Kritika konservativna: Geopolitika velesilaka ali kaj Rusijo legitimira kot globalno silo

5

V zadnjem času, predvsem od ukrajinske krize sem, Ruska federacija ne skriva več svoje ambicije, da bi – kot pravijo – ponovno postala pomemben globalen center moči. Tako kot njen predsednik na fotografijah v ruskih Janah in Lady-jih, tako tudi njegova država nerada izgubi trenutka, da ne bi kazala svojih mišic celotnemu svetu.

Seveda bi se to moralo vsakemu povprečnemu umnemu prebivalcu naše zemlje zdeti zelo infantilno in žal tudi nevarno. Vendar ne. Mnogim posameznikom in skupinam širom našega globa, od ZDA pa vse do male državice na razporku med Balkanom in Mediteranom, se zdi takšen razvoj dogodkov povsem upravičen. Svet naj bi bil sestavljen na več pomembnih vplivnih sfer – tem pravijo velesile – okoli katerih naj bi gravitirale preostale države. Temu pojavu pravijo geopolitika.

Zdaj, jaz iskreno tega izrazoslovja ne razumem – sem pač fantič iz province provincialne države. Razumem seveda, kaj pomeni vpliv, kaj pomeni moč, kaj ugled, kaj slava. Ni mi pa povsem jasno, zakaj nekim državam to kar tako pripada. Ker države namreč niso kot monarhi, ki se kar rodijo z legitimno oblastjo, morajo to, da se imajo za velesilo, nekako upravičiti. V naslednjih vrsticah bom tako poskušal premisliti, zakaj bi lahko Rusija bila do te oznake upravičena in pripoznana tako od bližnjih, ki naj bi gravitirale v njeni interesni sferi, kot od drugih velesil in držav, ki živijo gravitirajoč na druga gravitacijska polja.

Kar nam najprej pride na misel, je, da je Rusija največja država na svetu. To je sicer res, vendar ogromne površine, ki jih je Rusija zasedla šele nekje v 17. stoletju, so bile in so še vedno praktično neposeljene. Na azijskem delu Rusije danes živi zgolj 30 milijonov prebivalcev. V sosednji Kitajski pa, kot vemo, milijarda tristo petdeset milijonov, kar je devetkrat več kot v Rusiji in petinštiridesetkrat več kot v Sibiriji. To je eden od razlogov, zakaj prebivalci Vladivostoka danes, baje s precejšnjo mero nelagodja gledajo na ležernost, s katero njihova država krši ozemeljsko suverenost sosednjih držav …

Vladivostok je namreč postal ruski šele leta 1860 (prej je kakih 700 let spadal pod Kitajsko), kot zadnja etapa dvestoletnega ruskega širjenja čez Ural. V času, ko so si takratne svetovne velesile, Portugalska, Španija, Nizozemska, Anglija praktično že razdelile in prerazdelile cel svet, se je Rusija namreč odločila kolonizirati tundro in se bojevati z nekimi malimi kanati, še bolj proti vzhodu pa s plemeni pastirjev in lovcev na severne jelene. S tundro in tajgo, ki jo je osvojila v tem pogumnem boju, dolgo ni zares vedela kaj početi. Pred Oktobrsko revolucijo je v celotni Sibiriji živelo manj od 6 milijonov ljudi oziroma okoli 4 % celotnega prebivalstva Ruskega imperija (to je bilo, za primerjavo, manj od tedanjega prebivalstva Londona, brez predmestij). Za ponazoritev: leta 1908 je dobesedno sredi Sibirije padel nek kamen iz vesolja in popolnoma uničil površino, veliko kot Gorenjska, ne da bi povzročil ene same žrtve (še redke očividce te največje eksplozije v zgodovini človeštva so komaj izbrskali).

Potem pa je med stalinizmom prišlo do povečanega pritoka poceni delovne sile (beri: milijon in pol političnih zapornikov), ki so lahko začeli v popolnoma nečloveških klimatskih in drugih pogojih izkopavati rudnine in graditi tisto osnovno infrastrukturo, brez katere bi danes Putin ne mogel črpati zemeljskega plina – glavnega, če ne edinega, vira njegove moči (ni čudno, torej, če njegov režim in on osebno zadnje leta tako pohvalno govorijo o tov. Stalinu in njegovem projektu “modernizacije z vrha”).

