Kritika konſervativna: Franc Zagožen in njegova vizija

15

Nedavno slovo Franca Zagožna je ponudilo priložnost za pogled nazaj na zgodovino desnosredinskega pragmatizma v času slovenske tranzicije.

Dogodki zadnjih petih, šestih let – kriza »slovenskega modela«, tj. naveze neokorporativizma v gospodarstvu in konsenzualizma v politiki – so dodobra delegitimirali Zagožnovo vizijo: veliko konservativno stranko, ki bi svojo moč črpala predvsem iz volilnega bazena katoliškega podeželja, bi bila ekonomsko trdno zasidrana v slovenskem neokorporativnem modelu in bi znotraj velike nadideološke koalicije »nacionalnega interesa« predstavljala tradicionalne vrednote.

Vizija, ki jo je zagovarjal Zagožen, je bila dolgo žrtev lastne nerodnosti in politične naivnosti; pa tudi nekonsistentnosti, saj je bila razpeta med nejasnimi prizadevanji po »žlahtnem konservativizmu« in poskusi politične mobilizacije s pomočjo populizma, bodisi na ekonomski, stanovsko-podeželski, pravičniški (»poštenjakarstvo«), regionalni, nacionalistični ali celo šovinistični podlagi. Karizmatičnega voditelja, sposobnega, da združi njeni duši, zmerno in populistično, in jo s pomočjo brutalnega pragmatizma pripelje do uveljavitve, je dobila skoraj desetletje prepozno v osebi Bojana Šrota. Stampedo dogodkov, ki so med letoma 2007 in 2009 globoko predrugačili Slovenijo, je pokopala tudi ta projekt. Verjetno, in k sreči, dokončno.

Ta projekt je bil tesno povezan s konsociativizmom, političnim modelom, ki zavrača pojmovanje politike kot tekmovalnega spopada različnih, v ključnih vidikih nasprotnih vizij, in se zavzema za sporazumno delitev moči in vpliva med posameznimi družbenimi skupinami, reprezentiranimi v političnih strankah. Ta model »dogovorne politike« se je skoraj naravno prilegal modelu »dogovornega gospodarstva«, povzetega v sintagmi »nacionalnega interesa«.

Poskus vzpostavitve takšnega političnega sistema je bil tesno povezan s prevlado politične kulture, zaznamovane z logiko kulturnega boja. V pogojih, ko se politiko dojema kot spopad med kulturno pogojenimi in zgodovinsko določenimi identitetami, se konsociativni model tako rekoč naravno ponuja kot okvir za »preseganje« teh delitev. Od tod uspeh krilatice o »gradnji mostov«. Šele znotraj razumevanja, ki družbo vidi kot nepoboljšljivo razdeljeno med posamezne, precej ostro razmejene kulturno-identitetne skupine, se pojavi nuja po ustroju, ki teži k njihovemu preseganju v sporazumnem modelu odločanja; po eni od definicij je konsociativizem navsezadnje »teorija upravljanja s konflikti v razdeljenih družbah« (Stefan Wolff, A Consociational Theory of Conflict Management). Takšno razumevanje praviloma temelji na določeni zgodovinski izkušnji, ki je pogosto – od Libanona do Avstrije – izkušnja popolnega kolapsa civilne vezi v državljanski vojni. Včasih pa je dovolj že grožnja takšnega scenarija: taka primera sta Belgija in Nizozemska (slednja je, s svojim »sistemom družbenih stebrov«, včasih veljala za najbolj čisti primer konsociativnega ustroja).

Fantazma državljanske vojne tako služi kot legitimacija sistema sporazumne delitve oblasti. Zato je v interesu zagovornikov tega modela, da se ta fantazma ohranja pri življenju: bodisi kot zgodovinski nauk bodisi kot grožnja prihodnosti bodisi oboje.

Nikakor ni nenavadno, da so devetdeseta leta na Slovenskem bila obdobje prevlade »slogaštva« v politiki in istočasno leta izjemno ostrega kulturnega boja. In to na dveh frontah: na liniji država–Cerkev (pravilneje bi bilo reči, da je šlo za spor med militantnim laicizmom na eni strani in ohlapnim zavezništvom med katolicizmom in post-sekularnim liberalizmom na drugi strani), ki je v zibeli zaznamoval politično kulturo naše mlade demokracije do te mere, da si od njega do danes nismo opomogli; ter na liniji spora glede zgodovinskih interpretacij druge svetovne vojne, od katerega pa smo si dejansko precej opomogli, čeprav še zmeraj obremenjuje naše politično življenje, ker se vedno znova pojavlja kot neustrezni interpretativni model za sedanje spore.

