

  11. Nimamo samo t.i. žlahtnih desničarjev in političnih vsegliharskih mostograditeljev.
    Imamo, izgleda vsegliharske mostograditelje tudi med pisuni, ki se trudijo domišljati, da bi pisali za t.i. zahtevne bralce.
    Vprašanje kateri so bolj škodljivi. Politike lahko zamenjamo na volitvah, egocentrične vase zagledane kvaziintelektualne pisunske drkadžije pa nam želijo srati po glavi vsakodnevno brez prestanka.

    Preteklost, prihodnost, dva pojma o katerih se kar naprej govori.
    Očitno z namenom, da se nekatere vrže v predal z napisom preteklost, na račun tistih, ki naj bi sodili v predal z napisom prihodnost.
    Preteklost, tam nas več ni, na preteklost ne moremo vplivati, je ne moremo spreminjati, pa vendar je stanje kakršno je, posledica preteklosti.
    Prihodnost, tam nas še ni, na prihodnost ne moremo vplivati, ne moremo je spreminjati, ker nimamo časovnega stroja.
    Kaj nam torej sploh preostane? Preostane nam to o čemer se skoraj najmanj piše in govori. Sedanjost!!
    Vse kar se dogaja se dogaja v sedanjosti, edino v sedanjosti imamo vpliv na naša dejanja, edino v sedanjosti lahko spreminjamo stvari.
    Ne v preteklosti, ne v prihodnosti.

    Če bomo imeli in se trudili za dobro sedanjost, se nam ne bo treba beliti glave s prihodnostjo. Petletke gredo lahko v bolševistični zaprašeni predal zgodovine.
    Iz preteklosti se lahko veliko naučimo, da ne bomo delali napak SEDAJ, od prihodnosti se ne moremo naučiti ničesar, od nje ne moremo imeti nobene koristi.
    Torej, bolj pomembna od prihodnosti je celo preteklost.
    Po drugi strani pa tudi, le zakaj naj bi se nam sploh mudilo v prihodnost. Kaj ne vemo kaj nas čaka tam (na koncu)?
    Tudi če se ne belimo glave s prihodnostjo ta zanesljivo prihaja vedno vsak trenutek in se manifestira v sedanjosti.

    Na to temo (časovnih obdobij) je kar nekaj pregovorov:
    Kdor obvladuje preteklost je gospodar sedanjosti.
    Kdor ne pozna preteklosti jo je prisiljen ponavljati.
    Ključ do razumevanja sedanjosti je v poznavanju preteklosti. …

    Mladi od 20 do 30, mladi od 30 do 40, mladi od 40 do 50. mladi od 50 do 60, mladi od 70 do 80, …. Mogoče zveni malo smešno, vendar tako približno napleta ta pisun, z majhno spremembo, to je “stari od 50 naprej”.

    Vsak dokler je živ ima sedanjost na katero lahko vpliva. Le zakaj naj bi bil torej npr. nekdo pri 60 preteklost, nekdo pri 20 ali 30 pa prihodnost?

    Skoraj vsak stavek napisan v tem dolgoveznem tekstu bi se dalo secirati na podoben način kot to pisec počne z besedami Štuhca. Bom navedel samo en primer, Primer o namenih:

    “… se počutim kot ateist ali agnostik, ko gleda lepotico, ki odhaja v samostan.”
    ======

    Ker napiše: “se počutim kot …”
    Pisec mogoče ni ateist ali agnostik, pa vendar si očitno domišlja, da lahko vstopa v duše ateistov in agnostikov in ve kaj naj bi ti ljudje čutili ob domnevnem dogodku.
    In kakšne so njegove misli, očitno ima slabe namene. Le kaj bi on počel z lepotico pa ne more, ker bo ta odšla v samostan. Njegovi nameni so očitno na nivoju, ki kar kličejo po sodnem pregonu. Pisuna je potrebno strpati pred sodišče, ker ima slabe (zločinske) namene. 😉
    Na sodišču ga bodo obsodili zaradi zlih namenov.
    Tako kot Janez Janša pa sem prepričan, da bo ta sodba prej ali slej padla. Če ne drugega, vsaj na Vrhovnem ali Ustavnemu sodišču ali na Evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu.

  12. Aja, še to sem hotel napisati:
    Imeli smo takoimenovane vseljudske vstaje ali “vstaje” kot je napisano v članku, kjer je konstatacija, da so se je udeležili mladi (bodočnost). Imeli pa smo tudi shod v podporo Janši, katere so se udeležili, po članku, stari (preteklost).

