Kritika konservativna: Ideje evropske integracije med Slovenci v 20. stoletju (1.)

Slovenci so se skozi 20. stoletje, bivajoč v različnih državnih tvorbah, navduševali nad različnimi idejami evropskega združevanja, pri nekaterih pa tudi sami sodelovali. Po dosedanjih dognanjih so se razmišljanja o evropski integraciji pri Slovencih pojavila tik pred koncem 1. svetovne vojne. Šele tedaj so se Slovenci znašli v navidezno brezizhodnem položaju, ki je porodil prva razmišljanja o mnogo-narodni evropski skupnosti. Oktobra 1918 je bila Avstro-Ogrska tik pred razpadom in edino še neodgovorjeno vprašanje za slovenske politike in izobražence je bilo: “kako in s kom naprej?” Dotedanje državne ideje so se namreč skoraj vse opirale na žezlo Habsburžanov.

V zadnjih urah Habsburške monarhije

V zadnjih dneh pred razpadom Avstro-Ogrske je zadnji kranjski glavar dr. Ivan Šusteršič v časniku Novice, objavil serijo člankov o preureditvi trenutno še obstoječe države v »Zedinjene podunavske države«, ki bi obsegale Jugoslavijo, Nemško Avstrijo, Češkoslovaško, Poljsko, Ukrajino in Romunijo. Zveza bi bila enotna ekonomsko, carinsko in monetarno območje združeno v veliko, čeprav samo »rahlo državno zvezo«. Za denarno enoto je predlagal frank, dinar ali lev. Zveza bi imela tudi skupno zunanjo politiko, skupna predstavništva v tujini, lahko pa bi imela tudi vsaka država lastna predstavništva. Ker bi po »veliki vojni« prišlo do razoroževanja, bi vsaka država imela le toliko vojaštva, da bi ohranjali notranji red in mir, sicer pa bi vojaštvo spadalo pod skupne zadeve. O obliki državne ureditve – republiki ali monarhiji – bi se odločala vsaka država posebej. Za skupne zadeve bi bil pristojen »zvezni svet«, katerega predsedstvo in »skupna reprezentativa pa naj bi kot sledno pravo pristojala habsburški dinastiji«. Pristojnosti zveznega predsednika bi bile primerljive pravicam švicarskega zveznega predsednika ali britanskega kralja.

Istega leta je podobno razmišljal tudi ideolog Jugoslovanske socialdemokratske stranke dr. Henrik Tuma. Po njegovem mnenju bi bilo treba ohraniti veliki podonavski državni sklop, ki lahko edini nudi zaščito majhnim srednjeevropskim narodom pred imperialističnimi ambicijami Nemčije, Rusije in Italije. Ta sklop je videl kot vzor neki večji, prihodnji evropski državni zvezi, ki bi naj temeljila na delavski solidarnosti. A-O bi tej zvezi služila kot vzor, vodilna vloga pa ne bi pripadla Nemčiji, ampak avstro-ogrsko-slovanski jadransko, donavski, sudetski in karpatski državi. »Samo osvoboditev vseh narodnih sil med Baltikom in Jadranom, med Egejskim in Črnim morjem, bi ustvarila temelj svobodne suverene evropske zveze držav. /…/ Samo z ustanovitvijo prave Srednje Evrope Poljakov, Čehov, Madžarov, Romunov in južnih Slovanov bodo Nemčija, Rusija in Italija omejene na svoje geografske ter etnografske meje in istovrstna organska povezava evropskih držav bo s tem postala ne le mogoča, ampak tudi nujna. /…/ To je osvoboditev Evrope.« (Henrik Tuma: „Zur südslawischen Frage,“ v: Der Kampf 11/1918, str. 87 in 90.) Po Tumovem vzoru se je za ustanovitev »Sudobe« (Sudetsko-donavsko-balkanska federacija) zavzemal v začetku dvajsetih let 20. stoletja tudi komunist Dragotin Gustinčič.

V prvi Jugoslaviji – Panevropsko gibanje med Slovenci

Slovenci so se po koncu prve svetovne vojne znašli v novi državi z narodi, ki so jih relativno slabo poznali. Vladni krogi Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev nad morebitnimi povezovanji v Srednji Evropi niso bili navdušeni. S Čehoslovaško in Romunijo je jugoslovanska država sicer tvorila »malo antanto«, ki je bila zaveznica Francije, najpomembnejše branilke versajskega sistema. Večina sosednjih držav pa je medtem imela želje ravno po reviziji tega sistema. Tako je na gluha ušesa naletel Josip Hohnjec, ko je v beograjski skupščini marca 1926, očitno pod vtisom ideje francoskega državnika Aristidea Brianda, pozval za »evropsko mirovno zvezo narodov«. Vlada je menila, da bi evropski integracijski proces oslabil državno suverenost in spodbudil revanšistične težnje sosed. V takratnem času pa Hohnjec ni bil sam v svojem razmišljanju. Leto prej je Janko Brejc v Času razmišljal, da bi lahko Dunaj nekoč postal glavno mesto prihodnje »Zveze evropskih držav«. »Dunaj je eno izmed naravnih evropskih središč z veliko zgodovino. Bila bi kulturna škoda, ako bi moral kot provincialno mesto na skrajni periferiji Nemčije izhirati. Kot središče majhne samostojne nevtralizirane vmesne države pa bi utegnil nekoč postati metropola bodoče Zveze evropskih držav! Ne bi bilo napačno, če bi Dunaj tudi sam na svojo bodočnost mislil.« (Janko Brejc: „Avstrijski problem,“ v: Čas 20/1925-1926, str. 19-20 in 22-23).

Več kot očitno je, da so na razmišljanje slovenskih politikov v tem času vplivale ideje dr. Richarda Nikolausa grofa Coudenhove-Kalergija, očeta Panevropskega gibanja, ki je 1922 predlagal ustanovitev »Panevrope«, razvil program panevropskega gibanja in ga 1924 objavil v Panevropskem manifestu (gibanje še vedno deluje, svojo izpostavo pa ima tudi v Sloveniji). Prvega kongresa Panevropske unije na Dunaju oktobra 1926 so se udeležili predstavniki 24 narodov. Slovenski predstavniki so bili: vodilni slovenski politik tistega časa in predsednik Slovenske ljudske stranke (SLS) dr. Anton Korošec ter dr. Engelbert Besednjak in dr. Josip Wilfan, ki sta bila najpomembnejši politični avtoriteti med Slovenci v Italiji, Wilfan pa tudi predsednik Kongresa evropskih narodnosti. Besednjaka je kot slovenskega poslanca v rimskem parlamentu najbolj zanimalo manjšinsko vprašanje. Nad načinom reševanja tega problema naj ne bi bil navdušen, a je vendarle ocenil, če Panevropa res pride, je bolje, da »smo pravočasno notri«. Podoben vtis je dobil tudi Korošec, ki je ocenil, da je gibanje prešlo iz utopije do resničnega načrta in za Slovenca dejal: »Zato je treba panevropsko gibanje ne le pozorno zasledovati, ampak se ga tudi udeleževati. Najmanjša korist, ki jo nam lahko prinese, je ena možnost več za prijateljsko zbliževanje narodov, in to nam je posebno potrebno, na političnem kakor na kulturnem polju, da bi ‒ kot narod in država ‒ lažje branili svoj status quo in pomagali izvestne šikane, ki nikomur ne koristijo in nam zagrenjujejo obstanek.« (Slovenec, 21. 10. 1926).

Več lahko preberete na Kritika konservativna.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.