»Gradnja mostov« je bila, kot ideja in kot praksa, tesno povezana z obojnim: to je bila taktika, ki je ponujala desno roko za preseganje kulturno-identitetnih in zgodovinskih delitev, ki jih je z levo sama pomagala vzdrževati. Ta taktika je bila neločljivo povezana z daljnosežnejšo politično strategijo slovenskega konservativizma, kakor jo je poosebljal Franc Zagožen. Njen cilj je bila vzpostavitev velike katoliške stranke po avstrijskem, bavarskem in južnotirolskem vzoru, ki bi bila osvobojena tako vpliva cerkvene hierarhije kot pretirane navezanosti na specifično ideologijo političnega katolicizma, a bi istočasno črpala svojo moč iz svoje ukoreninjenosti v društveno in organizacijsko mrežo katoliškega občestva. To bi bila stranka, ki bi jo volivci, zrasli iz tega občestva, volili tako rekoč po defaultu, s podobno naravnostjo, s katero se udejstvujejo velikih verskih praznikov. To bi seveda pomenilo, da bi taka stranka, podobno kot njena bavarska ali južnotirolska vzornica, temeljila na reprezentaciji določene identitete in bi njen uspeh bil torej precej neodvisen od programskih sprememb, političnih ukrepov in odločitev ipd. Politika, utemeljena na identiteti, bi torej na široko odprla vrata pragmatizmu, ki bi imel še dodatno legitimacijo v poudarjeni potrebi po »preseganju delitev« in »gradnji mostov« čez prepade, ki ločujejo posamezne sekte v razdrobljeni družbi. Vizija mostu nujno predpostavlja prepad, ki ga je treba premeščati.

Iz te perspektive se nam konsociativni model pokaže v svoji najbolj problematični luči. To je namreč model, ki sankcionira prevlado zaprtih elit, ki črpajo svojo legitimnost iz tega, da »predstavljajo« svoje skupine v razdeljeni družbi. To pa usodno šibi možnosti državljanskega nadzora nad temi elitami, v smislu anglosaškega koncepta accountability. Zlasti v deželah s šibko demokratično tradicijo so kritike političnih elit v takšnem sistemu hitro izpostavljene očitkom o »pljuvanju v lastno skledo« in ideologemu, da »je treba držati s svojimi«.

Več lahko preberete na strani Kritika konſervativna.


15 KOMENTARJI

  1. Spomnim se kako so okrog leta 2000 zaničljivo govorili o poštenjakarjih. Potem pa smo prišli v nemoralni zos, kjer smo zdaj.

    Podobno je z izrazom goveja glasba, s katerim hočejo nekateri izničiti našo narodno glasbo.

    Tudi to so zla dela.

    • Za poštenjakarje sta bila oklicana Podobnika, ki sta s to besedo pretiravala in jo razvrednotila. S tem ni bila mišljena Terstenjakova poštenost.
      Goveja glasba pa ni narodna marveč narodnozabavna, ki je velikokrat res tako neprebavljiva kakor govedina, mi pa vse požremo, kar nam servirajo.
      Če bi bolj delali pošteno, kakor o tem govorili in se bolj ukvarjali z res narodno glasbo, potem ne bi norčevanje padlo na plodna tla onih brez slovenskih korenin.

  2. Se opravičujem, ker sem bedak, toda kaj pomeni konfervativnost?

    Če nameravate še naprej pisati članke, ki jih je potrebno trikrat prebrati, da bi vsaj zaslutil rdečo nit, jih jaz ne bom več bral.

    Ob vsej nakopičeni pameti, ki veje iz članka, lahko rečem, da je “slovenska resnica” veliko bolj preprosta. Za demokratično usmerjenega človeka je delitev moči in vpliva samoumevna, toda, kako se spopasti s precej velikim trdim nedemokratičnim jedrom, ki je samo sebe podedovalo iz prejšnjega režima ter s svojo sprevrženo logiko prevladalo v vseh porah družbe, kot radi rečemo?

    Lahko rečem le, kapo dol Pučniku, Janši, Zveru, danes tudi Irglovi in številnim drugim za hladnokrvnost ob vsem norčevanju zagovornikov prejšnjega sistema. Jaz bi popolnoma razumel ekstremiste, ki bi se proti profesionalnim norčevalcev uprli s silo.

    Vsakršno izenačevanje neizenačljivega, to je primerjati odgovornost za moralno-etično, politično in gospodarsko aktualno stanje v Sloveniji med kontinuitetniki in demokrati je skrajno različnih možnostih, ki sta jih obe strani, prava sprevrženost.