    In kako stvari izgledajo danes:

    “Vstaje” so stvar preteklosti, tisti mladi (bodočnost), ki so se jih udeleževali so torej stvar preteklosti. Danes tista “bodočnost” očitno ne predstavlja bodočnosti, o vstajah ni ne duha ne sluha več. Tista “bodočnost”, ki je postala stvar preteklosti je očitno zadovoljna s sedanjostjo. In ker je sedanjost slaba in ker so predstavniki bodočnosti z njo očitno zadovoljni saj vstaj ni več, se lahko torej pričakuje, da bo taka tudi bodočnost.
    Sklep: Visoko potencirani (v članku) predstavniki bodočnosti Sloveniji prinašajo preteklost.

    • Riki:

      večina mladih je socialistov, še več (je bilo) ali pa so zavedeni. Največja unija mladih pa enostavno v SDS in JJ vidi tujca, nekoga, ki jih ne zna ogovoriti in jim kaj ponuditi. To hoče povedati.

      Daj probaj se malo potruditi. In nehaj vsakega messengerja ( kurirja) s slabo novico zate ali kritiko takoj streljati kot sovržanikovega ovaduha ali agenta. Namen tega portala ne vidim v tem, da se streljamo, ampak da gradimo desnico. Idejno, vrednotno in morda s pritiski na duhovno prazne in lene politike tudi HW.
      Ne vem ali je rešitev v izvedbi nove stranke ( videli smo koliko glasov sta pobrala PS in DL na začetkih, preko 50%), kajti večina volivcev obstoječih strank ne bo volila, ker so za njih popackane in jih niti akterji v njih nočejo javno očistit z opravičili ali bolj profesionalnim političnim pristopom do volivcev.
      “Levica” poskuša to vedno z novimi strankami, ker je to bistvo gnoze: vedno nove odrešenjske ideje, znanja, utopije, nova cesarjeva oblačila. A pri “levici” se prav čuti kako je gnilo prazna, kako je votla, kakšen velik NIČ je in kako zlagane vrednote ima.

      • pavel: “Daj probaj se malo potruditi. In nehaj vsakega messengerja ( kurirja) s slabo novico zate ali kritiko takoj streljati kot sovržanikovega ovaduha ali agenta.”
        ============

        Super demokrat ste! Kritika naj bi bila dovoljena, kritika kritike pa naj bi bila označena z omalovažuječemi nalepkami. In sploh, kje naj bi npr. pisal o kakšnihovaduhih, agentih?

        pavel: “Namen tega portala ne vidim v tem, da se streljamo, ampak da gradimo desnico.”
        ============

        Gradite desnico, približno tako kot npr. “Green Dragonsi” znanje nogometašev NK Olimpije.
        Lahko pa ustanovite stranko in sami pokažete kako jo graditi. Koliko podpisnikov za referendum o arhivih ste npr. pridobili? Politike se ne gradi po forumih, lahko se naučite žonglirati žogo, da vam 10 ur ne bo padla na tla, pa boste še vedno zanič nogometaš.

  13. Od trenutka, ko je Zalar vzpostavil pogoje za “laično sodstvo,” je dogajanje v slovenskem pravosodju predvidljivo, še posebej, če vemo, da tožilstvo in sodstvo vodita človeka, obremenjena s za sodstvo nečastno kolaboracijo s totalitarizmom. Razlika med sodbami laičnega sodstva in sodbami naših sodišč je skoraj povsem odpravljena, kljub temu, da danes sodijo pravniki s pravosodnim izpitom. Vzrok je v “revolucionarnem pogumu” s katerim se ponašajo avtorji in avtorice sodb, katerih prevod sodniki v kaki normalni pravni državi sploh ne morejo razumeti.
    Pa ni težava v kognitivnih sposobnostih tujih sodnikov!
    Narod bi se moral upreti prav nestrokovnosti, ki obvladuje slovensko pravosodje in domišljavosti, s katero prav to NEODVISNO sodstvo ni sposobno pogleda v ogledalo!

    • Kaj misliš z laičnim sodstvom? Naj bi bil kler med sodniki? Ali laična oblast. Ne razumem.

