Kritika konservativna: Intimno srečanje z Noamom Chomskim

7

Za razliko od številnih soljudi negujem zdravo navado, da redno berem članke in knjige avtorjev, s katerimi se v izhodišču niti malo ne strinjam. To se morda zdi nekoliko mazohistična praksa; praviloma je res. Je pa tudi najboljši način, kako spoznati in razumeti, kako razmišljajo ljudje, s katerimi se znajdemo na nasprotnih okopih.

Pred dvema tednoma smo se doma lotili velike čistke: izkoristili smo naključje, da smo vsi beroči člani družine imeli nekaj prostih dni in se odločili, da bomo naredili nekaj reda na preobloženih knjižnih policah našega doma. Med pozabljenimi naslovi smo mdr. našli Failed States: The Abuse of Power and the Assault on Democracy (2006), eno bolj znanih knjig ameriškega jezikoslovca in političnega aktivista Noama Chomskega. Brez oklevanja sem vzkliknil: »To bom pa jaz vzel!«

Takoj sem se lotil branja. Danes sem zaključil.

Branje Chomskega me je spominjalo na slab seks. Kot debata, iz katere se nikakor ne moreš izvleči, ali zabava, na kateri se zadržuješ v nedogled, čeprav ti je v resnici dolgčas, in se zato vedno bolj napijaš, ne da bi se pri tem zabaval. Ali pa kot povabilo k prijateljevemu stricu, ki dela »ful dober domač šnopc«, in potem se moraš skremženo smehljati in hvaliti, čeprav bi mu najraje zabrisal štamperli v gobec. Prijatelju, namreč, ne stricu. Stric je pač samozadovoljen kmet, si misliš, ampak prijatelj … ***! Ne vem, kako bi razložil. Od znamenitega ameriškega intelektualca sem pričakoval bolj dodelane argumente od tistih, ki jih srečujem v fragmentih njegovih tekstov in člankih, ki jih moji kolegi objavljajo na družabnih omrežjih. Ugotovil pa sem, da je to to: naj sem se še tako trudil, da bi se angažiral z njegovimi argumenti, nisem mogel mimo ugotovitve, da je vse skupaj žalostna farsa in da so v njej glavni problem tisti, ki jo vzdržujejo. Ko sem knjigo prebral do konca, mi je postalo jasno: ljudje, ki se navdušujejo nad Chomskem, niso pripravljeni, da postanejo vodstvena elita v državi. Kljub temu bom napadel strica, čeprav se mi malo smili.

Ena od stvari, ki me je najbolj motila – celo travmatizirala – pri Chomskem, je antidemokratična marela, ki pokriva vse njegove analize in izpričuje brutalno sovraštvo do političnega liberalizma in večstrankarskega sistema. Ta nevarna antiliberalna fiksacija ga vodi v opravičevanje proti-zahodnih kritik, brez prevelikega obzira do tega, od kod prihajajo. Branje Chomskega je kot srečanje z zadetim skvoterjem, ki ti nabija klasično mantro, »Zahod je drek … ljudske demokracije, Kuba in Venezuela: to zažiga, stari«.

Avtorjevi globoki protidemokratični predsodki pridejo na dan pri uporabi besedišča. Seveda, jezik vedno izdaja določena ideološka izhodišča, temu ne moremo ubežati, vendar je pri Chomskem poljubnost, s katero operira s politično terminologijo, naravnost osupljiva: na številnih mestih brez vsakršne refleksije aplicira pojme, kot je imperializem, na Združene države in Izrael, in nikoli ne dvakrat pomisli, preden uporabi nalepko nacizma in fašizma za označevanje kateregakoli pojava ali gibanja, ki ga hoče diskvalificirati. Stil, ki ga uporablja Chomsky, se skorajda ne razlikuje od idejnega arzenala aktivistov evropske radikalne levice. Ko sem ga bral, sem moral večkrat preveriti, ali sem še vedno doma ali sem se slučajno pomotoma znašel na mitingu Združene levice.

Poleg fiksacije – tako značilne za ljudi z nizko politično in osebno kulturo, tako na levici kot na desnici –, s katero vsak pojav primerja s fašizmom ali nacizmom, Chomsky kaže podobne simptome selektivnega internacionalizma, za katerimi boleha naša plemenita antifašistična levica. Izjave, kot so »Putin je dober, ker se upira zahodnemu imperializmu,« so postale leitmotiv, ki veselo odzvanja v naših logovih, nekoliko komično pa se sliši, ko se srečajo s svojo logično dvojčico: »Milošević je bil žrtev ameriškega nasilja, ker je bil levičar in se je upiral zahodnemu prodoru na Balkan«. Nekaj takega trdi naš avtor in dokazuje, da Milošević ni vedel ničesar o pokolih, ki so jih izvajale srbske milice v Bosni. Za tako trditev je, to je treba priznati, treba imeti jajca. Malo manjka, da bi Republiko Srbsko začel hvaliti kot spontani eksperiment asimetričnega federalizma.

Več lahko preberete na portalu Kritika konservativna.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


7 KOMENTARJI

  1. Za ta tekst sem videl posebno pohvalo in priporočilo Žige Turka. No, ja. Jaz vidim tam, kjer je očiten namen biti duhovit, predvsem eno hudo obešenjaštvo. Kako recimo iti preko takih: da mu nek ” prijatelj dobronamerno ponuja štamperle stričevega žganja, on pa smeje sprejme in ga hvali, a ga ima, da bi ga zabrisal prijatelju v obraz.”

