Kritika konſervativna: Huda Jama ali strategija spoštljivega molka

Sedmega aprila je Tadej Troha v svoji kolumni – tem verjetno najbolj zgovornem, eruditskem in berljivem mešanju megle pri nas – izpostavil faux pas televizijskega kviza Moja Slovenija, ki je na neroden način in v neprimernem kontekstu izpostavil odkritje množičnega grobišča v Barbara rovu pri Hudi Jami.

Piše Troha:

Potem ko so tekmovalci pravilno uganili prvo iskano kulturno znamenitost, »Trubarjevo domačijo«, ter jo ob zvokih infantilne sintesajzerske polke in ritmičnem ploskanju celotnega studia tudi skoraj pravilno locirali na gigantskem zemljevidu Slovenije, je sledil naslednji izziv. »Zdaj pa drugi kraj, to pa je res kraj, ni znamenitost, čeprav ga vsi poznamo zaradi enega dogodka izpred par let. Toliko v pomoč, poglejmo, kaj iščemo: _ _ _ _ _ _ _ _.«

V trenutku, ko se je na zaslonu izpisalo _ U _ A JAMA, je namreč postalo jasno: kraj v bližini Laškega, ki »ga vsi poznamo zaradi enega dogodka izpred par let«, kraj, ki so se ga ob zvokih infantilne sintesajzerske polke in ritmičnem ploskanju celotnega studia zapodili iskat na gigantskem zemljevidu Slovenije ter se ob tem nadvse dobro zabavali, je – Huda Jama.

Troho je potrebno pohvaliti, da je na strnjen način izpostavil neprimernost takega postopanja s tako kočljivo temo.

Nadaljuje:

Jasno, šokantna je že sama domislica avtorja kviza, da Huda Jama nastopi kot nevtralen kraj med kraji. Kaj je zarojilo po glavi človeku, ki mu je to padlo na pamet, ne bomo nikoli vedeli in se tudi ni smiselno spraševati – odgovornost je namreč mnogo širša. Odgovoren je najprej tisti, ki je to vprašal, odgovoren je tisti, ki je izrekel pravilni odgovor, še bolj odgovoren zato, ker se v tistem trenutku ni ustavil, temveč je hitel spraševati, kje ta Huda Jama je, da jo bo našel na zemljevidu in dobil točke. Odgovorni so tudi vsi odgovorni, ki te šokantnosti niso prepoznali ter bodisi med snemanjem bodisi v montaži poskrbeli za – tokrat upravičeno – samocenzuro.

In takoj zatem dodaja: »A tu se odgovornost ne konča« … Seveda se ne konča – uganete, kdo je po Trohi dejansko odgovoren za trivializacijo Hude Jame? Ne, tokrat ni Janez Janša. Ste pa skoraj zadeli:

Prav v enaki meri so za odsotnost reakcije odgovorni tudi vsi člani tiste združbe, ki v zadnjih letih na Hudi Jami gradi svojo politično agendo ter se ne zadovolji z obsodbo tega zločina in zgodovinsko raziskavo, temveč ga pretvarja v mit, po katerem bi Hudo Jamo morali razumeti kot pratravmo slovenskega naroda, kot izvor skoraj fizično oprijemljive mračne energije, ki je povzročila moralni, posledično pa (v njihovi logiki) tudi ekonomski razpad države – pri čemer sistematično in brez racionalnih razlogov (vsaj pasivno) negirajo zgodovinska dejstva, denimo dejstvo, da med storilci in žrtvami v veliki meri sploh ni šlo za Slovence.

Kriva je torej, če poenostavimo za počasnejše bralce (navsezadnje pišemo za stran, na katero v nadpovprečnem odstotku zahajajo konservativni obiskovalci), slovenska desnica. To poanto smo sicer lahko pričakovali, a preberimo si še argumentacijo doktorja filozofije Tadeja Trohe:

Odsotnost njihove reakcije, nezmožnost, da bi ta dogodek sploh opazili kot problematičen, dejansko ni zares presenetljiva. Če se spomnimo skrajno neokusnih primerjav Hude Jame s Srebrenico, ki naj bi pokazale, da je »naše« grobišče zares največje množično grobišče po drugi svetovni vojni (kot da bi šlo za tekmovanje in bi si Srebrenica v njem želela zmagati), in če se spomnimo takojšnje spektakelske naracije, ki je sledila odkritju in v kateri so določena trupla dobila svoje vzdevke (Begunec, Upornik, Krik), kot da bi bila brez tega posega novica premalo »televizična«, postane jasno, da za izpostavljene pripadnike te grupacije Huda Jama dejansko tudi za hip ni imela statusa neimenljivega, ni imela statusa resnične travme, ki nas paralizira in ob kateri ostanemo brez besed, temveč je nemudoma pridobila status instrumenta, ki pride prav v vsakem obračunu in v vsaki situaciji (tudi ko z njo merijo na nasprotnike, ki imajo/imamo s celotnim sistemom, ki naj bi se na tem zločinu utemeljil, neskončno manj zveze kot oni sami, pa naj to razumemo v historičnem ali konceptualnem smislu).