      • Laično sodstvo je uvedla “ljudska oblast” tako, da je namesto sodnikov za sojenje angažirala mesarje, peke, zidarje in še koga. Vsem je bilo skupno to, da so imeli razvito revolucionarno miselnost. Ta jim je dajala “pogum,” da so obsojali nedolžne in oproščali zločince.1

        • Potem predlagam naziv “gozdno sodstvo”, recimo. Ker laiki smo vsi, razen duhovščine.
          Kar se pa strokovnjakov tiče, strokovnjak je lahko mizar, električar, računalničar… Sodnik nikoli ni strokovnjak, če ni rabelj.

      • Laično sodstvo imajo ZDA. Porotniki so običajni ljudje, ki opazujejo boje med tožilci in odvetniki, ki morajo poroto prepričati v svoj prav. Sodnik samo vodi ta proces. Ali prav razumem, pravniki?

  14. Menim, da mora obstajati demokratični desni duh, ki bo spodbujal duhovno ustvarjalnost in ne bo ploskal le papagajskemu enoumnemu ponavljanju določenih preživelih metod političnega in družbenega delovanja.

    Le na ta način se bo krepil volilni desni bazen.

    To je podobno kot v vzorni družini, kjer se morajo medsebojni odnosi stalno oplemenitenjevati.

  15. .. a to je krivda tožilstva, ki se je na podlagi problematične kalkulacije odločilo, da obtožnico vloži na okrajno sodišče, kjer se v glavnem ukvarjajo s tatiči in tožarjenji glede obrekovanja (že roparje sodijo na višji stopnji).

    …lol…

    ..ta ali ti pisci tega eseja se prodajajo kot poznavci prava in pravni “analitiki”..

    ..tu pa spišejo tak imbecilizem ( ne vem zagotovo, ampak sumim namerno) o vloženi obtožnici ???..vložen pa je bil obtožni predlog..

    ..in vsak malo pravno pismen ve in razume važno in bistveno razliko med obtožnico, ki se predhodno pred sodiščem dokazno preizkusi ali pri obtožnem predlogu, kjer tega predhodnega preiskusa ni…in zadeva oz. proces steče..

    ..in npr. ravno tu je Jaklič jasno pokazal in elaboriral , da je bilo okoli važnega ustavnega principa svobodnih volitev oz.formiranja politične volje, kršeno načelo sorazmernosti..

  16. toda ne pozabimo, da se je primer l. 2008 začel na Finskem, ne pri nas.

    ..lol..tudi to ne drži..

    • Nisem pravno podkovan, a spremljam o tem primeru mnenja Matoza, Čeferina, Jakliča, Šturma, Avblja. Verjamem, da je tu zadaj spet ena zarota, kot jih je bilo proti JJ že številno. Vidi se, da je Kos izvažal na Finsko zgodbo.
      In UDBA se je tu ustrelila v koleno. Dejstvo pa je še vedno, da SDS in JJ zadnjih 15 let nista kaj prida reformno sposobna, dejavna. Kakšne prave desnice v Sloveniji ni. Ni dialoga z družbo in volilci. Zgolj mobilizacija na horuk.

  17. ..to zgoraj je navadna brezzoba in nevsebinska kilometrina..navaden tralala in spinanje..

    ..ki z realnostjo tega, da smo bili družba in država, ki jo je in jo obvladuje udbomafija in se to tudi po letu 1990 ni razgradilo..

    ..in je npr. Janez Zemljarič, notorični udbaš, še vedno oz. do včeraj bil gazda mimo katerega ni šel noben večji gradbeni ali nepremičninski posel ali delovanje na podroćjih eks Sfrj

    .. da o vplivu na bančni in finančni sektor, kot krvotok, ne razglabljamo..

    • Dobra analiza tega, v kakšnem stanju smo stopili na pot demokratizacije, je naredil dr. France Bučar v Usodnih odločitvah. Tam je lepo opisano, kako je partija sistematično postavljala kadre na vse pomembnejše pozicije v vseh delih družbe, vključno s civilno družbo.
      Sedanje stanje: gospodarski kolaps in moralni propad je zato pričakovana posledica zapuščine totalitarizma.
      Če k temu dodamo še podkupljivost Slovencev, dobimo idealne pogoje v katerih je nastajala ena najbolj skorumpiranih evropskih držav.

      • Dej mi povej kaj se je dogajalo z Bučarjem? “0 let je bil čisto socialistično orientiran, v zadnje je šel na romarsko klečeplazenje na Magistrat, prosit svojega Firerja zokija, da kandidira. Potem pa je pred meseci naredil super analizo zasvojenosti slovenskega socialističnega življa.

Comments are closed.