    Dokaj obešenjaško, neotesano in ošabno pisanje. Češ, obravnavani ni vreden nič, ampak jaz sem pa postavljaški frajer in nekje visoko gori. Ali pa trditev da “ljudje, ki se navdušujejo nad Chomskym niso pripravljeni, da postanejo vodstvena elita”. Kot da bo navduševanje nad komerkoli zadostovalo, da nekdo postane vodstvena elita?!

    Jaz nisem poznavalec Chomskega. Z 80% tistega, kar trdi in sem prišel s tem v stik, se nisem strinjal. Kar nekaj stvari, ki jih trdi, sem doživljal kot absolutno temo, mentalno in moralno. Ne morem pa trdit, da mož ni inteligenten, da njegove misli a priori niso vredne razmisleka. In kultiviranega, čeprav kritičnega ovrednotenja case by case. Ta članek pač tega ne nudi in je pristop po mojem zgrešen.

    • IFu:Inteligenca sama po sebi niti slučajno ni nujno dobra-tudi hudič je zelo inteligenten,a to še ni razlog,da bi se ukvarjali z njim in se mu udinjali ter klanjali.Prav tega si namreč nepotešljivo želi.

    • Pozdravljeni, IF: kot ponavadi, zelo uravnovešen in na mestu komentar. Oglašam se kot eden od urednikov portala.
      SSKJ obešenjaštvo definira kot “ki izraža ironijo človeka v brezizhodnem položaju: obešenjaški smeh; obešenjaške šale (…) humor šale, dovtipi človeka v brezizhodnem položaju”.
      Po moji oceni ne gre za to, temveč za sarkazem.
      Zdaj pa tako:
      SSKJ sarkazem definira takole: “zelo negativen, poniževalen odnos do česa”. To je po mojem mnenju nezadostna definicija, saj spregleda ključno razsežnost, namreč da gre za obliko ironije.
      Pravilnejši se mi zdita definiciji: “A cutting, ironic remark intended to wound.” ter “A form of wit intended to make its victim the butt of contempt or ridicule”
      Ko smo v smernice pisanja na portalu pisali o sarkazmu, smo mislili na to definicijo; zapisali pa smo:

      “sarkazem si privoščite le, če ga znate pravilno uporabljati, tj. pronicljivo, vedro in poredno (a ne pobalinsko)”

      Po moji oceni tekst ustreza omenjenim kriterijem. Poanta teksta se mi zdi zanimiva in mestoma prodorna. Sarkazem je tu legitimni način, kako le-to izpostaviti.

      Lp.

  2. Odsotnost resnicoljubja in pravičnosti v politiki, znanosti, medijih je posledica odsotnosti krščanskih vednost, ki nam pomagajo, da se razvijamo po pozitivnem odnosu do stvarstva in človekoljubja.

  3. Včasih se sam sprašujem, če s kritično zajedljivostjo svojih komentarjev kakšnemu avtorju po nepotrebnem ne jemljem veselja do pisanja. Pa ko kaj svojega preberem za nazaj, se včasih počutim kot starikava sitna vzgojiteljica, ki bi kar naprej delila nauke in delala disciplino, pa ji vse skupaj ne gre od rok. Kaj čmo, vsak je po svoje psihološko strukturiran.

    Vsekakor izhajam iz precej staromodnih idealov in izjemno cenim recimo politično pisanje in kulturo Slovenije ( in to predvsem katoliške strani) pred drugo vojno, ki je še posebej impresivno, ko pomislimo, da je takrat študiralo približno 20krat manj ljudi kot danes. Zadnje generacije, s katerimi sem malo bolj na skupni valovni dolžini so one, ki so obiskovale pred ukinitvijo še klasično gimnazijo in odraščale pred letom 1968. Zato recimo tudi praviloma izražam politične simpatije ali volim za tisto stran, ki potem gladko izgubi. To ni slabo vedeti, če se ocenjuje moje misli.

    Gotovo imate, g.Luka, svoj prav pri urednikovanju in se tega ne bi niti drznil ocenjevati. Meni recimo taki zvezdi levice kot sta Chomsky ali Žižek nista blizu. Me pa ne moti, da sta in da povesta svoje. Mislim, da je lepo, da smo svobodna odprta civilizacija z vso mavrico različnih mnenj. Kar mene moti so tisti povprečneži in podpovprečneži, ki omenjena dva vsaj pri nas danes postavljajo na položaj, kakršen je bil včasih prisojen Marksu, Engelsu, Leninu. Več kot prerokov. Nekakšnih nedotakljivih ikon, o katerih se nikoli ne dvomi, ampak se jih samo citira in časti. Zaradi takih, posebej če imajo moč in obvladujejo sceno ( recimo medijsko ali celo akademsko), nam pa zahira družbena in politična refleksija in dialog.

    Potem imamo pa tako situacijo, kot sem videl, da tudi vi opozarjate v twitih, da je, po mojem, težnja po priznanju Palestine kot neko nagonsko dejanje, ki ne trpi spraševanja o smiselnosti, niti ugovora; tiste, ki bi slučajno ugovarjali, češ da je ustrezen čas za priznanje ob koncu mirovnega procesa, se pa ali prezre ali diskvalificira kot lakaje Amerike ali kaj podobnega.

    • Bi se kar strinjal z vašimi ocenami. Članek je pač utrinek. Če bi kdo poslal bolj poglobljeno kritiko oz bolj “tehnično” analizo avtorjevih pozicij, bi bilo resda bolj primerno, je pa po drugi strani tudi res, da bi najbrž bilo manj brano.
      Kot urednik zgolj opozarjam, da na strani enega ob drugi objavljamo tekste iz različnih žanrov (polemike, komentarje, eseje, analize, satire ipd.) in da ima pač vsak svoja pravi. Kar seveda ne pomeni, da vam mora biti na vsak način všeč 🙂

Comments are closed.