    Franc Zagožen in njegova SLS sta udbovski projekt. Seveda kakšnih materialnih dokazov za to trditev ne bomo nikoli našli. Toda pravo in pravičnost sta dva pojma. Jaz sem (skupaj s svojimi človeškimi napakami) absolutno na strani slednjega. SLS se razkrinkava sama od sebe po svojem ravnanju.

    Po njih delih jih boste spoznali …

    • Lucijan, ni “konfervativnost”, temveč “konservativnost”: le da v naslovnem imenu uporabljamo črko “s”, kot se piša v bohoričici, prvem slovenskem pravopisu, ki je veljal od Trubarja vse do Prešerna in Bleiweisa

      stran je namenjena zagtevnejšim bralcem. toda objavljali bomo besedila z najrazličenjšimi vsebinami, avtorskimi slogi itd. morda boste na njej v prihodnje našli kaj, kar bo dovolj ustrezalo Vašim zanimanjem, da se boste v članek poglobili

      objavljali bomo pa tudi lahkotnejše prispevke

      • Hvala za pojasnilo. Glede članka pa lahko rečem, da bi se ga dalo narediti veliko bolj poljudnega, pri čemer ne bi izgubil prav nič bistva.

  3. Bistvo konzervativnosti v sedanjem trenutku me zanima.

    Ali je konzervativnost bližja resnicoljubju, pravičnosti, poštenju, odgovornosti?

    Ali je nasprotje temu?

    Prav gotovo so zgornje temeljne vrednote merilo za umeščanje določenega nazorskega pogleda.

    V kakšnem razmerju sta si današnji konzervatizem in neoliberalizem?

    • Jaz si predstavljam, da konservativnost teži k urejenosti, tradiciji in pravilom, liberalizem pa k iskanju nečesa novega. Če je to dvoje v ravnotežju je v redu.
      Če je preveč konservativnosti, razmere postanejo zadušljive, pri preveč liberalnosti pa nastane zmeda.

  4. V bivši državi se je o svetovnonazorskih pogledih tako filozofiralo in kompliciralo, da ljudje niso mogli ločiti zrna od plev.

    Danes lahko ta manjko nadoknadimo z odkrito zdravorazumsko in življenjsko praktično razlago

  5. Zagožnovo potezo razumem kot posledico njegovega provincialnega konzervativnega razmišljanja, ki se boji tekmovalnosti, odprtosti in hoče zavarovati fevde. Kot naročeno pa je vmes prišel še JJ in referendumska zmaga ( za katero sem tudi sam glasoval) za večinski sistem. In je tip še to porušil. Ne vem ali je tip udbovec bil.

    Se pa vidi, da je Komunistična partija izkoristila za betoniranje svoje oblasti prav provincialne konzervativce, anti-prosti trg, anti-kapitalizem. Socialisti in komunisti v hudi krizi postanejo nacionalstični in provincialni.

    Posledico pa imamo v tem kar je danes. Ta vsestranki bankrot Slovenije je posledica psevdo konzervativizma, izkrivljenosti ljudske, “desne”, “pomladne” sfere in neko novo variacijo MONOPOLNO VSEOBVLADUJOČEGA socializma, komunizma ( nagega Cesarja v novih oblačilih) v Sloveniji.

    Komunistična mafija bi imela težje delo ohranjati oblast in izvajati taka kriminalna dejanja, če bi imela za nasprotnike pametnejše, kritičnejše in resničnejše desničarje. BTW: takrat je bil JJ in SDS še “socialdemokrat”, ki je čakal na vstop v Socialistično internacionalo.

    Pozdravljam blog Kritika konzervativina!

    • “Zagožnovo potezo razumem kot posledico njegovega provincialnega konzervativnega razmišljanja, ki se boji tekmovalnosti, odprtosti in hoče zavarovati fevde”

      tudi sam delim podobno mnenje – vsaj takrat sem na stvari gledal tako. če zdaj pogledam nazaj, imam podoben občutek. čeprav bi za bolj pošteno oceno verjetno potreboval več virov in podatkov

  6. Osebno si želim, da se ne bi dotikali le površja, ampak da bi tazpravljali o bistvenih prednostih in slabostih konzervatizma v primerjavi z neoliberalizmom.

    Menim, da konkurenčnost ni vprašljiva za konzervatizem.

    Razlika je le v tem, da konzervatizem zagovarja zdravo konkurenčnost liberalizem pa tudi nezdravo, ki ima negativne posledice.

    Konzervatizem prisega na vrednote, medtem, ko jih liberalizem revalitizira. Upošteva jih le, če to koristi dobičku ipd.

  7. Zagožnov desnosredinski pragmatizem ni ne njemu ne narodu v čast!
    Izrodil se je v kolaboracijo s komunistično kontinuiteto.

Comments are closed.