Vendar tudi če odmislimo kvaliteto teritorija in se vrnemo le na kvantiteto, tudi ta sama ni nikakršen argument v pride Rusije kot velesile. Namreč, druga največja država na svetu je Kanada, takoj po ZDA in Kitajski pa prideta na vrsto Avstralija in Brazilija (za njo pa smo že mi, Evropska unija). Tako za Kanado, kot za Avstralijo in Brazilijo ne moremo kar trditi, da so velesile in verjetno nikomur ne bi bilo všeč, če bi Avstralija začela kar zasedati Novo Zelandijo, ker bi ta npr. želela preiti v drugi časovni pas. Težko bi se našel kakšen geointelektualec, ki bi rekel, da je Mikronezija avstralsko dvorišče in kot tako mora še naprej ostati del njene »interesne sfere«. Prav tako dvomim, da bi veliko odobravanje požela odločitev brazilske predsednice, da si znova priključi Urugvaj, ker ni zadovoljna z njegovim hipijevskim predsednikom.

Če sama velikost ni legitimacija za geopolitično središče, potem pa bi lahko bilo število prebivalcev. Rusija je namreč vedno veljala za državo z ogromno prebivalstva. Na začetku hladne vojne, ko se je formirala globalna geopolitika, polarizirana okoli dveh velesil, je bila Rusija (zgolj prebivalstvo današnje Rusije, ne celotne SZ) četrta po vrsti, za Kitajsko, Indijo in ZDA. Seveda prvi dve takrat nista bili dovolj modernizirani, da bi lahko imeli kakršnikoli globalni vpliv. Vendar se časi spreminjajo in z njimi tudi demografija. Danes je Rusija s svojimi 146. milijoni deveta država po prebivalstvu (še dodatno mesto izgubi, če štejemo tudi EU), med njo in prej omenjene pa so vskočile še Indonezija, Brazilija, Pakistan, Nigerija in Bangladeš (za primerjavo v velikosti med Bangladešem in Rusijo, poglej sliko spodaj). Kdo si upa trditi, da sta Indonezija ali Nigerija pomembni velesili, ki si lahko dovoljujeta posegati v teritorije drugih bližnjih držav, ker naj bi to bilo njuno dvorišče? Zanimivo bi bilo slišati reakcije realističnih geopolitikov, če bi se npr. Indonezija odločila, da zasede otoke na jugu Filipinov, kjer se pretežno muslimansko prebivalstvo že desetletja upira centralni oblasti te katoliške države. Gotovo je, da v tem primeru ne bi manjkalo islamističnih komentatorjev, ki bi zatrjevali, da je “Bog na indonezijski strani“. Ali če bi, tako kot je l. 1975 zasedla nekdanjo portugalsko kolonijo Vzhodni Timor, jutri zasedla nekdanjo angleško kolonijo Avstralijo, ki ima itak 12,5 krat manj prebivalcev (Ukrajina pa, spomnimo, le 3 krat manj prebivalcev od Rusije).

Več lahko preberete na Kritika konservativna.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


5 KOMENTARJI

  1. Realističen in poglobljen prispevek avtorja!

    Za pozitiven razvoj sveta je le pomembno, da imajo vpliv na svetovno dogajanje tiste države, ki so zgled demokratičnosti, spoštovanja človekovih pravic in nasploh pozitivnih vrednot.

    Žal pa Rusija na tem področju zelo zaostaja, zato bi bilo slabo za razvoj človeštva , da bi se njen vpliv v svetu krepil.

  2. Zadnji dogodki vse bolj spominjajo na Orwellovo 1984 svetovno ureditev. V geopolitičnem smislu seveda. Drugi so hvalabogu propadli…

  3. Rusija in Putin se gresta labodji spev. To je pot Rusije v totalno pgubo. Nevarno je, ker v to lahko zaradi jedrskega orožja kot Severna Koreja zvlečejo tudi Evropo in cel svet.

    Putin se je zašahiral. Rusija je gospodarsko v kolapsu. Nikoli ni bila gospodarsko močna. Rusija so tudi mokre želje praznovernih socialistov v Sloveniji, zato je glede Rusije toliko izkrivljenih in navijaških člankov, da smo že kar zastrupljeni.

    V teh sankcijah se je vrednost rublja in standarda Rusov razpolovoila. Rusija vsako leto izgubi 100 milijard €. Cena plina in nafte so šle v poden, ker Rusija postaja džanki kot ostale teroristične države: Venezuela, Iran, Irak, Nigerija – ki zaradi pomanjkanja deviz in hrane ne morejo več podpirati kartela OPEC, ki nabija cene nafte, ki so v enem letu padle iz 130 dolarjev na 60 dolarjev za sod. ZDA pa je postala neodvisna in celo izvoznica nafte.

    Kaj pomaga 130 milijonov praznovernega, socialističnega in zapitega naroda, ki časti rusko birokracijo, rusko mafijo in ruski nacionalizem – če postajajo resnično lačni. Kolektivno.

  4. Ah ja, ko o Rusiji nabijao neki pametnjakoviči z zahodnjakarskimi klišeji in poenostavitvami in ki verjetno tam niso nikoli bili.

Comments are closed.