S to elegantno implicitno denunciacijo »desnega boljševizma« dr. Troha izčrpa še zadnji kliše, ki se pritiče mlademu urbanemu filozofu, ki piše kolumne za Dnevnik, zato lahko slovesno zaključi:

Huda Jama je postala normalna tema, popularna tema, tema, o kateri se razpravlja na vsakem koraku – in če pride prav v vsaki politični debati, ni nobenega razloga, da se ne bi pojavila tudi v kvizu in da ob njej ne bi zarajali.

Quod erat demostrandum.

Začnimo pri koncu: v kateri Sloveniji živi dr. Tadej Troha? V kateri Sloveniji se o Hudi Jami razpravlja na vsakem koraku, v kateri Sloveniji »pride prav v vsaki politični debati«? Katera je ta Slovenija, kjer je Huda Jama vseprisotna v medijskem in celo političnem diskurzu? To, da se neko temo, ki se je iz obskurnosti prernila v javno zavest in se sem pa tja pojavi kot znana referenca, razglasi za vseprisotno, je klasična oblika manipulacije. Podobno slišimo v homofobnih logih, ki se pritožujejo, da so »geji vseprisotni«.Na Koroškem in v Trstu se pritožujejo, da so vseprisotne pravice jezikovnih manjšin. Čeprav jih je v dejanskem življenju, v zakonodaji, v politični praksi komaj videti.

Neka tema stoji pred vrati normativne javne zavesti – bodisi v obliki sankcionirane prisotnosti v diskurzu ali kulturnega kanona ali institucionalne prakse – in trka nanje. Očitanje nadležne vseprisotnosti je eden od načinov, kako se jo odganja.

Drug način je očitanje politizacije.

Ne trdimo, da ni politizacije za dnevnopolitične namene in da ni poskusov vključitve Hude Jame v simbolizem desničarskega kulturnega boja. Vse to je. Treba pa je povedati, da se ta kulturnobojna retorika ni rodila neposredno iz antitotalitarne zavesti, ki se je razvila v disidentskih krogih v osemdesetih in se nato precej razširila na slovenski desnici v devetdesetih – temveč se je na novo razbohotila v zadnjih petih letih, in sicer kot reakcija na nacional-komunistično identitetno politiko levice. Na strategijo spominskih praks, torej, ki je s patriotizmom legitimirala določene tradicije komunistične revolucije (predvsem njene najbolj »nacionalne« in »reformistične« vidike), s tem pa v času notranje krize in rastoče interne diferenciacije utrjevala svojo »ideološko« (v resnici kulturno-identitetno) kohezijo.

Težava je, da se je očitek o politizaciji rodil pred dejansko (prej sporadično kot vseprisotno) politizacijo. Pravzaprav se je rodil pred katerokoli polemiko o Hudi Jami sploh. Rodil se je sredi edinstvenega trenutka, ko so vse malenkostne polemike o polpretekli zgodovini onemele vpričo odkritja, ki ga je tistega marčevskega dne pred petimi leti na luč javnosti privedla skupina rudarjev pod vodstvom Mehmedalije Alića. Očitek o politizaciji se je rodil v tisti zloglasni izjavi o »drugorazredni temi«, s katero je tedanji predsednik republike z brezobrzirnostjo svojega cinizma šokiral celo nekatere zveste podpornike:

novinar: »Obtožbe so zelo hude, tudi to, da se politični vrh sploh ne odziva na razkritje takšnih zločinov.«

predsednik vseh državljanov: »Danes sem tu zaradi prvorazredne teme in o drugorazrednih temah ne bom govoril.«

novinar: »Se pravi, so povojni poboji drugorazredna tema?«

predsednik vseh državljanov: »Politične manipulacije okrog tega so.«

Troha morda ni slišal ali ni hotel slišati vse prikrite jeze, vsega pikrega posmehovanja, ki se je tiste dni v škafih zlivalo nad generalno državno tožilko Barbaro Brezigar, ki je, očitno pretresena, pred javnostjo prva spregovorila o odkritju.

Odkritje je bilo od samega začetka moteče. Zato ga je bilo potrebno takoj dekontekstualizirati, čimprej iztrgati iz diskusije o njegovih pravnih in političnih razsežnostih in predvsem odrezati od njegove vpetosti v razpravo o naravi režima, ki je ta nezaslišani zločin povzročil. Vse to so bile drugorazredne teme – in so morale take tudi ostati.

To pa zato, ker je prvič po dolgem času nek dogodek dejansko, kot se reče v angleščini, »pretresel vesti«. Prvič po mnogih letih je izza olesenelih diskurzov o »povojnih pobojih«, izza vseh zaklinjanj, kako smo seveda zločine komunizma, »ki pa jih je treba razumeti v njihovem zgodovinskem kontekstu«, že zdavnaj obsodili in kako bi lahko že enkrat nehali s tem, zazevalo neko brezno realnega, ki je velik del javnosti prisilil k ponovnemu premisleku.

O tistih nekaj dneh, morda tednih po odkritju v Hudi Jami bi lahko napisali celo študijo. Za trenutek se je zazdelo, da se bo nekaj vendarle premaknilo. Da se je zgodil premik v smeri temeljitega kritičnega razmisleka o prejšnjem režimu. Prvih nekaj dni je celo Janez Stanovnik kolebal, neverjetno je bilo opazovati, kako si je iz dneva v dan izmišljal nove in nove legitimacije, vedno drugačne od prejšnje.

Več lahko preberete na portalu kritika konſervativna.