Nedavno slovo Franca Zagožna je ponudilo priložnost za pogled nazaj na zgodovino desnosredinskega pragmatizma v času slovenske tranzicije.
Dogodki zadnjih petih, šestih let – kriza »slovenskega modela«, tj. naveze neokorporativizma v gospodarstvu in konsenzualizma v politiki – so dodobra delegitimirali Zagožnovo vizijo: veliko konservativno stranko, ki bi svojo moč črpala predvsem iz volilnega bazena katoliškega podeželja, bi bila ekonomsko trdno zasidrana v slovenskem neokorporativnem modelu in bi znotraj velike nadideološke koalicije »nacionalnega interesa« predstavljala tradicionalne vrednote.
Vizija, ki jo je zagovarjal Zagožen, je bila dolgo žrtev lastne nerodnosti in politične naivnosti; pa tudi nekonsistentnosti, saj je bila razpeta med nejasnimi prizadevanji po »žlahtnem konservativizmu« in poskusi politične mobilizacije s pomočjo populizma, bodisi na ekonomski, stanovsko-podeželski, pravičniški (»poštenjakarstvo«), regionalni, nacionalistični ali celo šovinistični podlagi. Karizmatičnega voditelja, sposobnega, da združi njeni duši, zmerno in populistično, in jo s pomočjo brutalnega pragmatizma pripelje do uveljavitve, je dobila skoraj desetletje prepozno v osebi Bojana Šrota. Stampedo dogodkov, ki so med letoma 2007 in 2009 globoko predrugačili Slovenijo, je pokopala tudi ta projekt. Verjetno, in k sreči, dokončno.
Ta projekt je bil tesno povezan s konsociativizmom, političnim modelom, ki zavrača pojmovanje politike kot tekmovalnega spopada različnih, v ključnih vidikih nasprotnih vizij, in se zavzema za sporazumno delitev moči in vpliva med posameznimi družbenimi skupinami, reprezentiranimi v političnih strankah. Ta model »dogovorne politike« se je skoraj naravno prilegal modelu »dogovornega gospodarstva«, povzetega v sintagmi »nacionalnega interesa«.
Poskus vzpostavitve takšnega političnega sistema je bil tesno povezan s prevlado politične kulture, zaznamovane z logiko kulturnega boja. V pogojih, ko se politiko dojema kot spopad med kulturno pogojenimi in zgodovinsko določenimi identitetami, se konsociativni model tako rekoč naravno ponuja kot okvir za »preseganje« teh delitev. Od tod uspeh krilatice o »gradnji mostov«. Šele znotraj razumevanja, ki družbo vidi kot nepoboljšljivo razdeljeno med posamezne, precej ostro razmejene kulturno-identitetne skupine, se pojavi nuja po ustroju, ki teži k njihovemu preseganju v sporazumnem modelu odločanja; po eni od definicij je konsociativizem navsezadnje »teorija upravljanja s konflikti v razdeljenih družbah« (Stefan Wolff, A Consociational Theory of Conflict Management). Takšno razumevanje praviloma temelji na določeni zgodovinski izkušnji, ki je pogosto – od Libanona do Avstrije – izkušnja popolnega kolapsa civilne vezi v državljanski vojni. Včasih pa je dovolj že grožnja takšnega scenarija: taka primera sta Belgija in Nizozemska (slednja je, s svojim »sistemom družbenih stebrov«, včasih veljala za najbolj čisti primer konsociativnega ustroja).
Fantazma državljanske vojne tako služi kot legitimacija sistema sporazumne delitve oblasti. Zato je v interesu zagovornikov tega modela, da se ta fantazma ohranja pri življenju: bodisi kot zgodovinski nauk bodisi kot grožnja prihodnosti bodisi oboje.
Nikakor ni nenavadno, da so devetdeseta leta na Slovenskem bila obdobje prevlade »slogaštva« v politiki in istočasno leta izjemno ostrega kulturnega boja. In to na dveh frontah: na liniji država–Cerkev (pravilneje bi bilo reči, da je šlo za spor med militantnim laicizmom na eni strani in ohlapnim zavezništvom med katolicizmom in post-sekularnim liberalizmom na drugi strani), ki je v zibeli zaznamoval politično kulturo naše mlade demokracije do te mere, da si od njega do danes nismo opomogli; ter na liniji spora glede zgodovinskih interpretacij druge svetovne vojne, od katerega pa smo si dejansko precej opomogli, čeprav še zmeraj obremenjuje naše politično življenje, ker se vedno znova pojavlja kot neustrezni interpretativni model za sedanje spore.
»Gradnja mostov« je bila, kot ideja in kot praksa, tesno povezana z obojnim: to je bila taktika, ki je ponujala desno roko za preseganje kulturno-identitetnih in zgodovinskih delitev, ki jih je z levo sama pomagala vzdrževati. Ta taktika je bila neločljivo povezana z daljnosežnejšo politično strategijo slovenskega konservativizma, kakor jo je poosebljal Franc Zagožen. Njen cilj je bila vzpostavitev velike katoliške stranke po avstrijskem, bavarskem in južnotirolskem vzoru, ki bi bila osvobojena tako vpliva cerkvene hierarhije kot pretirane navezanosti na specifično ideologijo političnega katolicizma, a bi istočasno črpala svojo moč iz svoje ukoreninjenosti v društveno in organizacijsko mrežo katoliškega občestva. To bi bila stranka, ki bi jo volivci, zrasli iz tega občestva, volili tako rekoč po defaultu, s podobno naravnostjo, s katero se udejstvujejo velikih verskih praznikov. To bi seveda pomenilo, da bi taka stranka, podobno kot njena bavarska ali južnotirolska vzornica, temeljila na reprezentaciji določene identitete in bi njen uspeh bil torej precej neodvisen od programskih sprememb, političnih ukrepov in odločitev ipd. Politika, utemeljena na identiteti, bi torej na široko odprla vrata pragmatizmu, ki bi imel še dodatno legitimacijo v poudarjeni potrebi po »preseganju delitev« in »gradnji mostov« čez prepade, ki ločujejo posamezne sekte v razdrobljeni družbi. Vizija mostu nujno predpostavlja prepad, ki ga je treba premeščati.
Iz te perspektive se nam konsociativni model pokaže v svoji najbolj problematični luči. To je namreč model, ki sankcionira prevlado zaprtih elit, ki črpajo svojo legitimnost iz tega, da »predstavljajo« svoje skupine v razdeljeni družbi. To pa usodno šibi možnosti državljanskega nadzora nad temi elitami, v smislu anglosaškega koncepta accountability. Zlasti v deželah s šibko demokratično tradicijo so kritike političnih elit v takšnem sistemu hitro izpostavljene očitkom o »pljuvanju v lastno skledo« in ideologemu, da »je treba držati s svojimi«.
Več lahko preberete na strani Kritika konſervativna.
